Skriti strahovi

Hčerina prva dva razreda sem se ponosno šopirila, kako v resnici sploh ne vem, da hči hodi v šolo. Tako zelo je za vse glede šole hči poskrbela sama. Kdaj tudi kaj pozabila in zafrknila, toda se je iz tega veliko naučila. Pa smo prišli v tretji razred, s katerim me je veliko staršev že prej strašilo. Seveda jim nisem verjela. Tudi, ko sem hčeri pomagala se učiti za preverjanje znanje iz okolja in pri tem ugotovila, da hči v resnici sploh ne zna ponavljati snovi oz. se učiti in da si vsake toliko nekaj kar izmisli.To je seveda res znak inteligence in iznajdljivosti, toda ne ravno lastnost, za katero bi želela, da hči vodi v življenju. In je domov prinesla testno preverjanje znanja iz matematike. Več kot polovica napak, nekaj nalog rešenih na pol ali sploh nič. “To bi bil cvek,” sem zgrožena ugotavljala tako sama pri sebi kot na glas. In že mlela misli, kako očitno moja hči ni ravno matematičarka. Kar je seveda logično glede na njene umetniške talente. Očitno ni po mami, ki je blestela v matematiki in logiki. Kot bi se en del mene sramoval te njene matematične nesposobnosti. Kaj pa se greš, sem slišala samo sebe v notranjem dialogu, pač ne razume in ji boš ti pomagala. In sva začeli z domačo učno uro matematike. Hči je vse manj znala, jaz pa sem postajala vse bolj nestrpna. Ni čudno, da je bilo hčerki vse bolj neprijetno, tako da me sploh ni zmogla poslušati, temveč je postajala iz sekunde v sekundo vse bolj nemirna – risala po mizi, si zlagala peresnico, šla pit vodo...

O šolskih copatih

Tudi meni se je prižgala žarnica v možganih. In občutek, da gre pri copatih za več kot le zaščito nogic pred umazanijo. Na simbolni ravni gre tudi za “vstopno kodo”, pravilo, ki ga vzpostavlja šola kot skupnost oz. sistem. A se v šoli nosijo copati? Pravzaprav, ali učenci v šoli nosijo copate? Po mnenju večine učiteljev naj bi učenci seveda nosili copate. Po mnenju učencev pa je zadeva mnogo bolj kompleksna. Copate lahko pozabiš. Ali pa jih nimaš časa vzeti iz omarice. Ali pa jih sicer imaš v omarici, a meniš da so nogavice bolj kul. Lahko pa si načelen in jih zavračaš, saj jih tudi učitelji zelo redko uporabljajo. Na razredni stopnji zadeva s copati ni vprašljiva. Drugače je na predmetni. Tako pridemo do 6. razreda in mojega sorazredništva v njem ter seveda do copatov. “Lina, copati.” “Pozabila sem, gospa.” “V omarici ali doma.” Tišina. “Greva do omarice.” “Gospa, a res nimate drugega dela?” Dejstvo je, da učenci znajo postaviti “žebljico na glavico”. Res. A prav zares nimam drugega dela, kot da letam po šoli za 11-letniki in jih prepričujem v obuvanje copat? Še preden sem temeljito razmislila, so me noge učencev, obute samo v nogavice, spravljale ob živce. Najprej mogoče res bolj osebno – kot gospodinjo in mamo. Takoj sem namreč pred sabo videla tla v šoli, črne nogavice in seveda tudi bacile, pa pranje na visokih temperaturah in čevlje od znotraj čisto črne zaradi umazanih nogavic … Predstavljala sem si tudi svoje otroke, kako s svojimi nogavicami sodelujejo pri brisanju tal njihove šole in bila seveda ogorčena. Pa še sebe, ki vsak mesec finančno suportiram nogavičarsko industrijo. Prepričana...

