Ne bom stal v vrsti

Kaj pa naj z njim, če ne bo skakal? Pri meni ne bo stal, ne morem ga loviti po telovadnici, pustiti samega v garderobi pa sploh ne pride v poštev. Delo z otroki, ki ne upoštevajo verbalnih navodil, je res posebna kategorija.

Ura športa v tretjem razredu. Učitelj si je zamislil sistem različnih dejavnosti v obliki poligona. Po klasični pedagoški tradiciji nekaj izrazito priljubljenih dejavnosti, vmes pa še nekaj takšnih, ki otrokom niso ravno pri srcu, naučiti pa se jih je treba.

Ena bolj priljubljenih je splezati na švedsko skrinjo in nato iz nje “poleteti” na “ta debelo” blazino. Za posebej avanturistične čez obroč! Na tej postaji je bilo kar naprej slišati prepiranje in videti prerivanje. Kakšnih deset minut nama je z učiteljem še uspevalo umirjati z običajnim “Dajte no mir!” Ko me je zadeva začela delati nervozno, sem začela opazovati.

Miha je dosledno poskušal prehitevati vrsto. Namesto, da bi se postavil na konec vrste, je preizkušal različne taktike. Malo je prosjačil, če ga kdo spusti, malo obljubljal, da bo drugič on spustil, pa malo zagrozil, da bo sošolka že videla kaj bo, če ga ne spusti. Če pa ni šlo, pa se je pogosto kar postavil na želeno mesto. Nekam na sredino vrste, ne čisto za začetek. Mislila sem si, da mogoče zato, ker bi pa le opazila, če bi se boril za svoje mesto čisto pred mojim nosom.

Zanimive so bile reakcije drugih otrok. Eni so se delali, kot da ga ne opazijo, spet drugi, predvsem deklice, so mu dopovedovali, da tako ne gre. Nekaj sošolcev se mu je postavilo po robu, zaradi česar sem sploh zaznala, da je nekaj narobe, nekateri pa so začeli početi isto. Med cirkusom, ki je bil okoli Miha, so se prav po tiho prestavili bolj na začetek vrste.

Glede na to, da je bila moja naloga spremljanje otrok pri omenjenem plezanju na skrinjo in skakanju iz nje, pomoč tistim malo manj spretnim ter predvsem zagotavljanje varnosti za tiste, ki mislijo, da so zelo spretni, sem se znašla med “tnalom in nakovalom”. Vsakdo, ki je v zadnjih letih v šoli preživel vsaj nekaj dni, ve, da je podajanje navodil iz nekajmetrske razdalje skupini, ki nekaj počne, dejavnost, s katero se učitelji lahko zaposlimo za kar nekaj časa. Brez vidnega efekta. Približno podobno je tudi z raznimi intervencijami v skupini. Piščalka, ki jo uporabljamo v telovadnici, je malo v pomoč pri pridobivanju pozornosti otrok, pri stabilizaciji s strani učitelja želenega vedenja pa prav nič.

“Miha, ustavi se, prosim.”
“Ne, pa nočem. Hočem skakat.”

In se mi izmuzne med rokama, pa na konec vrste, saj vidi, da gledam. Začutim ogorčenje in jezo, ki se mi nabira. Nemoč. Poblisknem z očmi proti skupinici, nekaj otrok, predvsem deklic, se kar ustavi. Pogledam proti kolegu na drugi strani telovadnice pri žogah. Ni pričakovati pomoči, sploh ne ve, kaj se dogaja, pa tudi ne more pustiti učencev samih. Ko vidi, da strmim vanj, se na široko nasmehne.
Moja jeza se malo umiri. Ostane mi nemoč, vendar me smeh kolega odpelje v humor.

Ustavim Nejo, ki ravno leze na skrinjo, in povem, da bo postaja letenja zaradi vzdrževalnih del malo zaprta. Nekaj rok se takoj dvigne.

“Kaj so vzdrževalna dela?”

Še preden odprem usta se že začne razpravljanje in demonstriranje bagrov, zastojev, plazov in podobnega sredi telovadnice. Spet sem ga polomila!

“Ne, otroci, narobe sem rekla, na wc moram.”

Prosim za dva prostovoljca, ki bosta pazila, da se ne bo kdo spozabil in si privoščil skakanje ob odsotnosti učiteljice. Predvidevam ali upam, da se tega ne bosta spomnili prostovoljki, ki sta pri volji spomniti ostale, da je postaja letenja zaprta. Primem Miha za roko, pa z njim v garderobo.

“Miha, kaj je problem?”
“O čem?!
“Hočeš, da ti razlagam, pa bova tukaj do konca ure?”

Trenutek tišine, oči usmerjene na tla.

“Nočem stati v vrsti.”
“Ne gre drugače, vsi čakate, da pridete na vrsto.”
“Jaz pa nočem, saj lahko drugi čakajo, če hočejo.”
“Misliš, da drugi hočejo čakat’?”
“Eni hočejo, saj kar stojijo.”
“Kaj pa, če stojijo zato, ker sem jim jaz tako rekla, pa me upoštevajo?”
“Pa saj naj ubogajo, jaz pa nočem.”
“Kaj pa hočeš?”
“Skakat.”
“Takole Miha, če hočeš skakat, stojiš v vrsti. Če ne stojiš, ne skačeš.”
“Pa če nočem čakat.”
“Razumem, sem te slišala. Nimaš izbire. Čakaš in skačeš ali ne čakaš in ne skačeš.”

Upala sem na svojo avtoriteto in srečo, saj nisem imela nobene alternative. Kaj pa naj z njim, če ne bo skakal? Pri meni ne bo stal, ne morem ga loviti po telovadnici, pustiti samega v garderobi pa sploh ne pride v poštev. Delo z otroki, ki ne upoštevajo verbalnih navodil, je res posebna kategorija.

Ponovno smo sprostili postajo. Ja, Miha je stal v vrsti, neprestano je pogledoval k meni, neprestano sem ga imela v vidnem polju. Tistih nekaj minut do konca ure je šlo, toda ne bom se slepila, da bi šlo tudi dlje. Ostalih otrok skoraj nisem videla. Saj sem vedela, da so tam, in mehanično skrbela za njih, toda osredotočena sem bila le na Miha. Pa naj mi še kdo reče, da lahko delaš v skupini in se hkrati osredotočaš na posameznika! Počutila sem se, kot da sem pustila sodelovalne otroke na cedilu.

Preden je šel v garderobo, sem ujela Miha.

“A je bilo težko, čakat v vrsti?”
“Ja. Naslednjič ne bom.”
“Kaj pa, če te bom gledala?”
“Bom mogel čakat.”
“Ja, ne bo šlo drugače.”
“Učiteljice ste bedne.”

Včasih res.

Darja Barborič Vesel

 

 

 

 


Blog je bil izvirno objavljen na spletni strani Ringaraja.

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja