na konferenci Empatija – odnos – dialog

 

Petek, 26. januar 2017

V BREZOVI DVORANI, 14:15 – 16:00

Helle Jensen
EMPATIJA – MODROST SRCA

Kako empatija krepi otroke

Predavanje bo ponudilo odprt, nedogmatičen okvir, kakor tudi nekatera praktična orodja (še več pa v delavnici Katinke Gøtszche, gl. spodaj) za – po eni strani – razvijanje samozaupanja, čuječnosti, empatije, sočutja in prisotnosti v sebi, po drugi pa za to, da podpremo razvoj le-teh pri otrocih in mladostnikih.

Otroci in mladostniki živijo zelo stresno, kar vpliva na njihov razvoj in učno okolje. Trdimo, da zato mnogi izgubljajo svojo prirojeno sposobnost za samozaupanje. Enako velja za mnoge odrasle – starše in pedagoške delavce – ki naj bi ustvarjali kakovostno učno in razvojno okolje.

Vsi imamo prirojeno sposobnost za samozaupanje in empatijo. Naša vizija je, da bi ustvarili takšno učno okolje, v katerem je te sposobnosti mogoče razvijati in uriti. To pomeni, da ne gre za učenje ali osvajanje nekih novih veščin. Gre za odkrivanje in kultiviranje nečesa, kar je že samo po sebi v nas.

Imeti zaupanje vase pomeni biti v miru in pomirjen z jedrom svoje biti. To je edini kraj, od koder lahko človek vzpostavlja globok, pomenljiv odnos do drugih in do kompleksnega sveta, ki se nahaja sredi procesov korenite transformacije.

Eden od načinov, kako se samozaupanje izraža, ko smo v družbi z drugimi, je skozi empatijo in sočutje.

Številni otroci in mladostniki, pa tudi strokovnjaki, potrebujejo podporo, zato da lahko razvijajo zaupanje vase, sočutje in empatijo kot podlago za učenje ter za razvoj posameznika in družbe. Na predavanju boste slišali nekaj zamisli o tem, zakaj je pomembno nuditi to podporo, in kako.

Helle Jensen je danska psihologinja in družinska terapevtka, ki deluje v številnih evropskih deželah. Njeno skupno delo z Jesperjem Juulom je usmerjeno na področje razvoja odnosne kompetentnosti pri strokovnih delavcih ter na področje svetovanja in družinske terapije. Kot predsednica in ustanoviteljica Danskega združenja za promocijo življenjske modrosti otrok strokovnjake poučuje o razvoju empatije in prisotnosti, zato da bi te vrednote uspešno prenesli v življenje otrok in mladostnikov, s katerimi delajo. Trenutno sodeluje pri izvedbi EU programa »Hand in Hand«, ki je namenjen krepitvi socialnih, čustvenih in medkulturnih kompetenc učencev osmih razredov, ter vodi program »Trening empatije« (trainingempathy.com). Slovenijo je v zadnjih devetih letih, odkar obstaja Familylab, obiskala že večkrat in za skupine strokovnih delavcev vodila številne poglobljene seminarje na temo odnosne kompetentnosti, osebnega in strokovnega razvoja, dialoga s starši, supervizije in intervizije ter empatije in čuječnosti. Med drugim je tudi soavtorica priročnikov za strokovne delavce Dialog s starši in Od poslušnosti do odgovornosti ter priročnika za starše in pedagoške delavce Empatija – pod do sebe in do drugega.


V BREZOVI DVORANI, 16:00 – 16:30

Maša Vidmar
EMPATIJA V STROKOVNI IN RAZISKOVALNI PRAKSI

Odnosna kompetentnost ni več tujka. V strokovnih krogih, sploh na severu Evrope, se z njo ukvarjajo tudi z raziskovalnega in akademskega vidika. Zaradi tesnih povezav z nekaterimi vodilnimi danskimi strokovnjaki na tem področju (Helle in Elsebeth Jensen, Jesper Juul ipd.) so tudi slovenski strokovnjaki in raziskovalci vključeni v nekatere zanimive in celo pionirske projekte, tako ali drugače usmerjene v razvoj odnosne kompetentnosti v pedagoškem kontekstu. Na predavanju bomo umestili odnosno kompetentnost v širši kontekst socialnih in čustvenih kompetenc strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju ter vlogi le-teh v izobraževalnem procesu. Slišali bomo več o dveh projektih, osredinjenih na odnosno kompetentnost. Prvi je evropski projekt Hand in Hand (Roka v roki, 2017-2020), katerega nosilec je Pedagoški inštitut in v okviru katerega sodelujoči raziskovalci iz petih držav v obliki javnopolitičnega eksperimenta razvijajo, preizkušajo in vrednotijo javno dostopno sistemsko orodje, univerzalen program spodbujanja socialno-emocionalnih in medkulturnih kompetenc (program za učence in strokovne delavce). Drugi pa je danski razvojni projekt Odnosna kompetentnost (2012-2016), ki ga je zasnovala in izpeljala široka skupina zainteresiranih strani, upoštevajoč  tako raziskovalno delo kakor tudi potrebo po razvoju odnosne kompetentnosti v šolah in v procesu izobraževanja učiteljev.

