V samoizolaciji z Nino Babič:

Bi ostali doma in zakaj?

DRAGI MOJI.

Danes sem slišala od naših malo večjih učencev, da bi pa naenkrat raje do konca leta bili doma. Slišali so, da se govori o začetku za vse 1. junija (jaz pravim, bomo videli). Povabila sem jih na podrobnejši pogovor in dobila kar zanimivo sliko. Seveda ne gre posploševati, ampak tokrat govorim o najstnikih.

Povedali so mi, da je začetek obdobja brez šole bil grozen. Malo jih je bilo strah, vse se je čez noč spremenilo in morali so se pričeti učiti na daljavo. Potem so se počasi navadili, bolj obvladali poti do čim hitreje opravljenega dela in tako se je pričelo pozno vstajanje zjutraj in še bolj pozno odhajanje v posteljo, pa delanje samo nujnega in to čim prej, razrednih ur nekateri niso niti odpirali, ker niso obvezne. Vse to so mi sami povedali. Sprejeli so, da bodo do konca leta doma in v bistvu jim je ok, da so sami doma, ker jim nihče »ne guši«. Če bi zdaj morali v šolo, se spet vse to postavi na glavo. Lažji urnik postane običajen. Lažja snov (za mnoge, ne vse) se poveča, nekaj napovedanih ocen bi bilo mogoče treba pridobiti v živo. Vse to jim ne diši najbolj. Iz njihovega zornega kota lahko to popolnoma razumem. Jaz bi se isto počutila, če bi jih štela 13. Iz mojega trenutnega zornega kota me vse bolj skrbi.

Izgledali so utrujeno (ura je bila »šele« 10.00), brez energije in, na mojo srečo, vse odkrito razložili. O tem, da pa se bo slej kot prej potrebno vrniti v običajen ritem življenja, ne razmišljajo. Seveda pogrešajo sošolce in prijatelje, ampak ne preveč, ker se »itak družijo«. Torej je nekje med karanteno prišlo do preobrata – popolnega padca energije, lagodnosti in zadovoljitve z nižjimi standardi. Nujno jih je treba dobiti v šolo. Čeprav se ne bi strinjali z mano. NE ZARADI OCEN, zaradi njihovega razvoja (namreč me še vedno sprašujejo, če bodo morali dobiti vse zamujene ocene, če se vrnejo v šolo). Veste, ko bodo, ob neki vrnitvi v možganski ritem, popolnoma otopeli in težko vodljivi, bomo se odrasli spet jezili na njih. V resnici zametki nastajajo zdaj.

Tako da, če se kregate s svojim otrokom, ker razgraja že zgodaj zjutraj, zaradi tega, ker ga težko dobite domov zaradi tekanja zunaj in ob tem še nekaj dela za šolo, ste srečnejši od velike večine, čeprav se vam ne zdi tako. Zanimivi smo ljudje. Sprašujem se, če bi isto vprašanje postavila učiteljem – koliko se bi jih odločilo zaključiti šolanje na daljavo? Kolikor vem, zelo malo, vendar se nikoli ne ve.

Učenci prve triade vztrajno sporočajo – vse je boljše kot bit skoz doma. Upam, da uspejo za to navdušiti tudi starejše.

To me je danes presenetilo iz več koncev. Zato razmišljam na glas in vas vabim, da spregovorite doma o tem – bi šli v šolo in zakaj?  

Moram počasi domov, dnevi sedaj še hitreje minevajo. Velik pozdrav vsem skupaj,

                                                                                     Nina 😊

* * * * * * * * * * * * * *
Nina Babič je Familylabova sodelavka, ki je redno zaposlena na OŠ Martina Konšaka v Mariboru, kjer kot psihologinja vodi svetovalno službo. V prostem času deluje tudi kot predsednica mariborske ZPM in kot strokovna sodelavka številnih drugih nevladnih organizacij, ki delujejo v dobrobit družin in/ali otrok. Sama sebi pravi “familylabova štajerska izpostava”, vodja Familylaba pa jo rada označi kot “avtentičnost na dveh nogah”.

Z učenci, starši in sodelavci svoje šole je tudi v času, ko so bile šole zaradi virusa korona zaprte, ves čas ohranjala stik in jih vsak dan posebej nagovorila. S tem nadaljuje še danes, saj je večina otrok še vedno doma.