Piše: Helena Primic

Kmalu bo tukaj novo šolsko leto. Za moji hčerki to ne pomeni le nove vzgojiteljice in učiteljice, temveč tudi nov vrtec in šolo. Spremembe se hčerki zelo veselita, saj bosta bliže domu in novim prijateljem iz istega kraja. Sama pa imam seveda tudi kupček običajnih skrbi: Se bosta znašli? Bosta dobili toplo vzgojiteljico/učiteljico? Se bosta ujeli z otroki? Se bosta v novem okolju dobro počutili? Toda hkrati se tudi sama veselim spremembe, saj sem po naravi oseba, ki se rada loteva novih reči.

No, vsaj tako sem se dojemala, dokler nisem postala mama. Mama dveh radovednih deklic, ki vsakodnevno stopata po drugih poteh, kot jima jih namenja materina modra preudarnost in ljubeča previdnost. Tako pogosto stopita direktno v svežo blatno lužo, si oblečeta oblačila, ki se niti pod razno ne ujemajo, zgradita steno iz lego kock, ki gotovo ne more biti stabilna, nove jedi nočeta niti poskusiti (niti ene same žličke ne!) in mi nikakor nočeta prisluhniti, ko jima hočem nekaj »pametnega« dopovedati.  V vseh teh situacijah moja odprtost za spremembe in nove reči ni ravno bleščeča, to si pač moram priznati. Ja, itak, kako naj bom odprta za takšne očitne neumnosti, me hoče prepričati logičen glas v meni, ki vedno vse racionalno prešteje, izračuna in presortira.

Na srečo je v meni vse močnejši tudi glas srca, duše in intuicije, ki me včasih popelje v popolnoma nerazumske odločitve in svetove. Tja, kamor me vztrajno vabita moji dve neuklonljivi deklici.

In kakšna hvaležnost in pohlevnost me zalije, ko odkrijem, da je svet, kamor sem stopila povsem mimo razuma, pravzaprav še bolj čudovit kot tisti, ki sem ga redno obiskovala do sedaj. Uau, ne morem verjeti, da je to možno! Pa kako, da tega prej nisem videla?! To je praktična demonstracija omejitev razuma, se oglasi miren in potrpežljiv glas v meni, ki po navadi ne pride do besede. Cvrčanje misli, sklepanja in argumentov je namreč preglasno, da bi ga sploh lahko zaslišala.

Pa da ne bo pomote – moj razum zna zelo dobro razmišljati izven okvirjev ter na splošno deluje zelo odprt in revolucionaren. Toda, še vedno je le razum, ki se ne ozira na »nek čuden občutek«, če si ga nikakor ne more razložiti in ga vsaj malo pojasniti. Ki mu nelogične reči ne dišijo najbolj in jih zato raje kar odrine. Ki marsikateri predlog že vnaprej obsodi na propad, saj mu analiza elementov pokaže, da to ni dobra ideja. Tako sem se zavestno odločila, da tako v odnosu do hčerk kot do življenja razum večkrat pošljem na pašo, da bom lahko pogosteje obiskovala nove svetove.

V prihajajočem šolskem letu zato želim tako otrokom kot staršem in učiteljem/vzgojiteljem, da bi imeli čim več priložnosti tako doma kot v vrtcu in šoli, ko bi lahko razum poslali na pašo ter se predali tisti čarobni domišljiji, ki ne pozna meja. Kjer je zares vse mogoče. Tudi to, da se v blatni luži skriva hudobni zmaj, ki ga je treba pregnati oz. pohoditi. Da so pisane nogavice in srebrni bleščeči sandali s paščki vrhunska modna kombinacija. Da je stena iz lego kock, ki se maje, v resnici najbolj stabilna stena, saj se lahko prilagodi nenadnemu viharju in postane ležeča stena. Da je za nekatere jedi možno zagotoviti neužitnost (in včasih tudi strupenost!) že samo s pogledom na videz jedi. In da mama včasih pač govori čiste bedarije, zato je popolnoma legalno in dovoljeno ter celo priporočljivo je ne poslušati.


Kolumna Mama brez cenzure Helene Primic, ki je bila objavljena v reviji Bodi zdrava (avgust 2018).