Maša Vidmar je raziskovalka na Pedagoškem inštitutu in docentka psihologije na Univerzi v Mariboru. Njeno raziskovalno delo se uvršča na področji pedagoške in razvojne psihologije. Strokovno in raziskovalno se osredotoča na socialne in čustvene vidike učenja in poučevanja, vključno z odnosno kompetenco in merjenjem le-te, poleg tega pa tudi na odnos med socialnim vedenjem in učnimi dosežki. Njeni raziskovalni interesi segajo tudi na področje predšolske vzgoje. Trenutno je vključena v več nacionalnih in mednarodnih projektov, od tega tri, ki jih financira Evropska unija, to so: (1) Hand in Hand, (2) projekt TITA, ki obravnava zgodnje opuščanje šolanja, ter (3) Le z drugimi smo, ki je namenjen krepitvi socialnih in državljanskih kompetenc strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju. Tesno sodeluje z Eurydice Slovenia in kot nacionalna strokovnjakinja pripravlja poročila za OECD in Eurydice. Je članica raziskovalne programske skupine za edukacijske raziskave (2015-2020).


V BREZOVI DVORANI, 17:00 – 18:45

Tina Bregant
EMPATIJA IN ČUJEČNOST – NAJMOČNEJŠI SILI VEDENJSKIH SPREMEMB
(predavanje, udeležba neomejena)

V prispevku predstavimo empatijo in čuječnost. Gre za veščine in hkrati življenjski slog, ki omogoča živeti srečno in samoizpolnjeno življenje. Znanstvene raziskave kažejo na takojšnje kot tudi dolgotrajnejše strukturne spremembe v možganih izkušenih meditatorjev. Prakticiranje čuječnosti pomeni spremembo v vedenju, ima pa čuječnost vplive tudi na vedenje, ko ne meditiramo aktivno. Podobno velja za empatijo. Porajajočo empatijo lahko opazujemo že pri novorojenčku, ko nanjo sklepamo iz vedenja, ter jo nato spremljamo skozi razvoj govora. Šele ubesedenje občutkov in emocij malčku pomaga razumeti sebe in sočloveka. Izostritev ubeseditve in kompleksnost izražanja nam pomagata izuriti se v empatiji, podobno kot meditacija pomaga izuriti se v čuječnosti. Vplivi čuječnosti in empatije segajo od zmanjševanja vedenjskih težav in absentizma v šoli do regulacije krvnega tlaka in vpliva na akademski uspeh. Se pa moramo zavedati, da čuječnost in empatija nista »čarobni orodji«, pač pa ju je potrebno ponotranjiti in se v njih tudi izmojstriti. Prakticiranje čuječnosti in empatije omogočata, da zaživimo polno in izpolnjujoče življenje ter da ugledamo sebe in sočloveka v vsej polnokrvni naravi.

Ključne besede: čuječnost, empatija, otroci, možgani.

Tina Bregant, dr. med., spec. pediatrije, specializantka FRM, zaposlena na URI Soča. Kot zdravnica je delala v UKC Ljubljana, na Pediatrični kliniki v Ljubljani in bila mlada raziskovalka na Kliničnem oddelku za otroško, mladostniško in razvojno nevrologijo. Imela je tudi ambulanto za predšolske otroke, vendar pa je zaradi nadaljnjega izobraževanja to nagrajujoče delo z malčki in njihovimi starši morala začasno zapustiti. Strokovno se je izpopolnjevala v Londonu, Zagrebu, Salzburgu. Poleg strokovnih člankov piše tudi poljudno-znanstvene članke (Proteus, Didakta, Ringarajine iskrice, Moj malček, Babybook). Je predavateljica na Univerzi v Ljubjani in certificirana vodja Familylabovih seminarjev. Več o Tini …


V UČILNICI 1, 17:00 – 18:50

Katja R. Nikitovič in Ursula Obreza
V DIALOGU S STARŠI: MED EMPATIJO IN STROKOVNO AVTONOMIJO
(delavnica za pedagoške delavce, max. 25 udeležencev)

Glavno orodje našega dela smo mi sami. Raziskave pa kažejo, da je veliko število strokovnjakov, ki delajo z ljudmi v poklicih pomoči precej negotovih. Kje torej iskati poti za spremembo? Meniva, da v spremembi paradigme, ki nas vodi od vloge k odnosu. Torej k razvijanju profesionalne odnosne kompetence, ali če zastaviva drugače, v smeri legaliziranja osebnega. Ko smo bolj avtentični, smo tudi boljši, bolj učinkoviti, bolj vešči v komunikaciji s starši. K sreči se veščine lahko naučimo, jo pridobimo in negujemo. Verjameva namreč, da je v dialogu s starši ravno odnos tisti, ki je ključen. Glede na lastno znanje in izkušnje iz psihoterapije tudi veva, da je odnos lahko še dosti več – da  dejansko lahko zdravi. V tem procesu vzpostavljanja osebne avtoritete, ki poudarja vključevanje, vzajemno potrditev in dialog, je eden od ključnih elementov – empatija. V vrtec vstopajo družine in ne zgolj otroci, kar nam lahko pogosto predstavlja breme, v smislu »saj z otrokom bi še šlo, ampak starši …« Kako se lahko naslonimo na lastno zmožnost empatije? Kako lahko zgradimo most med nami? Vrtec in šola sicer nismo servisna dejavnost, vendar smo odgovorni, da najdemo pravo ravnovesje med lastno strokovno avtonomijo in kakovostnim sodelovanjem s starši. Na naši strani so namreč strokovne kompetence, zato pa tudi večja moč in odgovornost za kakovost odnosa. Jasno je torej, da odgovor leži v lastni profesionalni in osebnostni rasti.

