Čeprav sem sama kot oseba znana po tem, da ne zamujam oz. sem po navadi na dogovorjenih sestankih raje prej kot prepozno, se zgodba čisto obrne, ko se kam odpravljam z otroki ali družino.

Tudi jutranje odpravljanje v vrtec in šolo je tako postalo naporna bitka s časom. Še toliko bolj, ker zares zelo nerada zamujam in me zamujanje spravlja v veliko stisko. Kar pomeni, da sem ob jutrih, ko zamujamo, vse bolj razdražena, sitna in jezna. In posledično tudi hčeri vse bolj komplicirata za vsako malenkost, pa naj so to oblačila, zajtrk ali pas v avtosedežu. Tako se je kdaj tudi zgodilo, da se je moje »dretje« nadaljevalo še v avtu, ko sem jima končno lahko povedala »kar jima gre«.

Toda po vsakem takšnem težkem jutru sem iz vrtca in šole odhajala s strašno slabim občutkom v prsih. Globoko v sebi sem namreč vedela, da sem ponovno odgovornost za naše jutranje zamujanje preložila na hčerina ramena. »Pa saj sem ji stokrat rekla, naj vstane, pa je še kar ležala v postelji!« ali »Kaj naj hodim za njima in ju za roko vozim od jutranjega opravila do opravila?« sem se vendarle poskušala nekako izmazati in poiskati opravičilo za to, da nam ni uspelo. Itak sem vedela, da to ne bo prava pot in se tako nekega dne, ko me je končno srečala pamet, odločila, da jutranje zamujanje dokončno vzamem v svoje roke.

In tako smo začele z jutranjim eksperimentiranjem: od tega, da sem hčeri začela zbujati pol ure prej kot po navadi, in tega, da četudi smo zamujale in v šolo prispele točno ob 8. uri, da se enostavno nisem sekirala ter se poskušala sprijazniti, da takšna pač so naša jutra, do tega, da sem se sama vstala toliko prej, da sem se lahko uredila še pred zbujanjem hčera in ju potem vse jutro prijazno spodbujala in vodila do vhodnih vrat.

Ko sem tako iskala recept, ki bi deloval v naši družini, me je nekega dne prešinilo: ni važno, katero strategijo sem ubrala, naša jutra so bila vedno težka, ko sem bila jaz tečna. Ko pa sem uspela ostati umirjena in pozitivno naravnana, ne glede na to, koliko časa je še bilo pred nami in ali smo zamujale ali ne, smo se v vrtcu in šoli poslovile z lepimi občutki v srcu. Pa ne le to: ko sem bila jaz »skulirana« (in to iskreno, ne le zaigrano!), sta tudi hčeri tako gladko sodelovali, da sta celo našli čas za postiljanje in pospravljanje. Klasične težave s hlačami, ki tiščijo, zajtrkom, ki je ogaben, in avtomobilskim sedežem, ki je pretesen, pa so čudežno izginile. Pa čeprav je šlo za iste hlače, enak zajtrk in isti avtosedež.

Morala sem si priznati, da je »čudežna sestavina« naših umirjenih juter moje dobro razpoloženje. Ki je bilo seveda še vedno na preizkušnji. Jutranje težave so se namreč še vedno pojavljale, toda sama nanje nisem odreagirala z nestrpnostjo (Pa kaj je spet?!) in jezo (Zdaj pa dovolj, takšna greš v vrtec in pika!), temveč sem zmogla zaslišati hčerino stisko in ji ponuditi iskren objem. Večinoma se je izkazalo, da je rabila le to – moj objem in malo crkljanja na hodniku, ne pa drugih nogavic in drugačnega zajtrka.

Naša jutra so tako še vedno pisana: enkrat pošteno zamujamo (ko mami prespi budilko), drugič prispemo v vrtec in šolo pet minut pred poukom, tretjič (sicer redkeje) nam celo uspe priti 15 minut pred začetkom prve šolske ure. Včasih me še vedno zagrabi panika in jeza, ker nisem tako dobro organizirana kot ostali starši, ki jih srečujemo na šolskih stopnicah, kako že odhajajo iz šole medtem, ko se me šele spravljamo iz avtomobila. Toda ne pustim, da bi me ti občutki oddaljili od zavedanja, da sem za kakovost naših juter povsem odgovorna jaz. Pa čeprav hči zjutraj strašno težko vstane, ker zvečer nikakor ni mogla zaspati, in četudi je prišlo jutro, ko je vse narobe: od spodnjic, ki so pretesne, in mame, ki ne kupi nič pametnega za zajtrk do pozabljene domače naloge, ki je hči v resnici niti ni mogla napisati, saj smo prejšnji dan prišli domov pozno zvečer. Takrat si velikokrat rečem »Dober dan resnično jutro in adijo idealno jutro!« in mi je takoj lažje.

Kolumna Mama brez cenzure Helene Primic, ki je bila objavljena v reviji Bodi zdrava (februar 2018).