Vpetost v vsakodnevno hitenje, včasih celo že norenje skozi dan me je vedno napolnilo z neverjetno količino adrenalina. V mislih sem vedela, da se je potrebno zaustaviti, a zavora kot da ne bi delovala. Ni bilo moči pritisniti nanjo. Načrtovanje vsake minute in delčka dneva. Tudi ko sem prišla po otroka v vrtec. Vrtec je bil v drugem kraju, zato nisva nikoli mogli peš domov. Iz vrtca po opravkih, da bomo vsaj do sedme ure zvečer doma in v miru zaključili dan. Polna zanosa sem prišla po hčerko: »Hitro v avto. Greva še v trgovino. Kupiti morava še to in to, pa tisto. Potem bova pa še malo zunaj.« »Ne, jaz hočem domov. Nočem v trgovino, nočem ven. Domov hočem. Takoj po vrtcu,« mi skuša dopovedati.

Tako je bilo vsakič na poti iz vrtca. Od prvega dne, ko je pri treh letih prestopila vrtčevski prag. Sčasoma sem opustila vse dejavnosti, ki naj bi jih opravila potem, ko sem prišla po hčerko v vrtec. Potrebovala je priti domov. To je bil že kar njen ritual. Vedno se je usedla k svojim igračam in se za kakšno dobro uro poigrala z njimi. Medtem je premlevala dan v vrtcu in razmišljala o dogajanju. V igri se je odražalo njeno počutje tistega dne. Včasih pa se je raje zaigrala z otroki na ulici. Trajalo je kakšno uro, uro in pol in prišla je povedat, da je sedaj pripravljena narediti z mano tisto, kar sem si zadala: »Mami, greva sedaj v trgovino.«

V tem ritmu smo se trudili nadaljevati, a vedno se ni izšlo. Včasih sem najprej zapeljala v garažno hišo trgovskega centra in šele nato pod domači nadstrešek. Sledila je pol urna nejevolja, jok, tudi kričanje: »Jaz hočem domov! Ne grem nikamor drugam!« »Vidim in slišim te, da bi rada šla domov. Danes žal ne gre drugače. Jutri bova pa spet odšli najprej domov,« sem jo uzrla. Sčasoma je začutila, da je upoštevana, da so mi mar njeni občutki in doživljanje. Kričanje, jok in nejevolja so s starostjo počasi izzveneli. Lahko smo v miru odšli najprej po nakupih in nato domov.

Pri srednjem sinu se je zgodba ponovila. Po vrtcu najprej domov in šele nato po opravkih. Vrtec je bil v kraju našega bivanja, zato sva jo lahko mahnila proti domu kar peš. »Najprej hočem domov! Zakaj morava v trgovino? Jaz ne grem! Domov bi šel,« mi je s takšno izbiro besed sporočal svoje potrebe. In sem jih slišala, a zato sva morala pospešiti korak. Kolikokrat bi si počasi in z radovednostjo ogledoval zanimivosti na poti domov. Zame pri tem ni bilo nič posebnega. Predvsem sem videla nevarnost, saj ob cesti ni bilo pločnika, zato se je bilo potrebno umikati avtomobilom. Včasih pa sem le upočasnila korak, pogledala v kakšno lužo, pod listje, v nebo, na drevo in poslušala sinovo pripovedovanje, ugotovitve, odgovarjala na vprašanja zakaj. Tudi tukaj se ni vedno izšlo, da bi se najprej ustavili doma, v varnem zavetju njegove sobe. Negodovanje, sitnost, jeza, jok in kričanje, ki so z leti počasi izzveneli, so nas spremljali pri dnevnih opravili. Zato, če se je le dalo, smo si vzeli čas, da se je malo poigral. Potem je tudi on prišel: »Mami, sedaj pa lahko greva v trgovino.«

Naš tretji, triletnik ima enako potrebo. Po vrtcu najprej domov in nato naprej, kamorkoli že. Iz vrtca greva peš. Moje hoje je petnajst minut, skupaj pa jo podaljšava na pol ure ali več. Pravzaprav ne bi hodil. Zjutraj mi naroči: »Pridi me iskat z vozičkom!« »Aha, z vozičkom bi šel. Bom videla, če danes lahko pridem z vozičkom,« mu odgovorim. Presenetljivo hitro sprejme odgovor. Potrudim se, da hodiva, se gibava. Velikokrat uspe in takrat je na poti neskončno veliko zanimivosti. Vsaka razpoka v asfaltu, ki jo je potrebno preskočiti, vsaka stopnica, s katere mora skočiti, vsaka klopca, okoli katere je zanimivo teči, čofotanje po lužah, kepanje, metanje snega v potok in opazovanje, kaj se zgodi. Zaradi manjšega obsega delovnih ur se tudi jaz prepustim tem zanimivostim. Opazujem njegovo raziskovanje, včasih mi dovoli, da sem del tega, včasih jih z egocentričnim govorom (po Vigotskem) predela sam. Ampak na koncu poti iz vrtca, mora vedno biti dom. Naslednji hip je že med igračami in preko igre predeluje svoje oddelano delo v vrtcu. »Mami, sedaj pa lahko greva v trgovino,« po dobri uri pride do mene in mi da vedeti, da je pripravljen na moje dejavnosti.

Čeprav so si vsi trije povsem drugačni po temperamentu, so vsi imeli/imajo isto potrebo – po vrtcu najprej stopiti v svet njihovih igrač. Kot da bi jim njihove sobe predstavljale varnost, zatočišče, sprostitveni kotiček po šihtu v vrtcu. Kajti tudi otroci imajo osem ali deveturni delavnik, čeprav starši mislimo, da gre zgolj za igranje. To je nekaj, kar nam odraslim predstavlja užitek, sproščenost in lahkotnost. A otroci se preko igre učijo in spoznavajo svet okoli sebe. Tako veliko informacij sprejmejo, jih predelajo in uporabijo. Neprestano se razvija mišljenje, pridobivajo se izkušnje. Učijo se socialnih veščin, spoznavajo svojo telo v gibanju, prepoznavajo svoje počutje, sprejemajo dražljaje iz okolice, se učijo govornih spretnosti, preizkušajo, raziskujejo, konstruirajo in načrtujejo. Je spontana, ustvarjalna in prostovoljna dejavnost, preko katere se otrok uči življenja. Veliko naredijo v 40-urnem delavniku enega tedna. Nekateri oddelajo celo 45 ali več ur. Tako kot odrasli tudi oni potrebujejo počitek, odmik od vrveža, premislek, potrebujejo čas za predelavo vseh informacij, potrebujejo biti slišani, da so utrujeni, žalostni, veseli, jezni, prestrašeni, potrebujejo uzrtost po njih samih. Jaz, ti ona, on, midva, vidva, onadva, mi, vi in oni potrebujemo prav to.

Starejša dva največkrat tudi po šoli potrebujeta najprej priti domov, se za hip usesti v svoji sobi, prijeti, otipati igračo in nato nadaljevati z dejavnostmi tistega dne. Z njimi se ponovno učim prepoznati sebe, svoje potrebe, se slišati, se upoštevati. Sedaj si tudi sama vzamem odmor v zavetju doma pred nadaljnjimi opravili. Tako kot sem to pravzaprav že počela v svojem predšolskem obdobju.

Maja Gregorc