Ključne besede: odnosna kompetenca, odnos, dialog, empatija, strokovna avtonomija in odgovornost

Ursula Obreza, univ. dipl. psihologinja, zaposlena kot svetovalna delavka v vrtcu. Pri svojem delu se osredotoča predvsem na raziskovanje najzgodnejših let otrokovega razvoja. Kot edukantka transakcijske analize pa deluje predvsem v podporo staršem in strokovnim delavcem pri odstiranju lastnih slepih peg in iskanju lastnih kapacitet za vodstvo otrok v smeri zdravega psihološkega razvoja. Je certificirana voditeljica Familylabovih seminarjev, ki predava na srečanjih za starše in vodi seminarje za strokovne delavce. Ima večletne izkušnje pri izvajanju izobraževanj in vodenju skupin odraslih po principih intervizije in supervizije.  Več o Ursuli … 

Katja Rovšek Nikitovič, soc. pedagoginja in mag. antropologije spolov, edukantka integrativne psihoterapije. Dolga leta zaposlena kot svetovalna delavka v vrtcu. Deluje v podporo staršem in strokovnim delavcem, najraje pa je v neposrednem stiku z otroki v oddelkih. Strokovne izkušnje si je nabirala tudi na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu, v Mladinskem domu M. Beličeve in na Psih. kliniki v Ljubljani. Veliko se ukvarja z vodenjem projektov, osredotočenih na preventivno delovanje. Je certificirana voditeljica Familylabovih seminarjev, predava za starše in vodi seminarje za strokovne delavce. Ima tudi večletne izkušnje pri izvajanju izobraževanj in vodenju skupin odraslih. Več o Katji …


V UČILNICI 2, 17:00 – 18:50

Polona Klopčič
PRIMER URE GIBANJA/ŠPORTA/ŠPORTNE VZGOJE Z EMPATIJO
(Delavnica za športne pedagoge, razredne učiteljice in vzgojiteljice, max. 30 udeležencev)

Cilj je otrokom zagotoviti tako okolje, kjer lahko varno, uspešno in sistematično odkrivajo svoje potenciale na področju gibalnih veščin in motoričnih sposobnosti ter osvojijo emocionalne, socialne in intelektualne veščine, medtem ko so telesno aktivni oz. se igrajo. Splošna metodika dela Playness pedagogike spodbuja samostojnost, podpira netekmovalnost, spoštljivost, strokovnost, vključenost otrok in motivacijo otrok skozi pravljičarstvo, saj se tako še bolj približamo otroku in ga motiviramo h gibanju. Playness animacija je gibalna in igriva zabava, pri kateri je v ospredje postavljeno gibanje, druženje, igra in uživanje. Otroci se preizkusijo v gibalnih aktivnostih, kot so plazenje, lazenje, skoki, vlečenje, meti in kotaljenje ter s tem krepijo moč, ravnotežje, koordinacijo, natančnost in hitrost. V procesu krepijo zaupanje v svoje telo in svojo gibalno pismenost, s čimer se večajo njihova samozavest, sproščenost in spoštljivost. Omogoči jim, da postajajo vztrajnejši in pogumnejši ter se naučijo se reda in discipline. Vsako stvar v življenju je lepše početi najmanj v dvoje, zato animacija Playness omogoča razvoj sodelovanja, timskega dela in socialnih mrež, nenazadnje pa otroci z njo krepijo tudi svojo miselno pozornost in kognitivne sposobnosti.

Polona Klopčič, po izobrazbi športna pedagoginja s specialnimi znanji iz predšolske in zdravstvene športne vzgoje, s končano dokvalifikacijo za vzgojiteljico predšolskih otrok. Že 15. leto poučuje na osnovni šoli, kjer ima čast poučevati otroke od 1. do 9. razreda. Je certificirana voditeljica Familylabovih seminarjev, v zadnjem času pa je našla navdih tudi v Playness pedagogiki in je v procesu pridobivanja licence za Playness pedagoga. … več o Poloni …

 


V UČILNICI 3, 17:00 – 18:50

Urša Plešnar
IGRA V NARAVI – VRAČANJE K SEBI
(delavnica za starše in vse, ki se poklicno ukvarjajo z otroki, max. 20 udeležencev)

Naravno okolje pomirja in vzpodbuja stik  s sabo. Morebitni trenutki dolgčasa in praznine otrokom pomagajo spoznavati sebe in spodbujajo ustvarjalnost. Kadar se svobodno igrajo v naravi, so res lahko takšni, kot v resnici so, in si vzamejo, kar tisti trenutek potrebujejo. Narava podpira medsebojno različnost. Prav vsak lahko najde svoje mesto v njej. Narava je vzpodbudno okolje za razvijanje empatije. Ker nas ne bombandira z vtisi, temveč nas sprošča, se tu lažje vrnemo k sebi. Se vprašamo, kaj čutimo in kako se počutimo. In to tudi izrazimo. Prepoznavanje lastnih občutkov in emocij je namreč ključno za prepoznavanje emocij drugih. Starši, vzgojitelji, učitelji in drugi strokovni delavci lahko preživljanje časa v naravi izkoristimo za boljše spoznavanje in razumevanje otroka, pa tudi za posredno učenje empatije prek igre in zgodbic. Na praktični delavnici si bomo pogledali primere, kako lahko skozi preživljanje časa v naravi dosežemo otroke, ki nam sicer ne pustijo blizu. Kako pomagati otrokom, da se sprostijo in odprejo. Igrali se bomo igrice zaznavanja in čutenja. Prek igre se bomo poglobili vase, v svoja občutja in odkrivali načine, kako to znanje predati otrokom …

