Dedek Mraz, pa seveda tudi Miklavž in Božiček, so ena najlepših čarovnij otroštva. Dobri možje, ki izpolnjujejo otroške želje in na male obrazke pričarajo nasmehe sreče. Vendar ima čudovita čarovnija omejen rok trajanja. Prej ali slej otrok spozna, da so dedek Mraz, Miklavž in Božiček del velike kolektivne predstave. Zato je zelo pomembno, na kakšen način otrok izve, kdo mu je vsa ta leta polagal darila pod smrečico.Do pogovora, kdo je dedek Mraz, najpogosteje pride med samimi otroki v šoli ali celo v vrtcu. Navadno se zgodi, da otrok domov prikoraka razočaran, ker so mu vrstniki razkrili resnico o nastavljanju daril pod smrečico. Spomnim se suverenega otroka neke prijateljice, ki se je s sošolci resno prepiral o tem, ali nosijo darila starši ali dedek Mraz oziroma Božiček. Solz je bilo veliko.
Druga zelo pogosta situacija, ki prekine čarovnijo, pa je nerodnost pri domači ali kakšni javni predstavi z novoletnim obdarovanjem.

RESNICA
Za soočanje z resničnostjo »skrivnosti« dedka Mraza si moramo tudi sami odgovoriti na to, kaj je dedek Mraz za nas. Možno je vse, od pravljičnega junaka, v katerega del nas verjame, pa do uporabnega razloga za obdarovanje.Večina staršev bi seveda rada v trenutku, ko otrok izve resnico o novoletnih paketkih pod smrečico, na njegovem obrazu videla nasmeh in slišala: »A vidva sta bila? Vsa ta darila sta mi dala vidva!? Kako lepo od vaju.« In potem naj bi prišlo na vrsto pripovedovanje anekdot, kako smo bili kdaj skoraj, ampak samo skoraj zaloteni v čarovniji nastavljanja daril.Vendar je razkritje skrivnosti o tem, kdo je darežljiva oseba, ki v resnici nastavlja darila ob božiču oziroma novem letu, za otroka navadno stresno. In nemalokrat so lahko otroci tudi jezni na starše, ker smo jih vsa ta leta zavajali. Kako torej na dan z resnico?

PREDŠOLSKI OTROK VERJAME V PRAVLJICO
Za majhnega otroka, malčka, je celotni obred novoletnih obdarovanj še ena možnost, da se nekaj dogaja, da dobi kup pisanih stvari in nori do onemoglosti. Vsako leto je ritual nekaj novega in otrok je enako presenečen nad dogajanjem. Dveletnik ne bo imel pojma o darilih, ki jih je prinesel dedek Mraz, ko je bil star eno leto, ravno tako se triletnik ne bo spominjal obdarovanja pri dveh letih. V tem obdobju se zdi, kot da dedek Mraz obstaja nekako sam po sebi.

Ob prehodu iz obdobja malčka v predšolskega otroka, cicibana, pa se z razvojem možganov in s tem boljšim pomnjenjem pojavi tudi spomin na lanskega dedka Mraza.

Za predšolskega otroka sta dedek Mraz oziroma Božiček popolna pravljična junaka, ki prideta na občasni obisk in izpolnjujeta želje. Sta utelešenje dobrega, ravno tako kot je čarovnica utelešenje zla. Štiriletniku se zdi popolnoma verjetno, da obstaja nekdo, ki lahko vsem otrokom sveta v kratkem času ene noči prinese darila in nekaj dni prej in potem sodeluje v različnih sprevodih in obdarovanjih.

Predšolski otrok se lahko z vami o realnosti dedka Mraza ali Božička celo prepira, saj je v njegovem svetu veliko bolj mogoč kot pravljični junak, ne pa kot človeško bitje, ki kupuje darila in se preoblači v kostume.

Tako sem bila nekoč na nekem sprevodu dedka Mraza priča kruti igri mame in očeta z njunim štiri-, petletnikom. Dopovedovala sta mu, da je dedek Mraz, ki ga vidi, le igralec, vsa pravljična bitja v sprevodu pa ravno tako preoblečeni ljudje. Nikakor jima ni bil pripravljen verjeti – še več, ob tem poskusu uničenja njegovega dobrega pravljičnega sveta se je močno razjezil in jima celo s solzami v očeh dokazoval, da je to čisto pravi dedek Mraz. Saj ima le on lahko tako zelo rad otroke, da jih v tem mrazu vsak dan pozdravlja, jim deli bonbone in prinaša vsa tista darila, ki jih starši otrokom nikoli ne bi kupili iz svojega denarja. V teh besedah je veliko osebne zgodbe družine, ki je sicer ne poznam, je pa to dober primer, kako otrok razmišlja o dedku Mrazu.

