Helena Primic

Sem Helena Primic, filozofinja, ki se je čisto slučajno znašla v medijih, kjer uživam v pisanju in urednikovanju, kot mama pa totalno navdušena nad pedagogiko Jesperja Juula, ob  kateri vedno znova prikimavajo tako moj um kot moja srce in duša. Kot tipična avtonomna in indigo deklica sem se že kot majhna upirala sistemu neenakovrednosti in poslušnosti, tako doma kot v šoli. Sicer sem se zato velikokrat počutila čudno in kot da prihajam iz drugega planeta, toda ko sem prebrala prvi Juulov članek, se je deklica v meni nasmejala in razjokala od sreče. Končno nekdo, ki me razume, ki me spoštuje in ki me resnično jemlje resno. In to je to, kar si želim podariti svojim otrokom in ostalim, ki mi prekrižajo življenjsko pot, pa naj bodo to otroci ali otroci v odraslih. Zato sem se z velikim veseljem pridružila Familylabovi ekipi, kjer vsak dan znova odkrijem nekaj novega o sebi in svojem odnosu s hčerkama ter tudi drugih zame pomembnih odnosih.

Kot čistokrvna filozofinja sem v svojem odnosu do življenja in ljudi dolga leta na prvo mesto postavljala resnico in potrebovala kar nekaj težkih in bolečih izkušenj, da sem spoznala, da je pomembnejše srce, ki je pač velikokrat nelogično, brez argumentov, pa tudi brez besed. Pa povej že, kaj misliš in čutiš? Pa kako ne veš, kaj čutiš? … še vedno kdaj iz mene izbruhne agresivna iskalka čustvene resnice, ki pač težko razume, da se vse rodi ob svojem, ravno pravem času. Predvsem pa pozabi, da je moja najpomembnejša naloga biti odgovorna sama zase, ne pa vrtati po drugih in iz njih (iz)vleči njihovo resnico. Pri vseh življenjsko pomembnih spoznanjih so mi veliko pomagale različne in številne knjige, še bolj težave v medosebnih odnosih, največ pa moji dve hčerki, ki mi vsak dan znova odpirata notranje dileme, konflikte, obrambne mehanizme in nezaceljene rane. Včasih se odzovem vabilu in po navadi so nova spoznanja tako kristalno jasna, da mi nikakor ni jasno, kako za vraga prej tega nisem videla. Toda seveda pridejo tudi trenutki, ko soočenje ni možno in takrat se hčerki morata zadovoljiti s tečno, nezadovoljno, jezno in neljubečo, pa kdaj tudi nespoštljivo mamo. Preden sem spoznala Juulovo pedagogiko, me je kot tipično perfekcionistko, ki seveda želi biti popolna mama, preveval ogromen občutek krivde zaradi takšnih mojih »slabih trenutkov«. Toda danes vem, da si otroci želijo ter potrebujejo starše iz krvi in mesa, ne pa popolne robote. To seveda ne pomeni, da lahko počnem karkoli mi pade na pamet, saj me vendarle vodijo ljubezen, empatija in odgovornost, toda lažje je živeti, če veš, da tudi kot starš lahko delaš napake in zato nisi najslabši starš na svetu. In o teh starševskih napakah se z veseljem pogovarjam tudi v Familylabu Slovenija – tako kot mama s težavami z otroki kot predavateljica in voditeljica skupin za starše.

BLOGI:

Punce v šoli me ne marajo
Uf, ta jeza … mamina namreč

ČLANKI:

Na pomoč, moj otrok preklinja!
Pot do vnukov vodi prek staršev
Obdarovanje otrok
Je vaš otrok visoko senzitiven?
“Na pomoč, naš noče jesti zelenjave!”
Pet zlatih pravil vzgoje brez nasilja
V vrtec vstopajo družine, ne samo otroci
Dopustite otrokom, da se naučijo prerekati
“Opremite” ga za vstop v šolo
Ko te zadene … prevara!
Kakšen je dovolj dober oče?
Vsak udarec je nasilje
Samozavest ≠ samospoštovanje!
Vrnite mu njegovo odgovornost za šolo

Nasveti staršem FAMILYLABOVKA SVETUJE:

Nova vzgojiteljica
Sramežljiv štiriletnik
Obupana
Družinska jeza
Večerno uspavanje
Pogovori s hčerko
Težave pri jedilni mizi


Kolumne MAMA BREZ CENZURE (objavljene v reviji BODI ZDRAVA):

Pravo darilo materinske ljubezni
Ko pošlješ razum na pašo
Strah pred šolo
Hvaležna
Jutranje zamujanje
Materinska krivda – biser?
Kdo bo koga?
Piflarka ali ustvarjalka?
Kaj storiti z otroško agresivnostjo?
Pekovka zarečenega kruha
Prepovedane teme
Kakšne otroke zares hočemo?
Mama je ena sama
Sočutje vs. empatija
Ponoreli in pobegli šolski sistem
Prehransko shizofrena
Klofuta vzgojni samovšečnosti
Učimo se brati
V imenu ljubezni
Se gremo trgovine ali banke?
Kdo je šef v vaši družini?
“Nenačrtovan” božič
Komu ni do učenja?
Kaj pa moja duša?
Adijo, popolnost!
Moja preljuba srčica gre prvič v vrtec
“Hočem, da je po moje!”