Učiteljica Branka

Učiteljica, ki redko sliši pohvalo, pa čeprav nima konfliktov s starši, saj ji le-ti na govorilnih urah pogosteje zaupajo lastne težave kot pa razpravljajo o težavah z otroki. Zanjo so otroške laži razumljene kot zgodbe, pretepi pa kot slepe ulice. Hodim po šolskem hodniku, pogled se mi ustavi na objokanem obrazku drugošolca Aljaža. “Aljaž, jočeš?” “Ne, samo …”, tišina in mokre očke. “Aljaž, kaj pa je?” “Če pa ne bomo imeli Branke.” Razsvetljenje je bilo takojšnje. Zaradi številčnih akrobacij kombiniranih oddelkov letošnjih drugošolcev ne bo učila učiteljica Branka kot po navadi, ampak bodo pouk nadaljevali pri učiteljici iz prvega razreda. “A je tako hudo?” “Hujše.” Če ne bi bilo solz, bi bila moja učiteljska duša navdušena nad pravilno uporabo stopnjevanja omenjenega drugošolca. Pa so moje misli odtavale drugam. K učiteljici Branki. Mladi učiteljici, sami mamici fantiča v prvih razredih neke druge osnovne šole. Eni redkih učiteljic, ki jo obožujejo ne le deklice, temveč tudi dečki. Učiteljici, ki je vedno prijazna in nasmejana, tudi kadar je neznansko huda, kot rečejo otroci. Najlepši učiteljici v oblekicah z rožicami in čevljih z bleščicami, katere oči so vedno tople, roke pa objemajo in pobožajo. Učiteljici, ki ne kriči na učence, pa ima vseeno red v razredu. Učenci sicer pravijo, da jim ni treba ubogati, pa vendar naredijo, kar jim Branka reče. Učiteljici, ki si menda med uro, ko se igrajo, tudi lakira nohte, pa je vendar vse narejeno. Učiteljici, pri kateri imajo učenci vsak dan športno, najpogosteje kar v gozdu za šolo. Branki, ki jo imajo le redke kolegice rade, čeprav ne opravlja in ni nikdar sitna. Pa vendar je v aktivu praktično...

Punce v šoli me ne marajo

Ko mi je hčerka potožila, da je tako punce kot fantje v šoli ne marajo, so me najprej prelili številni občutki – od občutkov strahu in jeze do žalosti in nemoči. Pa nazaj do jeze in strahu. Kako naj ji pomagam, me je zbadalo v možganih in srcu. Helena, nikar se ne prenagli in najprej previdno preveri, za kaj sploh gre. Hči je namreč ne samo visoko senzitivna, temveč tudi zelo močno čustvuje, zato jo velikokrat odnese v neko občutenje, ki se medtem, ko se jaz ubadam z njim in iščem možne rešitve, včasih prelevi tudi v totalno nasprotje.Tako se je že večkrat izkazalo, da je hči en dan jokala, kako je nihče ne mara, drug dan pa se s puncami veselo objemala. Normalno, da sem bila zmedena in zato toliko bolj previdna. Toda daljši večerni pogovor (ko se mi med večernim crkljanjem najraje “odpre”) je vendarle izkazal, da gre za občutek, ki ni le hipne narave, temveč se ji ponavlja že dlje časa. V resnici mi že od prvega razreda naprej toži, da ima težave s sošolkami. Ok, kdaj tudi s fanti, toda za te sva skupaj ugotovile, da so “normalne”. Pač fantje kot fantje ne marajo punc. Ker se z možem zavedava, da hči niti pod razno ni angelček in zagotovo zna biti tudi naporna prijateljica, sva hčerko najprej vprašala, zakaj meni, da je sošolke ne bi marale in jo vztrajno opogumljala, da je v odnosu do prijateljic spoštljiva in prijazna. “Pa saj sem prijazna, toda še vedno me ne marajo!” mi je hči večkrat odvrnila. Kaj naj ji rečem? Da so punce nesramne in hudobne? Seveda,...

