Še vedno sedim in razmišljam, kaj je res ključno, kaj naj predelamo, kaj z vsebinami, ki jih ne bomo predelali, in zakaj so gradiva tako obsežna, če to enostavno ne gre. Ali morda samo meni ne gre in to sploh ni problem, temveč le moj občutek?

“Gospa, v delovnem zvezku narobe piše!”
“Kaj piše narobe, Nejc?!”
“Katere živali, da so iz mleka? To je čudno.”
“Zelo čudno, Nejc. Da so živali iz mleka tudi jaz nisem vedela.”

Ura spoznavanja okolja v tretjem razredu. Ob Nejčevem glasnem vprašanju vidim še nekaj sošolcev prikimavati in slišim vprašanja, ali gre mogoče za napako.

“Bedaki!” slišim Luko. “Pa saj veste, krava, ovca, koza. Iz njih je mleko!”

In že je skoraj cel razred ujet v glasno usklajevanje, ali so živali, ki dajejo mleko, tudi same iz mleka ali pa je vprašanje še vedno čudno. Nedvomno razburljivo! Še posebno, če bi videli risbice, ki so jih narisali učenci, da bi demonstrirali, kako je koza sigurno iz mleka, saj le-to teče iz nje, ko jo pritisneš na seske. In seveda drugi argumenti, ki so dokazovali, da bo to težko, saj so že jedli ovco, pa je bila iz mesa in zagotovo ne iz mleka. Matic, katerega družina ima eno večjih kmetij v okolici, je zelo kredibilno zagovarjal mnenje, da so živali iz mesa, saj je že bil na kolinah in ni bilo nikjer nobenega mleka.

Splošno mnenje v razredu se vse bolj nagiba v smer napake v delovnem zvezku, saj je vprašanje resnično trapasto, odrasli pa se itak kar naprej motijo. Živali so pa res težko narejene iz mleka. Tudi sicer tiha Lea je podvomila v to napako, saj ima njena mama v prsih mleko za sestro dojenčico. A je potem tudi ona iz mleka?

S kolegico poslušava otroke, dava besedo enemu in drugemu, umirjava in opozarjava razgreteže, ki ne upoštevajo dvigovanja rok. Gledam zmedene obrazke nekaterih otrok, ki jim očitno ni kaj dosti jasno in čakajo, da pride odrešitev v obliki navodil učiteljice.

Nenadoma iz zadnje klopi zaslišim Bora, kako zakriči preko celega razreda: “Pa saj ne piše tako! Katera ŽIVILA so iz mleka piše! Pa ste res butasti!”

Pričakovano. Bor je bister fant, športnik in otrok staršev, ki otroku zares prepuščajo odgovornost za šolo. Je tudi eden redkih, ki so imeli dosledno izpolnjene bralne liste in ima praktično že opravljeno bralno značko. Ne spomnim se, kdaj je bil nazadnje brez naloge ali pa brez katerih koli potrebščin. Otrok učiteljskih sanj.

Ko nama s kolegico uspe umiriti vseh 28 razgretih glavic (In kdo pravi, da so otroci pri šolskem delu apatični in brezvoljni?) in končno pogledam v delovni zvezek, se tudi meni razjasni dilema. Zares piše Katera živila so iz mleka?, nato pa sledi črta za odgovore. Zadeva je na nek način seveda smešna.

“Dragi moj 3.a, sedaj pa v tišini in vsak sam zase še enkrat preberite navodilo.”

Na obrazkih se prižigajo lučke, slišati je bolj ali manj glasne “Aha!”.

Idilo konča Jaka: “Kaj pa je to živila?”

In spet od začetka. Glasno usklajevanje in razlaganje, pa še kakšen “Bedak!” in “Nauč’se že brat!” se najde vmes.

Pa razložimo še to, kaj so živila, in tako uspemo v dobrih 20 minutah predalati eno samo vprašanje izmed kopice vprašanj na dveh straneh današnje priprave. Približno 10 % načrtovanega.

