Odhod v porodnišnico je stresen dogodek; ne le za nosečnico, tudi za družino in njene najmlajše člane. Na to, da nas nekaj časa ne bo doma, jih je treba pripraviti. Otrok, ki že nekaj časa hodi v vrtec ali je v varstvu kje drugje, že razume, da to, da nekoga ne vidi, še ne pomeni, da ga ni več. Razume, da bo mama prišla nazaj, kljub temu pa mu moramo to večkrat potrpežljivo razložiti.

OČKA OSTANE SAM
Rojstvo otroka je poseben dogodek, zato je smiselno tiste dni, ko sta mamica in dojenček še v porodnišnici, sprostiti opravkov. To seveda zahteva načrtovanje, a se obnese. Partner lahko poskusi službeno delo organizirati tako, da bo popoldne čim prej prost; da lahko tiste dni, ko je sam z otroki, počne tudi kaj posebnega. Da bodo sicer kratki obiski v porodnišnici prijetni, ne zgolj eden izmed dogodkov v prepolnem urniku. Naj imajo otroci čas mamici narisati risbice in razmisliti o stvareh, ki se v družini dogajajo. Nič ni narobe, če takrat starejši sorojenci »prešpricajo« kakšno popoldansko dejavnost in skupaj z očkom skuhajo prav posebno kosilo za prav poseben dan. Ali pa gredo skupaj v drogerijo po nujne malenkosti, ki jih je naročila mamica. Morda lahko po svoji izbiri izdelajo ali kupijo tudi kakšno darilce za dojenčka. To so noči, ko se lahko starejši otrok celo noč stiska k očetu, namesto k mami. Naši dve veliki sestrici sta noči, ko sva bili z dojenčico v porodnišnici, prespali v veliki, zakonski postelji, kar je bil zanju dogodek, vreden mamine odsotnosti.

OČKA, ATI, TATI
Morda je koristno mamino odsotnost še v času nosečnosti malo povaditi, sploh pri majhnih sorojencih. Pogosto je namreč mamica tista, ki bere pravljico ali daje spat, in tista, ki ponoči pomiri otroka, ko ga je strah, ali ga pospremi na stranišče. Vredno se je potruditi, da čim več tovrstnih opravil prevzame tudi očka. Verjetno bo očka z otrokom našel svojo različico, svoj način – in prav je tako. Ni pomembno samo to, da otrok sliši pravljico, pomembno je predvsem, kdo mu jo prebere in kako. Morda bo očka prebral manj besedila, pa bo zato več komentiranja, razlaganja in oponašanja, morda bo bral popolnoma druge knjige. Vse to je za otroka dobro, saj mu omogoča spoznavanje različnih možnosti, kar zagotovo bogati. Morda se očka ne bo tako hitro odzval na otrokovo prebujanje kot mamica, kar pa ne pomeni nujno polulane postelje – lahko pomeni tudi prespano noč. Sama dolgo nisem razumela, zakaj naša dekleta pri možu prespijo praktično vso noč, ne da bi se kaj dosti zbujale. Vem sicer, da je moža težje prebuditi, in očitno so se ga hčere, če je bilo res nujno, potrudile prebuditi, sicer pa so raje zaspale nazaj.Tako »treniranje« pomaga, da očka in otroci, ko je mamica v porodnišnici, že delujejo kot uigrano moštvo in tako vsaj pri nekaterih stvareh za otroka ne pride do sprememb, ki jih najmlajši prav zares ne marajo. Tudi ko bosta mamica in dojenček že doma, bo marsikateri večer bolj miren in otroci hitreje v posteljah, če bosta lahko suvereno poprijela oba. Seveda pa je pomembno, da mame dovolimo očetu, da stvari naredi po svoje, da uporabi svojo lastno pamet in kreativnost, ne pa da izpolnjuje naša navodila – kar tako ali tako verjetno ne bo šlo.Posebno pozornost namenimo otroku, ki je bil v bolnišnici na zdravljenju, sploh če ima na to bivanje slabe, boleče spomine. Morda bo težko razumel, da mamici ni hudega, da pravzaprav ni bolna in dojenček tudi ne. Bolj smiselno, kot da mu razlagamo, zakaj je mamica v bolnišnici, je, da smo mu na voljo za vprašanja ali da jih celo spodbudimo. Z našimi odgovori si bo otrok lahko sam pojasnil dogajanje in ga umestil v svoje razumevanje sveta.Čas, ko je mama z dojenčkom v porodnišnici, je čas za mirno soočanje z novo situacijo, za nabiranje moči za obdobje, ki prihaja, za crkljanje in za zaupne pogovore, ki stkejo močno vez med očetom in otroki.* * * * * * * * * *Članek je bil objavljen v reviji Otrok in družina (apr. 2006).