Edina stvar, ki je motila mojo (takrat) štiriletnico, je bilo vprašanje, kako da ima lahko toliko različnih plaščev in škornjev (saj je vsakič, ko ga kje vidi, oblečen malce drugače), ona pa samo enega. Kot šestletnica pa je že opazila, da so dedki Mrazi zelo različnih postav in dimenzij (veliki, manjši, bolj debeli in celo suhi), predvsem pa ima vsak drugačen glas. Poleg tega se ji je zdelo, da mora biti dedek Mraz zelo utrujen od vseh teh obiskov. Vendar pa je bil spomin na pravljične junake tako močan, da je še sprejela, da dedek Mraz ne potrebuje spanja in da zmore zelo veliko, veliko več kot običajni ljudje. Vsa ta različnost dedkov Mrazov pa ji nikakor ni šla v malo glavo, tako da sem se na koncu le strinjala z njo, da so ti sprevodi in obdarovanja le predstave in da ti dedki Mrazi niso pravi, pravi je le tisti, ki ga kot vsakega pravega pravljičnega junaka sploh ne moreš videti. To pa je tudi pomemben korak pri sprejemanju realnosti dedka Mraza oziroma Božička.

KO SE ZAČNEJO PORAJATI DVOMI
Otrok sčasoma opazi nasprotja in nelogičnosti v samem ritualu in začne postavljati vprašanja. Dobro je, da mu starši pošteno odgovorimo. Otroci okoli sedmega leta starosti že razumejo, da je celota sestavljena iz več delov, tako je tudi dedek Mraz lahko sestavljen iz več različnih dejanj in ljudi.

Dedek Mraz in Božiček tako počasi prehajata iz poosebitev dobrih lastnosti v eni osebi do več oseb z enakimi lastnostmi. Iz enega dobrotnika, ki razvaja vse ljudi, se otrokova predstava posploši na vse nas, ki imamo v sebi lastnosti dedka Mraza oziroma Božička in jih kolektivno izživimo v novoletnem času.

PRVI KORAKI
Prvi korak na poti soočanja je spodbujanje otroka, da se igra dedka Mraza, da je tudi sam dedek Mraz. Skozi to igro bo otrok kmalu prišel do zamisli, da bi obdaril še koga, ki ga dedek Mraz ne obišče; spodbudimo ga, naj to tudi stori. S seznama tistih, ki jih obdaruje dobri mož, lahko tudi izločimo odrasle, naj obdaruje samo otroke. Za vse ostale moramo torej z darili poskrbeti sami. Tako bo postalo iskanje, izdelovanje, kupovanje, zavijanje daril za odrasle sorodnike in prijatelje stalnica v življenju otroka.

Drugi korak je, da počakamo na otroška vprašanja in pošteno odgovorimo nanje. Vsekakor se je na vprašanja smiselno pripraviti. Seveda je možno ali pa kar verjetno, da bo otrok na koncu vprašal nekaj čisto drugega, vendar pa nam bo že samo premišljevanje o možnih vprašanjih in odgovorih dalo kar nekaj uporabnih idej.

»VARUHI SKRIVNOSTI«
Tretji korak pa je iniciacija v »skrivnost«. Ravno to je tisto, kar mlajše šolske otroke tudi sicer zelo privlači, zato jih ne bo težko prepričati, da bodo igrali skrivnostno igro dedka Mraza oziroma Božička za mlajše brate in sestre ter postali pravi »varuhi skrivnosti«.

Kakorkoli se bo zavrtelo soočanje naših otrok z resnico o dedku Mrazu oziroma Božičku, mogoče ni odveč reči, da je resnic ravno toliko, kot je otrok, ki sanjajo o njem.

Dedek Mraz oziroma Božiček sta del čudovite pravljice in naloga staršev, varuhov skrivnosti, je tudi to, da prenesemo pravljico naprej.

* * * * * *

Članek je bil objavljen decembra 2005 v reviji Otrok in družina.