U
M

Kako naj prepričam svojo ženo, da sem dober oče

24.12.2015 | Teksti Jesperja Juula

Poglavje iz knjige “Mož in oče – knjiga zate” (Jesper Juul)

 

Kot sem omenil že na začetku, obstaja zelo destruktiven pojav, tako imenovani materinski šovinizem, ki ni niti za las boljši od moškega šovinizma. Oba je treba čim prej prepoznati in odpraviti.

Nihče ni kar naprej družaben. Če dalj časa živimo z nekom, se v našem vedenju vedno znova pojavljajo značajske lastnosti, ki drugega jezijo ali prizadenejo. Nekatere sčasoma izginejo, druge pa ostanejo.

To, kar imenujem materinski šovinizem, izvira iz globokega prepričanja ženske, da kot mati vedno ve, kaj je za njenega otroka najboljše. Kako potem to prepričanje izraža in z njim živi, je zelo odvisno od njene narave, pa tudi od njenega odnosa do tebe kot moža in očeta. Nekatere matere so kritične, agresivne in muhaste, druge nežne, tankočutne in razumevajoče. Med eno in drugo skrajnostjo je veliko odtenkov.

Povsem mogoče je, da se tvoja partnerka sploh nima za vsevedno, temveč se, kadar gre za vajinega otroka, vedno znova sklicuje na kakšno strokovno knjigo. Kljub temu s tem ustvarja med vama razdaljo, posledica česar je, da se nenehno čutiš nezadostnega in nesposobnega. Zato se mi zdi materinski šovinizem skrajno destruktiven, saj preprečuje naravni učni proces med teboj in tvojim otrokom.

Najpomembnejše, kar si velja zapomniti o »materinskem šovinizmu«, pa je, da ga ne moreš odpraviti tako, da se pritožuješ ali stokaš, o njem razpravljaš ali se celo prepiraš. Lahko narediš le to, da svoji ženi prijazno poveš, da te njeno vedenje jezi, ker ne sporoča nič drugega kot: »Nič ne narediš prav!« Povej ji, da ne moreš navezati odnosa s svojim otrokom, če te ves čas graja. Prosi jo, naj s tem preneha. Če se bo potem začela zapletati v argumentacijske verige, da bi ti pojasnila svoje vedenje, ali če ti bo začela predavati, kaj je za vajinega otroka dobro, pomeni, da te sploh ni pazljivo poslušala. Dokazati ti hoče svojo premoč in se pri tem ukvarja samo s seboj in s svojo nepogrešljivo funkcijo matere, otroka pa že zdavnaj ne jemlje več resno. Toda tudi zaradi tega se ne pritožuj in ne prepiraj z njo, ampak jo za začetek spet samo prosi, naj neha predavati. Če ne preneha in še kar naprej govori, se ne meni zanjo ali pojdi iz sobe ali stanovanja. Vendar ne pozabi vzeti s seboj tudi otroka! Takšen odziv prinaša sporočilo, da se vedeš kot partner in moški, ne pa kot užaljen ali kujajoči se fantek. Za svojo integriteto moža in očeta se moraš vedno zavzeti, četudi se žena na tvoje poskuse odziva z jezo. Preživela bo – in če bo potem pripravljena na resen dialog s teboj, ji pojasni, da so njeni nasveti dobrodošli in da jih sprejemaš, a le če bo tako prijazna, da te bo prej vprašala, ali jih potrebuješ. Na ta način je lahko seveda zelo vredna zate in za tvojega otroka – to je sicer ves čas na nekompetenten način tudi poskušala biti, vendar ji mora nekoč postati jasno, da z očitanjem, grajanjem in soljenjem pameti ne bo nič dosegla.

Če te tudi po tem ne bo jemala resno in ne bo spremenila svojega vedenja, ji zastavi pomembno vprašanje: »Imaš zaupanje vame kot očeta?« Če začne odgovarjati z besedami »da, ampak …«, laže. Ti se na to ne smeš odzivati tako, da bi vztrajno poskušal ugotoviti, zakaj laže, temveč kaj se skriva za tem. Povsem mogoče je, da ima dobre razloge za to, da ti ne zaupa povsem, in potem se morata pogovoriti prav o tem, ne pa o splošnih pravilih vedenja in o tem, kaj se z otrokom počne in kaj ne, kaj je dobro ali slabo.

Če so ti na primer nekajkrat popustili živci in si svojega otroka udaril, je njeno pomanjkanje zaupanja vate upravičeno in tvoja dolžnost je, da se ji približaš in jo prosiš za nasvet. Mogoče ti bo lahko resnično pomagala, tako da boš vedel, kaj moraš storiti, kadar se ob otroku znajdeš v položaju, ko se čutiš nemočnega – kajti prav to so največkrat situacije, ki vodijo v uporabo sile.