Delavnico vodim Urša Plešnar, univ. dipl. soc., idejna vodja in gonilna sila projekta Gozdalnica – gozdni vrtec in druga gozdna doživetja, prek katerega želim današnjim otrokom ponuditi priložnost za čimveč proste igre v naravi. Zanima me vpliv svobodne igre na celostni razvoj otroka. Sem izkušena gozdna varuška mnogim predšolskim in šolskim otrokom. Od leta 2016 sem tudi certificirana vodja seminarjev pri Familylab Slovenija. Več o Urši … Če bo vreme dopuščalo, bo del delavnice potekal na prostem.

 


V UČILNICI 4, 17:00 – 18:50

Erika Plevel
EMPATIJA DO SEBE
(delavnica, namenjena staršem, max. 20 udeležencev)

V naši vse bolj tekmovalni družbi se ves čas primerjamo z drugimi in pogosto verjamemo, da smo dovolj vredni le, če smo boljši od drugih, če smo v nečem nadpovprečni. Vendar se vedno najde kdo, ki je lepši, boljši, uspešnejši v določeni stvari. Slej ko prej si moramo priznati, da smo za svoje probleme odgovorni sami in da se ne moremo ves čas počutiti nekaj posebnega in nadpovprečnega. Vendar pa, ko si končno priznamo svoje napake in pomanjkljivosti, znamo biti do sebe neverjetno kruti: »Grozen sem. Nisem vreden, da bi me imel kdo rad.« Zato je pomembno, da se naučimo biti bolj empatični do sebe, da se prenehamo obsojati in se sprejmemo take, kot smo. Pomeni, da se najprej ustavimo in prepoznamo svoje trpljenje, se potolažimo in pristopimo k svojim občutkom s prijaznostjo in skrbjo, kot bi pristopili do dobrega prijatelja. Da se zavemo, da nismo sami, da je življenje včasih težko in da se podobne stvari dogajajo tudi drugim. Samoempatija je še posebej pomembna za starše, saj nas starševstvo večinoma ujame premalo pripravljene na ves stres in napor, ki nas čaka ob majhnih otrocih, in vsi starši se prej ali slej ujamemo v obtoževanju in kritiziranju sebe, ko storimo kakšno napako ali se nam zdi, da v nečem nismo dovolj dobri. Raziskave kažejo, da imajo otroci kritičnih staršev večjo možnost, da jim manjka samoempatije ter pogosteje trpijo zaradi anksioznosti in depresije, ko odrastejo. Na delavnici se bomo pogovarjali o tem, kako gojiti samoempatijo pri sebi in jo spodbujati pri otrocih, ter naredili nekaj vaj, ki nam pri tem lahko pomagajo.

Erika Plevel je diplomirala iz laboratorijske biomedicine in organizacije kadrovsko-izobraževalnih sistemov. Petnajst let je delala v farmacevskem podjetju na področju regulative zdravil in medicinskih pripomočkov, pred dobrim letom pa pustila službo ter se še bolj posvetila svoji družini in raziskovanju področij, kot so odnosi, vzgoja in osebnostna rast, ki so jo vedno zelo zanimali. Je mama treh hčera in od leta 2016 certificirana Familylabova sodelavka.  … Več o Eriki …


V BREZOVI DVORANI, 19:00 – 19:45

Milan Hosta
SKOZI IGRIVO AGRESIVNOST DO EMPATIJE
(predavanje)

Regulacija agresivnega vedenja se pri vseh sesalcih razvija v fazi zgodnjega dozorevanja, otroštva. Najbolj pogosta oblika spoznavanja z agresivnim vedenjem so tako imenovane borilne igrice. To so igre, ki vključujejo močne dotike, udarce, prerivanje, vlečenje, potiskanje, brcanje in pri živalih pogosto tudi grizenje. Zgodnje otroštvo je namreč doba, v kateri se človek zelo intenzivno spoznava s svojimi telesnimi sposobnostmi ter sooča z normami socialno sprejemljivega vedenja. Na podlagi značilnosti spola se tako v živalskem kot v človeškem svetu vedno znova pokaže, da so samčki bolj nagnjeni k izražanju agresivnosti v igri, saj je le-ta pomembna za vzpostavljanje hierarhije v odnosih in biološko pogojene dominance v strukturi skupnosti.

Deprivacija igre, pri kateri se lahko v zgodnjem otroštvu na varen način izraža agresivno vedenje, vodi v nižje sposobnosti vživljanja v kožo drugega in se v dobi odraslega pogosto manifestira kot psiho-socialna patologija. Z raziskavami je tudi ugotovljeno, da imajo očetje izjemno pomembno vlogo pri artikulaciji agresivnosti tako pri dečkih kot deklicah. Kajti s svojo dominanco lahko ustvarijo varno okolje, znotraj katerega otrok lahko preizkuša agresivnost, išče meje dovoljenega ter izkuša sprejemljivo bolečino, ki ne poškoduje telesa. Ob tem pa mora oče ohranjati dominantno pozicijo, saj v nasprotnem primeru, če prepusti premoč otroku, katerega volja prevlada nad očetovo, ne postavi socialne norme in hierarhije, otrok ne zazna omejitev in bo tako odraščal s pomanjkljivim nadzorom nad lastno agresivnostjo. Če temu dodamo kontekst permisivne vzgoje v zaostreni tekmovalni in potrošniški družbi, kjer tehnološki dosežki še pripomorejo k odtujitvi od telesa in telesnih občutkov, lahko ugotovimo, da je razgradnja socialnih vezi in manko empatije pogosto boter neartikulirani agresiji, ki vodi v nasilje.

