Beseda, ki me preganja. Preganja v smeri  prevzemanja njene moči, njene teže na svoja ramena pri odnosih z otroki. To je drugačna pot, kot sem je bila vajena. Po vseh izobraževanjih, udeležbah na seminarjih o vzgoji otrok sem pravzaprav prišla do spoznanj o sami sebi. Stopila sem na pot, kjer se srečujem z enakovrednostjo, avtentičnostjo, odgovornostjo in pristnostjo. In tako sem svoja nova spoznanja lahko še isti dan ob vrnitvi domov uporabila v praksi.

Pripeljem se do hiše in vidim hčerko, ki s kolesom stoji na mestu, kjer parkiram avto. Ne želi se umakniti. Prešine me: »Uf. Nekaj se je zgodilo. Doma? V šoli? Je zelo slabe volje. Tole bo še naporno!« Malo še počakam. Čaka tudi ona. V meni začne vreti. Stopim iz avta in jo jezno ogovorim: »Se mi lahko, prosim, umakneš, da parkiram avto?« Kot da bi moje besede bile pika na i, bruhne iz nje: »Kar povozi me. Imam vseqa dovolj!« Kot sem navajena, ji zabičam, naj gre v hišo in naj ne dela drame zunaj vsem na očeh. Kritiziram jo. Analiziram njeno obnašanje. Osredotočam se samo na posledico. Moj glas je avtoritativen in ukazovalen. Vztrajna je. Stoji in čaka. Takrat pa se, kljub utrujenosti, v trenutku zdrznem in si rečem: »Prihajaš z izobraževanja. Poslušaš teorijo. Blizu ti je, posvojiš jo. No, sedaj pa pridobljeno znanje le uporabi.« Zadiham. Pripravim se na vrtiljak vseh čustev, kričanja, bolečine, joka. »Vidim, da si žalostna in jezna. Želim si, da mi zaupaš, kaj se je zgodilo. Vendar se o tem ne bi rada pogovarjala zunaj na ulici. Pojdiva v hišo.« Globoko vdihe in izdihne. Strinja se. Umirjeno pritrdi, da odideva v hišo. Povprašam jo, kaj se je zgodilo. Razburjeno začne pripovedovati: »Iskala sem opanke, ker sem hotela iti ven z njimi. Jih ne najdem. In sem lepo vprašala očija, če ve kje so. Začel je kričati name, kako se pogovarjam z njim. Da z opankami res ne morem iti ven in da sem si sama kriva, ker ne vem, kje so, saj da jih vedno pustim ležati naokoli. Pravi, da sem jaz kriva, ker se spet kregava.« V najin pogovor se razburjeno vmeša mož: »To ni res. Nič me nisi vprašala. Začela si me obtoževati in izbirala si zelo neprijetne besede. In takega obnašanja jaz ne dovolim. Iz šole si že prišla slabe volje in sedaj jo stresaš name.« S hčerko padeta v besedni dvoboj. Ponavadi se temu dvobojevanju prostovoljno pridružim tudi jaz. Podkrepim strinjanje z možem, da je njeno obnašanje res nesprejemljivo, nespoštljivo. Tokrat sem tiho. Poslušam in opazujem njuno neverbalno govorico. Moževa je zelo avtoritativna. Hčerkina drža je obrambna. Brani svojo integriteto z besedami, hkrati pa, kot da bi se želela nekam skriti. Plaz besed o njenem neprimernem obnašanju jo potiska k steni. Hodi ritensko. Rabi naslon. V tistem rečem možu: »Ti si odgovoren za nastalo situacijo. Ni ona. Ti si, kot odrasla oseba.« Pogledam hčerko. Usede se na tla. Telo se sprosti. Sproščeno zadiha. Kot da bi ji s temi besedami odvzela težo z ramen. Lažje zadiham tudi jaz. Mož pa ne. V njemu začne še bolj vreti: »A sedaj sem pa jaz kriv. Ona se lahko takole obnaša, odgovoren sem pa jaz!« »Tako je. To ni kritika tebe osebno. Je le spoznanje vloge starš,.« pritrdim. In mu razložim tisti dan pridobljeno znanje o osebni odgovornosti in osebni govorici. Takole nekako vidim: »Iz šole je prišla slabe volje. Svojo stisko je ubesedila preko opank, ki jih ni našla. Ni bila videna, ni bila uzrta. Bila je kritizirana in okarana glede svojega vedenja. Poleg stiske, si je naložila še krivdo za nastalo situacijo. To je preveč za osem let staro deklico. Potrebovala je občutek razumljenosti. Želela je ubesediti svojo stisko. Pa jo ni znala. Zato sva midva tukaj. Tako jo učiva osebne odgovornosti, odgovornosti za lastno življenje. Kako se spopasti z občutki, ko ji je hudo. Kako jih ubesediti, izraziti. Začneva pa pri sebi. Zato predlagam, da uporabljava jezik, s katerim izražava svoja občutja in hkrati postavljava meje, sebi in drugim. Da vodiva spoštljivo komunikacijo.« Mož mi je prisluhnil. Tudi on je sproščeno zadihal. Vzel si je čas, čas za razmislek o besedah in dejanjih. Hčerka se je umirila. Objel jo je in dejal: »Nisi ti kriva. Jaz sem odgovoren. Nisem videl, da si bila slabe volje. Tudi jaz sem prišel iz službe utrujen. Ni bilo v redu, da sem se tako odzval. Oprosti.«

V tem trenutku me je obšlo veselje, da smo zmogli iti po drugačni poti. Začeli smo konfliktno, avtoritarno, napadalno, vsekakor destruktivno za razvoj njene samopodobe. Za nastalo situacijo sva prelagala odgovornost in krivdo na ramena osemletne deklice. Nato sva se zavedla najine odgovornosti. Ta je samo najina in še enkrat, samo najina. S tem sva obvarovala njeno integriteto, postavila sva vzor za osebno govorico ter ji pokazala, da sva tukaj in sedaj za njo, za ves spekter njenih občutij, da nisva popolna starša, se učiva in da znava prevzeti odgovornost za svoja dejanja.

 

Maja Gregorc