Usklajenost občutkov in besed

Otroci, še posebej majhni, nas bolj čutijo in opazujejo kot poslušajo. Če nas je strah in rečemo, da je vse v redu, v najboljšem primeru otroka zmedemo. Če otrok začuti, da nas preplavlja močna emocija, ne ve pa, za kaj gre – hkrati pa mi čustvo, na primer strah, zanikamo – otroka prevzame resno nelagodje. Počuti se zmedenega, nevrednega, lahko ga je strah, da so stvari še bolj strašljive, ker mu odrasli nočejo nič povedati, neredko pa otrok krivdo za naš molk pripiše kar sebi. Da je preneumen, da bi bili odkriti z njim, da je za nas breme, ali podobno …

Otroci potrebujejo od staršev v trenutni situaciji jasen in jedrnat odgovor, nujno usklajen z našimi občutki.

Na primer:

»Mami, zakaj ne gremo v šolo?«

»Ker je tudi v Sloveniji razširjena bolezen in bomo tako lažje preprečili prehitro širjenje okužbe.

»A zdaj, ko smo doma, pa ne bomo zboleli?«

»Lahko, da bomo, ampak za nas bolezen ni nevarna. Nevarna je predvsem za stare ljudi, in ker jih moramo zaščititi, je prav, da smo vsi previdni.«

Otroci lahko sprašujejo naprej, vse do tistega: »A bomo umrli?«, bolj verjetno pa je, da bodo vprašanja prihajala v »paketih«, sklopih, postopoma. To je tudi za nas lažje, ker nam daje čas, da malo uredimo svoje občutke in misli ter se toliko pomirimo, da oblikujemo stavke, ki jih otroci sploh lahko razumejo. Nikakor ne lažimo otrokom, da bi pomirili sebe ali pa da bi jim prihranili skrb. Otroci laži morda ne razumejo, jo pa začutijo. Če nas skrbi, je bolje, da povemo, da nas skrbi in da delamo vse, kar lahko, da bo bolje. Če nam gre vse skupaj na živce, povejmo, da se težko držimo pravil, da pa zdaj ne gre drugače. Če pa ugotovimo, da smo skrajno prestrašeni, jezni na vse ali pa se nam vse skupaj zdi bedasto, je morda čas za odkrit pogovor s samim seboj, da bomo sploh lahko oblikovali smiselno sporočilo za otroke.

Z otroki govorimo kot z ljudmi

Najprej in takoj moramo prenehati o sebi govoriti v tretji osebi.

»Mamica je rekla, da je vse v redu.«  Ni ga otroka, ki bi lahko resno vzel besede, ki jih izreče nekdo, ki niti sebe ne jemlje dovolj resno dovolj, da bi se lahko postavil v prvo osebo ednine. Tega otroci ne morejo razumeti in jih izredno zmede. Tudi samega sporočila ne morejo vzeti resno, pa ni važno, ali gre za navodilo ali pa poskušamo otroku sporočiti kaj bolj čustvenega. To ni avtentična in jasna komunikacija, kakršno potrebujejo otroci, da lahko resno vzamejo svoje starše.

Bolje je:

»Pridi k meni.« – namesto: »Pridi k mamici.«

»Rada te imam.» – namesto: »Mamica te ima rada.«

V času, ko bomo veliko časa preživeli z otroki, bolj ali manj brez možnosti animacije v raznih igralnicah, brez predstav in drugih dejavnosti, se bo še bolj kot običajno pokazalo za ključno, ali nas otroci lahko vzamejo resno. Kadar je tako, nas lažje upoštevajo, ko postavljamo pravila (Hočem, da vsak od nas, tudi ti, pospravlja za sabo.)  ali meje (V stanovanju ne dovolim nogometa. Vem, da pogrešaš žogo in prijatelje, ampak zdaj boš moral nekaj časa zdržati brez.) Tudi izraz ljubezni  (Kako te imam rada, mali moj!) lahko otrok v vsej polnosti zasliši in začuti šele, ko je povedan z besedo – jaz.

Piše: Darja Barborič Vesel