Pametni telefon

Naša osemnajstletnica želi pametni telefon. Doslej ni izražala kakšne posebne potrebe po njem in tudi ni tip, ki bi podlegal družbenemu pritisku. Pred nekaj meseci je ugotovila, da bi ji telefon močno olajšal objavljanje njenih slik in risb na raznih portalih. Jasno je argumentirala svoje razloge. Z možem sva odšla na sprehod, pretresla njene želje in potrebe ter se odločila, da ji poveva o najinih pomislekih: – ne želiva prevzeti stroška naročnine, – skrbi naju, da se v uporabi telefona ne bo zmogla omejiti, – že tako nosi očala, majhen ekranček je za vid slabši, – dostopnost do interneta se bo povečala na neomejeno, saj zdaj deli računalnik z mamo, bratom in sestro. Oba poznava prednosti in slabosti zaslonskih medijev. Sploh o slednjih je veliko raziskav in dokazov. Hkrati sva priča nenehnim bojem staršev in otrok okrog omejevanja uporabe računalnika in drugih naprav. Neomejen čas na računalniku za najine otroke ne sodi med vrednote, ki jih želiva predajati v najini družini. Jemljeva si pravico, moč in odgovornost, da postaviva omejitve po lastnem premisleku. V tem primeru uporabljava svojo ekonomsko moč in otrokom ne kupiva lastnih prenosnikov in pametnih telefonov. Tako pridobiva tudi delni pregled nad tem, koliko časa preživijo na elektronskih napravah in kaj približno tam počnejo, torej nadzor. Hkrati se zavedava, da morava otrokom prepuščati odgovornost za uporabo elektronskih naprav, tudi glede časovnega (samo)omejevanja. Osebno nočem otroku fizično odvzeti nečesa, kar je njegova osebna lastnina (npr. telefon), še posebno se mi upira, da bi ga tako kaznovala. Kaj torej storiti? Na enem ekstremu je možnost otroku podariti telefon in mu prepustiti, da ga uporablja, kakor in kolikor želi,...

Uf, ta jeza … mamina namreč

To, kar mi pri prvi hčerki ni uspelo, poskušam uresničiti pri drugi: kako ostati mirna in se ne jeziti, ko hčerko zagrabi napad trme, ihte oziroma nepopustljivega »hočem, da je po moje«. In predvsem, kako ji pomagati, da se bo naučila sprejeti te intenzivne občutke, ki jo več kot očitno vso prelijejo. Ko sem ozavestila to, da sem v resnici prav tako izgubljena v hčerinih občutkih kot ona sama in da je moja jeza le obrambni mehanizem moje popolne nemoči, sem bila kot mama še bolj zmedena in prestrašena. Kako naj ji pomagam, če pa ne znam pomagati niti sebi?! Pa smo spet pri znanem Juulovem prepričanju: največ, kar lahko starš naredi za otroka, je, da dobro poskrbi zase. Če torej hočem pomagati hčerki, se moram najprej sama naučiti sprejeti in razumeti svojo jezo, potem pa najti izhod iz nje. In zares je pomagalo to, da sem nekajkrat odšla iz sobe in h kričeči hčerki poslala moža (čeprav je ob mojem odhodu začela še bolj kričati), ko sem čutila, da se od vse silne jeze v sebi ne morem povezati ne z empatijo, ne z ljubeznijo. V takšnih trenutkih sem namreč tako zelo jezna na hčerko, ki kriči na vse grlo, da bi jo najraje zagrabila in jo utišala, pa četudi z nasiljem. Nekajkrat sem bila sredi noči tako obupana od njenega glasnega in neumornega kričanja, ker ji je oči prinesel vodo namesto mami ali ker je mami šla lulat, pa nje ni vzela zraven, da sem jo zares zagrabila in ji za hipec zaprla usta z roko, čeprav sem globoko v sebi vedela, da je to zelo narobe....