Piše: Helena Primic

Novo šolsko leto. Še ena nova jesen z novimi izzivi ter novimi priložnostmi za nove začetke in nove konce. Rada imam takšna prelomna obdobja, ki kar kličejo k temu, da se za hip zaustavim, preverim kje sem in kam hočem ter kako sem v odnosu do najbližjih. Pri takšni osebni bilanci, ki je sama ne počnem na začetku koledarskega, temveč šolskega leta, vedno ugotovim kaj novega. O sebi in tudi o svojem odnosu do hčerk.

Kaj sem torej ugotovila letos in kaj bom s temi ugotovitvami sedaj storila? Najprej sem nekega popoldneva, ko sem hčerki opazovala pri igri, ugotovila, da sta zares že veliki punci. Ne le telesno, temveč predvsem psihično. Poslušala sem namreč njun pogovor in kar nisem mogla verjeti, da je to dialog devetletnice in štiriletnice. Čudila sem se njunemu besednjaku, idejam in modrostim, ki so v meni vzbudile misel »To pa je čista resnica!«. Res sta že veliki in pametni punci, sem pomislila in si poskušala predstavljati, kakšni bosta, ko bosta ženski. Kakšen bo njun sestrski odnos in kako se bom takrat sama počutila kot mama. V sebi sem začutila sladko zadovoljstvo in veselje, da bom lahko priča njunemu razvoju in rasti. Tako kot sem se veselila njunih prvih zobkov, besed in korakov, se sedaj veselim njunih prvih zaljubljenosti, osebnih odločitev ter korakov stran od mene in doma.

Ob vsem tem razmišljanju in čutenju sem se za hipec ne le zavedala, temveč tudi začutila, da sta hčerki pri meni le na obisku. Da sta tako rekoč ves čas na odhodu. Četudi si še ne predstavljata življenja brez mene in je mlajša prepričana, da bo živela v hiši tik zraven našega doma. Ko sem ju namreč uspela uzreti kot dve bitji, ki sta k nama z možem prišli zato, da ju pospremiva na začetku njune poti, je nenadoma radovednost premagala tisti občutek kritične mame, ki vzgaja, popravlja in usmerja. Le kakšne so njune življenjske strasti, kam ju vleče in kakšna je naloga njunih duš? Kaj je tisto, kar ju bo v življenju, ko bosta odrasli, najbolj zadovoljevalo in kar jima moram kot mama sedaj, ko sta še majhni deklici, pomagati odkriti, razvijati in podpreti?

Kakšni ženski sta skriti v teh majhnih deklicah, ki ju še tuširam in jima strižem nohte?

Takšen pogled v prihodnost mojih hčera mi pomaga pri veliko rečeh. Najprej seveda pri sprejemanju hčerinih življenjskih poti, četudi bi jima sama morda namenila drugačno pot. Potem pri ozaveščanju mojega bistva življenja, ki se ne sme vrteti le okrog hčerk oz. projekta Otroci, saj me sicer čez dobrih deset let čaka boleča preizkušnja praznega gnezda. Pomaga mi tudi pri tem, da še bolj cenim vse trenutke, ki jih preživim v družbi hčerk, pa ni važno, ali ustrezajo mojim starševskim pričakovanjem ali ne. Ta pogled od daleč mi pravzaprav pomaga, da sem bolj prisotna v tem trenutku od blizu – danes, tukaj in zdaj. Pa vendar s sladkimi spomini, kako je bilo nekoč, ko sta bili še dojenčici, in z mislimi uprtimi tudi v prihodnost, ko bosta odrasli ženski. Kot bi za trenutek uspela preteklost, sedanjost in prihodnost ujeti v enoten čas. Čas večnosti, neskončnosti, čas brez časa.

Priznam, nikoli si nisem mislila, da mi bo materinstvo podarilo toliko izzivov za osebnostno rast. Svojo materinsko vlogo sem si namreč predstavljala veliko bolj enosmerno, četudi sem se zavedala, da bom pri tem, ko bom svojim otrokom dajala ljubezen, nežnost, pozornost, podporo, energijo in čas, veliko tudi sama prejela. Danes ponižno in hvaležno ugotavljam, da v odnosu do hčerk v resnici veliko več prejmem kot dajem. Tudi takrat, ko se povsem predam ljubezni do mojih dveh deklic, ki ob meni rasteta v odrasli ženski.


Kolumna Mama brez cenzure Helene Primic, ki je bila objavljena v reviji Bodi zdrava (september 2018).