Varnost je eden ključnih pogojev za razigranost, ki vključuje tudi igre, kjer se artikulira agresivnost. Če ni zadoščeno temeljni potrebi po varnosti in če ni jasnih socialnih omejitev znotraj katerih se lahko otrok razigra in razvija, prevlada strah in posledično agresivno vedenje, ki je pravzaprav krik zaradi bivanjske stiske, ki jo doživlja otrok. Omejitve, ki jih predstavljajo socialne norme in hierarhija, so pogoj za stopenjsko vzpostavljanje prostora za svobodno izražanje posameznika. In prav te omejitve so vrednotni in ideološki okvir, znotraj katerega se odvije igra življenja. Na predavanju bomo preko načel playness pedagogike in s pomočjo video posnetkov analizirali pomen borilnih igric za otrokov socialni razvoj. Opozorili bomo tudi na problem feminizacije vzgojiteljskega in učiteljskega poklica in pokazali na sistemsko in ideološko patologijo, ki spodbuja agresivnost pri otrocih.

Dr. Milan Hosta, začetnik playness pedagogike, je mednarodno uveljavljen strokovnjak s področja filozofije in pedagogike športa. Bil je predavatelj na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani in Aplikativne kineziologije v Kopru. Gostujoči predavatelj na Kineziološki fakulteti v Zagrebu in vabljeni predavatelj na 100. obletnici britanskega olimpizma v Londonu 2005. Sodeluje v programih Združenih narodov in EU. Je član EECERA (European Early Childhood Education Research Association), AIESEP (International Association for Physical Education in Higher Education), TGFU network (Teaching Games for Understanding) in Sport and Citizenship (prvi evropski think tank v športu). Bil je vabljen delegat na Global Forum for Physical Education Pedagogy (GoFPEP) 2010, Iowa, ZDA Dr. Hosta se je usposabljal na Univerzi v Kopenhagenu, Univerzi v Oslu in Inštitutu za kulturno diplomacijo v Berlinu. Zaključil je tudi podiplomsko usposabljanje na Mednarodni olimpijski akademiji v grški Olimpiji. Med letoma 2008 in 2010 je bil programski direktor podjetja Ensico S, kjer so s programom gibalnega opismenjevanja opremili več kot 400 vrtcev v Evropi in Rusiji. Med letoma 2013 in 2015 je vodil EU projekt socialne inkluzije depriviligiranih otrok skozi šport v JV Turčiji, kjer so usposobili več kot 800 učiteljev in trenerjev ter preko 10.000 otrok učili socialnih veščin. Kot vabljeni gost je sodeloval na svetovni turneji Stand strong Nika Vujičiča proti nasilju v šolah. Na podlagi svojih dosežkov si je v letu 2017 prislužil vabilo na 10. obletnico prestižnega foruma Peace and Sport v Monacu. Že vse od leta 2001 vodi akcijo Sportikus fair play, ki spodbuja športno obnašanje in usmerja trenerje in športne pedagoge, da otroke opremijo tudi s socialnimi veščinami.  Dr. Hosta se že več kot 10 let izjemno uspešno ukvarja tudi z dihalno terapijo in je na podlagi Butejkove metode dihanja razvil celostno metodo soočanja s stresom in nekaterimi kroničnimi simptomi šibkega zdravja. Posebej se je posvetil tudi učinkovitim pristopom, ki otroke navajajo na pravilno dihanje. Na podlagi dosežkov je postal častni član mednarodne organizacije Buteyko Professionals International.



Sobota, 27. januar 2017

V BREZOVI DVORANI, 10:10 – 11:10

Darja Barborič Vesel
EMPATIJA DO STARŠEV – POGOJ ZA PARTNERSKI ODNOS
(predavanje)

Odnosi med strokovnimi delavci v vzgojno izobraževalnih institucijah in starši otok  so pogosto bolj ali manj napeti in vse prepogosto dodaten vir skrbi. Vsi se strinjamo, da je partnerski odnos med starši in pedagoškimi delavci zelo pomemben ali celo ključen za otrokovo uspešnost in dobro počutje v pedagoških institucijah. Pa vendar je pogost občutek, da se prepad  med starši in strokovnimi delavci še poglablja ter da je most med tema dvema najpomembnejšima stebroma otrokove varnosti le še iluzija. Empatija nam pokaže pot do razumevanja drugega; način, kako začutiš drugega. Empatija lahko gradi mostove med nami. Mogoče lahko empatija tudi pokaže pot do vzpostavljanja odnosa razumevanja, zaupanja in medsebojnega spoštovanja med starši otrok in pedagoškimi delavci. Hkrati empatija ne izključuje samospoštovanja – nasprotno, izhaja iz njega. Ne izključuje niti suverenega vzpostavljanja osebnih in profesionalnih meja, saj so le te ključne za pristen in spoštljiv dialog. Empatija je s svojim priznanjem medsebojne ranljivosti, človečnosti neizmeren vir osebne moči, medsebojnega spoštovanja in zaupanja.