Za superiorno vedenje tvoje partnerke je lahko veliko vzrokov, med njimi tudi ta, da se sama čuti negotovo in nekompetentno, toda tedaj mora s tem problemom opraviti sama, ne pa ga vsiljevati tebi. Pri materinskem šovinizmu ne preverjamo njenih dobrih lastnosti in kompetenc, ki jih ima kot mati, temveč samo njene dobre lastnosti in kompetence kot partnerke.

Nobenega skrivnega recepta ni, kako naj prepričaš svojo partnerko, da si dober oče – tako kot ni recepta, po katerem bi jo prepričal, da si dober ljubimec. To je mogoče le izkusiti. Če po dveh, treh letih še vedno ni prepričana, da si dober oče, sta za to možni dve razlagi. Po eni strani je mogoče, da resnično nisi dober oče – navsezadnje nešteto staršev trdi, da so najboljši starši na svetu, pa so v resnici grozni starši. Če torej tvoja partnerka meni, da nisi najboljši oče na svetu, moraš vsekakor ugotoviti, na kakšnih merilih presojanja temelji njena izjava, nato pa poskusi prisluhniti samemu sebi in se sam odločiti, ali ima prav ali ne. Po drugi strani pa je mogoče, da tvoja partnerka nosi s seboj duhovno podobo tega, kaj je dober oče, predstavo, s katero te neprenehoma primerja, in te zato občuti kot nezadostnega. V tem primeru se morata usesti in resno pogovoriti – pomagati ji boš moral, da se poslovi od tega domišljijskega očeta in stvarnemu očetu, torej tebi, ponudi priložnost in mu izreče dobrodošlico.

Seveda obstaja še tretja razlaga, ki pa sem jo že nakazal: tvoja partnerka se obnaša agresivno do tebe zato, ker se kot mati čuti negotovo in jo, ne da bi se tega zavedala, razjedajo samokritika in občutki krivde. Če je tako, se bo morala zazreti vase in rešiti ta nezavedni notranji konflikt – in ti ji mogoče lahko pomagaš pri tem.

Kadar gre za ljudi, ki so nam pri srcu, na primer za naše otroke, med očetom in materjo, med možem in ženo pogosto obstajajo različna mnenja. Toda – in to bi rad izrecno še enkrat poudaril – za vsakega otroka je velika prednost živeti z dvema človekoma, očetom in materjo, ki sta različna in nista v vsem popolnoma enako naravnana. Ne prepirajta se o vajinih različnih nazorih, raje uživajta v njih! Neka dvanajstletna deklica je med terapevtsko seanso pozorno poslušala, kako se je njena mati pritoževala zaradi neprestane moževe odsotnosti. Ko sem jo potem vprašal, kako sama doživlja svojega očeta, je rekla: »Moja mama se je vedno pripravljena pogovarjati z menoj, vendar me včasih pozabi poslušati. Moj oče sicer ni vedno prisoten, toda kadar ga potrebujem, me posluša. Mama mi daje veliko nasvetov, oče pa tega sploh ne počne. Menim, da sem srečen človek: imam mamo, ki se je vedno pripravljena z menoj pogovarjati, in očeta, ki me razume.«

 

 

2 komentarja

  1. Tom

    Hvala vam za ta članek. Resnično dragoceno darilo.
    Moja osebna izkušnja v tem segmentu je še nekoliko drugačna. Dolgo časa so ženske v družbi jasno izražale, da si žele nežnega, ljubečega in pozornega moškega, ki se bo z njimi pogovarjal, prevzel dobršen del gospodinjskih poslov in bližine ter obveznosti do otrok.
    Vendar.
    Ko je sodoben moški vse to čedalje bolj postajal, so postale ženske nezadovoljne. Počutiti so se pričele ogrožene v svojem prepričanju o dominantnosti in superiornosti ter nepogrešljivosti znotraj družine. Ker so postale obenem finančno in sicer popolnoma neodvisne in samostojne, ni bilo več potrebe, da bi ta pritisk, ki so si ga same s svojimi željami skovale, prenašale. In so se ločile. Seveda pa pri tem niso želele enakopravnosti. Otrok je ostal njihov. In ker je postajal oče v njihovem samozadostnem udobju moteč dejavnik že za časa družine, je postal še bolj moteč po razhodu. In so ga izločile. S pomočjo ugrabitve otrok, sodnih postopkov, lažnih ovadb o spolnem in drugem nasilju in podobno. In uspelo jim je samim vzgojiti otroke, moškega in ženskega spola, vendar le s pečatom ženske energije. Socialne invalide. In ti bodo imeli kmalu svoje otroke … Moški smo prehodili dolgo pot ozaveščanja od svoje družbene nadvlade. Sedaj ste na potezi ženske, da storite enako. Moč in oblastiželjnost namreč ne vodita v srečo, temveč v razdor in razpad.

Oddaj komentar

Morda vas bo zanimalo tudi