Prišli smo tudi do vprašanj “Katera so poslopja na kmetiji?” in “Katere obdelovalne površine poznaš?”. Verjetno ni presenečenje, da velik del zagnanih brihtnih bučk ni razumel niti pojma “poslopje” niti “površina”. Močno se je zatikalo tudi pri besedi “pridelovanje”, kaj šele “obdelovanje”. A je kakšna razlika? Erna ni čisto razumela pomena besede pridelovanje, saj je slišala, da je teta rekla, da je pridelala izgubo. In teta je frizerka. Maksov brat pa je zadnjič govoril, da je obdelal svojo punco Veroniko. Kaj ima to s kmetijo? Otroci so predstavili veliko inovativnih idej o pomenih besed, pri čemer sem pomislila, da je včasih ideja frontalnega pouka brez možnosti otroškega sodelovanja resnično pravo olajšanje.

Po uri sva s kolegico še vedno imeli nasmeške na obrazu, saj je bila ura v bistvu zabavna. Po koncu pouka pa sva le ponovno pogledali pripravo. Med drugim je bilo seveda potrebno ugotoviti, kaj z vsem, kar nismo predelali. Kljub kar nekaj letom v razredu nama ni bilo jasno. Mogoče ravno toliko kot otrokom pri “živalih iz mleka”. Kaj je pravzaprav namen obdelane teme v učnem načrtu? Da otroci spoznajo značilnosti kmetije in kaj se počne na kmetiji? Ali pa, da spoznajo termine dejavnost, poslopje, živilo, površina … Ali morda, da vadijo branje in bralno razumevanje, ki je, kot je jasno videti, še daleč od usvojenega.

Pa sem se malo poigrala in naredila pripravo s časovno projekcijo na temo Kmetija, pri čemer sem upoštevala vidike multisenzornega učenja, dodala malo možnosti raziskovanja otrok, že naučeno pesmico o življenju na kmetiji ter možnost sodelovanja otrok s svojimi vprašanji, komentarji in že usvojenim znanjem ali splošno razgledanostjo. Zelo natančno sem še opredelila in razložila pomene do tedaj nepoznanih besed ter upoštevala, da vsi otroci še niso vešči branja ter da je obravnavanje celotne teme na nek način tudi vaja branja in razumevanja.

Časovna projekcija je pokazala štiri šolske ure. Pri tem, da imajo učenci domačo nalogo v obliki križanke in enkrat v obliki prostega sestavka petih povedi o tem, kaj na temo kmetije je bilo za njih zanimivo. Seveda nikakor ni mogoče porabiti štiri ure za temo, ki ji je namejena le ena ura in samo kakšen list v delovnem zvezku.

V resnici mi še sedaj ni čisto jasno, kaj naj bi se otroci resnično naučili ob omenjeni temi v tretjem razredu. Bolj ko razmišljam, bolj se mi zdi v to temo nujno vključiti tudi spoštljiv odnosa do vzgoje rastlin za hrano, zahtevnost odnosa do živali, ki živijo, da jih pojemo, in tradicijo podeželja. Pri čemer kmetij, o katerih se učimo, v resničnem svetu skorajda več ni. Kaj sploh označuje sodobno kmetijo? In ali so to sploh primerne poti razmišljanja za tretješolce? Pa si jih rišem v spominu, kako so mrščili obraze in široko odpirali očke, kako je bila Klara popolnoma zmedena ob vprašanju od kje pravzaprav kravi mleko. Kje pa je spravljeno, če je krava iz mesa?

Učenci so bili motivirani, nedvomno jih je zanimalo, jasno so pokazali, kako so radovedni in kako se učijo. Ni bilo samo lahko in smešno, saj so razmišljali, vsaj večina tako zelo, da jim je bilo kar vroče. Na ta dinamičen način je bilo izredno težko delati z 28 učenci, a to bi še nekako šlo. Še vedno pa sedim in razmišljam, kaj je res ključno, kaj naj predelamo, kaj z vsebinami, ki jih ne bomo predelali, in  zakaj so gradiva tako obsežna, če to enostavno ne gre. Ali morda samo meni ne gre in to sploh ni problem, temveč le moj občutek nesposobnosti? Ta dobro znani občutek nesposobnosti, ki je stalni učiteljski spremljevalec.

Darja Barborič Vesel

 

 

 

 


Blog je bil izvirno objavljen na spletni strani Ringaraja.