Darja Barborič Vesel, mag. soc. ped, je mentorica skupin za starše, ki iščejo pot do kvalitetnejših odnosov v družini. Predava na srečanjih za starše, pokriva raznovrstne tematike, od varne navezanosti do postavljanja mej in življenja z najstniki. Je certificirana voditeljica seminarjev in predavanj Familylab Slovenija za vse ciljne skupine: starše, strokovne delavce, otroke in mladostnike. Ima večletne izkušnje z vodenjem zaposlenih ter oblikovanjem delovnih timov in dolgoletne izkušnje na delovnih področjih v socialnem varstvu. Trenutno je zaposlena pri obravnavah otrok s posebnimi potrebami v osnovni šoli. Specializirana je za otroke s čustveno vedenjskimi težavami in za disciplinske težave v razredih. Je izvajalka izobraževanj za pedagoške kolektive vrtcev in šol predvsem s področja odnosov in vzpostavljanja avtoritete. Zaposlena na OŠ Preska, Medvode. Več o Darji …


V BREZOVI DVORANI, 11:10 – 12:10

Nina Babič
STROG, SIMPATIČEN, EMPATIČEN – o umetnosti odnosa z mladimi
(predavanje)

Umetnost odnosa z mladimi v šolskem prostoru je počasi, se zdi, potreba po novem univerzitetnem programu. Pa je res? Otroci so vedno bolj zahtevni. Posebnosti je vedno več. Vrednote so kaotične. Avtoriteta se je zreducirala na osebno. Mladi so virtualno izgubljeni. Obremenjeni s časom, družino in pravicami. Vse navedene trditve (lahko) držijo. In vendar smo odrasli v šoli med njimi, takšnimi, kot so, s podobnimi nalogami kot nekoč. Rešitve zvenijo enostavno, pri izvedbi imamo (včasih) težave.

Nina Babič, univ. dipl. psih., je certificirana voditeljica Familylabovih seminarjev za starše, mladostnike in strokovne delavce (osnovnošolski kolektivi, svetovalni delavci, Šola za ravnatelje); dolgoletna pedagoška vodja ZPM, edukatorka prostovoljcev; izvajalka izobraževanj in supervizij za svetovalce TOM telefona, izobraževanj za mentorje otroškega parlamenta, vzgojitelje na letovanjih RK in ZPM ter podobnih organizacij; dolgoletna prostovoljka pri društvu HOSPIC, kjer je spremljala umirajoče, delala z žalujočimi odraslimi, otroci in mladostniki, predavala in izvajala delavnice v okviru detabuizacije umiranja, smrti in žalovanja otrok. Žarišče njenega dela je komunikacija z otroki in mladostniki o tabu temah (bolezen, smrt, revščina, spolne zlorabe, nasilje v družini, ločitve, medvrstniško nasilje, spolnost, “neprimerni občutki”, ki so v nasprotju s splošnimi pravili odraslih). Zaposlena je kot šolska svetovalna delavka in nudi dodatno strokovna pomoč učencem s čustveno vedenjskimi težavami in stiskami psihološke vrste na OŠ Martina Konšaka v Mariboru. Več o Nini …


V BREZOVI DVORANI, 16:00 – 17:00

Helena Primic
IZVOR EMPATIJE IN KAJ POMENI BITI EMPATIČEN
(predavanje, udeležba neomejena)

Predavateljica bo pojasnila zgodovinski izvor besede empatija, ki je bila prvič uporabljena šele leta 1873. Na predavanju boste izvedeli, kaj je beseda empatija pomenila takrat in zakaj je bila »izumljena« za potrebe umetnosti. Skupaj s predavateljico boste lahko ugotavljali, kaj pravzaprav pomeni biti empatičen in zakaj to ni isto kot biti sočuten. Ali je prava empatija kognitivna ali čustvena? Ali morda oboje? Kaj se pravzaprav dogaja v človeku, ki je empatičen in zakaj je empatija tako zelo pomembna tako v vzgoji kot vseh medčloveških odnosih? Predavateljica bo na empatijo pogledala skozi filozofske, družbenokritične in etične oči, pri tem pa se usmerila tako na odnose z otroki kot odraslimi.

Helena Primic je filozofinja, urednica in kolumnistka ter stalna sodelavka slovenskega Familylaba, ki se je usmerila predvsem na visoko občutljive in introvertirane otroke oz. njihove starše. Pri svojem delu s starši s svojo odkritostjo in filozofsko radovednostjo raziskuje različne teme – od materinske krivde do starševskih občutkov nemoči in sramu. Prepričana je namreč, da so prav tabu teme tiste, o katerih je treba spregovoriti tudi na področju starševstva, saj jim le tako lahko odvzamemo izčrpavajočo in rušilno moč ter postanemo mirnejši in bolj samozavestni starši. … Več o Heleni …

 


V BREZOVI DVORANI, 17:00 – 18:00

Ksenija Zor in Janja Sedlaček
ČUJEČI DO SEBE IN DO OTROKA
(delavnica, udeležba neomejena)

Čuječnost je, če po pesniško uporabimo oksimoron, empatija do samega sebe. Gre za način zavedanja lastnih čustev, misli in občutkov, v katerem ostajamo nepristranski opazovalec in ne dovolimo, da bi svoje trenutno doživljanje zavedno ali nezavedno navezovali na svoja prepričanja, izkušnje, spomine, načrte ali strahove glede prihodnosti. Je veščina, ki se je lahko priučimo s pomočjo raznovrstnih čuječnostnih vaj in meditacij, te pa ob rednem izvajanju znanstveno dokazano spreminjajo naš način doživljanja življenja, odzivanja v stresnih situacijah in izboljšujejo tako duševno kot telesno zdravje ter nenazadnje pomembno vplivajo na našo sposobnost empatije do drugih. Čuječnost staršem zato na eni strani prinaša pomembno orodje pri iskanju in ohranjanju lastnega miru in dobrega počutja, hkrati pa jim/nam odkriva načine za bolj empatično komunikacijo z otroki. Glavni namen enourne delavnice je staršem predstaviti osnovne čuječnostne vaje, ki jih z malo vztrajnosti in potrpežljivosti lahko izvaja prav vsak, ter hkrati odgovoriti na vprašanje, kako nam te lahko pomagajo v vlogi starša.

Ksenija Zor je ekonomistka in univ. dipl. komunikologinja ter specializantka psihoterapije – smeri Transakcijska analiza na Inštitutu IPSA. Izobraževala in usposabljala se je tudi na področjih komunikacijskih veščin, joge in čuječnosti. Trenutno izvaja psihoterapijo v ambulanti Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani in v svoji zasebni praksi. S čuječnostjo se je pred leti srečala na delavnicah in kasneje na usposabljanju pri Marie Kronquist z Danske, udeležila pa se je tudi 8-tedenskega Uvodnega programa pri Društvu za razvijanje čuječnosti in 5-tedenskega tečaja De-Mystifying Mindfulness (Universiteit Leiden). Je certificirana voditeljica seminarjev pri Familylab Slovenija, svetovalka na brezplačni telefonski liniji za starše, moderatorka starševskih pogovornih večerov, voditeljica skupin za starše ter skupin za čuječnost za starše in strokovne delavce.

Janja Sedlaček, po izobrazbi doktorica zgodovine in novinarka, sicer pa predvsem mama treh otrok, ki so ji nenehna spodbuda k osebnostni in duhovni rasti. S čuječnostjo se je prvič srečala pred leti na delavnici Marie Kronquist, ki je v njej nekaj premaknila. Odtlej z veliko predanostjo poglablja svoje zavedanje in znanje o čuječnosti – predvsem z lastno prakso, pa tudi z obiskovanjem konferenc, tečajev in čuječnostnih odmikov. Je voditeljica skupin za čuječnost za starše in strokovne delavce.


V TELOVADNICI, 16:00 – 17:50

Katinka Gøtzsche
BITI SAM SVOJ – BITI SKUPAJ
(delavnica za starše in pedagoške delavce, max. 30 udeležencev)

Kako lahko pomagamo otrokom, da so zvesti sami sebi in svojim mejam, svoji integriteti? In kako lahko pomagamo otrokom, da se bodo zmogli pridruževati različnim vrstniškim skupinam in sodelovati z občutkom za druge otroke v skupini? Kako lahko kot odrasli – bodisi kot otrokov vzgojitelj/učitelj ali starš – ostajamo zvesti sebi in svojim mejam, medtem ko obenem ohranjamo z otroki odnos, v katerem prevzemamo odgovornost za kakovost odnosa in zmoremo uzirati posamične otroke, kakršni so, in njihove potrebe? Na delavnici bomo uporabljali preprosta orodja in se urili v vajah, ki lahko krepijo našo sposobnost za to, da smo v stiku z drugimi bolj avtentična različica sebe. Na delavnici bomo vijugali med predstavitvijo teorije, izmenjavo izkušenj in izvajanjem konkretnih vaj.

Katinka Gøtzsche je magistrica dramaturgije in psihologije, od leta 2006 poučuje na danski gimnaziji, medtem pa deluje tudi kot svetovalka za učence z učnimi in socialnimi težavami. Ima bogate izkušnje na področju odnosne kompetentnosti, kjer se osredotoča na to, kako lahko strokovnjaki, ki delajo z otroki in mladino, razvijajo prisotnost, zavedanje in empatijo. Deluje v različnih evropskih državah, med drugim npr. poučuje v dvoletnem mednarodnem programu usposabljanja za strokovne delavce v Nemčiji. Poleg tega poučuje v daljnosežnem danskem projektu razvoja odnosne kompetentnosti na fakulteti za bodoče učitelje VIA v Aarhusu.


V UČILNICI 2, 16:00 – 17:50

Dušanka Kosanović
KAJ, KO JE PREVEČ? KO EMPATIJA DO DRUGIH ZASENČI LASTNO DOBROBIT?
(delavnica za pedagoške delavce, max. 25 udeležencev)

Tema, s katero se bomo ukvarjali na srečanju, je zmožnost za empatijo pri strokovnih delavcih, ki delujejo v skrbstvenih poklicih, še posebej pa je pomembna za pedagoške delavce (vzgojitelje/ice, učitelje/ice ipd…).

Pri delu z drugimi ljudmi je izjemno pomembno, da poznamo svoje empatične zmogljivosti, da jih obnavljamo in negujemo. To je podlaga za to, da sploh lahko opravljamo poklic, ki terja pogoste kontakte z drugimi, pa tudi za ohranitev lastnega zdravja in dobrobiti, kakor tudi navdušenja in notranje motiviranosti za delo, ki ga opravljamo. Za to potrebujemo empatičen odnos do sebe in moramo znati prepoznati, kdaj so naše empatične zmogljivosti polne in kdaj izčrpane in je smiselno poiskati podporo okolice.

Cilj delavnice je podpreti strokovne delavce pri prevenciji čustvene in empatične izčrpanosti ter jih okrepiti glede njihove zmožnosti za individualno skrb zase.

Dušanka Kosanović je hrvaška psihologinja in družinska terapevtka ter vodja hrvaškega Familylaba. Študij iz družinske terapije je končala na „Nemško-danskem inštitutu za družinsko terapijo in svetovanje“ v Berlinu. Njeno glavno področje je usmerjeno na nudenje podpore posameznikom in družinam ter supervizorsko delo v skrbstvenih, vzgojno-izobraževalnih poklicih in poslovnem sektorju. Pomembno področje njenega zanimanja je tudi psihoonkologija. Na temo odnosne kompetentnosti vodi usposabljanja, seminarje in delavnice ter predava strokovnim delavcem na Hrvaškem in v tujini.

 


V UČILNICI 3, 16:00 – 17:50

Nina Babič
ČE ŽE, ME NADERI EMPATIČNO
(delavnica o komunikaciji med otroki in odraslimi v šolskem prostoru, max. 20 udeležencev)

Delavnica je zastavljena praktično; s pomočjo pripravljenih in vaših težavnih situacij na področju odnosov v šolskem okolju bomo skušali poiskati način, kako bi se jih dalo razrešiti. Najtežje je takrat, ko nas preplavijo čustva jeze, razočaranja, nemoči. Ljudje, zdi se, to še kako dobro začutijo in naša sposobnost empatije trči v naravni telesni odziv boja brez nadzora ali bega oz. umika v neavtentično profesionalno držo.

Naše burne reakcije so lahko ustrezne le ob upoštevanju integritete, specifike in okoliščin drugih vpletenih. Zveni enostavno …

Nina Babič, univ. dipl. psih., je certificirana voditeljica Familylabovih seminarjev za starše, mladostnike in strokovne delavce (osnovnošolski kolektivi, svetovalni delavci, Šola za ravnatelje); dolgoletna pedagoška vodja ZPM, edukatorka prostovoljcev; izvajalka izobraževanj in supervizij za svetovalce TOM telefona, izobraževanj za mentorje otroškega parlamenta, vzgojitelje na letovanjih RK in ZPM ter podobnih organizacij; dolgoletna prostovoljka pri društvu HOSPIC, kjer je spremljala umirajoče, delala z žalujočimi odraslimi, otroci in mladostniki, predavala in izvajala delavnice v okviru detabuizacije umiranja, smrti in žalovanja otrok. Žarišče njenega dela je komunikacija z otroki in mladostniki o tabu temah (bolezen, smrt, revščina, spolne zlorabe, nasilje v družini, ločitve, medvrstniško nasilje, spolnost, “neprimerni občutki”, ki so v nasprotju s splošnimi pravili odraslih). Zaposlena je kot šolska svetovalna delavka in nudi dodatno strokovna pomoč učencem s čustveno vedenjskimi težavami in stiskami psihološke vrste na OŠ Martina Konšaka v Mariboru. Več o Nini …


V UČILNICI 4, 16:00 – 17:50

Ana Bogdan
MOJSTRSTVO DIALOGA
(delavnica za pedagoške delavce, max. 15 udeležencev)

Dialog ima v pedagoški komunikaciji v odnosu z otroki, sodelavci in starši velik pomen. Od strokovnih delavcev zahteva visoko stopnjo odnosne kompetentnosti, katere del je tudi empatično odzivanje na sogovornika in uravnavanje nanj. Za napredek na področju vodenja in vzdrževanja dialoga je zelo pomembno, da s pomočjo analize izvedenih pogovorov ugotavljamo, kako uspešni smo in kaj bi lahko izboljšali, spremenili. Odločitve, ali se bomo lotili analize in avtorefleksije in ali bomo obiskali inter- ali supervizijo pa so prepuščene vsakemu posamezniku in njegovi lastni asertivnosti ter želji po profesionalnem in osebnostnem napredku. Na delavnici, ki bo izrazito aplikativno naravnana in bo namenjena prepoznavanju elementov odnosne kompetentnosti v lastnem vedenju, odkrivanju empatičnih odzivov na sogovornika in urjenju v vzdrževanju dialoga, bomo na primerih iz prakse, s pomočjo igre vlog, analizirali, komentirali in preizkušali možne pedagoške odzive na dane situacije. Delavnico vodi

Ana Bogdan Zupančič, socialna pedagoginja, zaposlena kot svetovalna delavka na osnovni šoli. Je edukantka transakcijske analize, kjer je pridobila naziv Transactional analyst – counsellor in sodelavka Familylab Slovenija. Na šoli vodi dve intervizijski skupini za sodelavke in skupino za raziskovanje učenja za učence. Izvaja predavanja in delavnice, tako za odrasle kot otroke in mladostnike. Soočanje s konflikti in težavami je njeno vsakodnevno delo. Profesionalna in osebnostna rast ji je zelo pomembna, zato veliko vlaga v lastno izobraževanje in »delo na sebi«. Več o Ani …



Na katero od delavnic v posameznem sklopu se prijavljate, boste označili v e-prijavnici.

Nazaj na osnovno stran o konferenci.