U
M

Starši so kapitani, ki upoštevajo posadko

6.08.2019 | Familylabovci pišejo

Piše: Ursula Obreza

“Spremeniti pogled je težko in zahteva čas. Toda nič ni narobe, če si vzamemo čas – če le ne vztrajamo v prividu, da so krivi otroci,” je v svoji knjigi Kompetentni otrok zapisal Jesper Juul, svetovno znani družinski terapevt, ki nas bo mnoge tudi po svoji smrti učil zaupanja v svoje otroke.

Jesper Juul je bil danski družinski terapevt, predavatelj in avtor številnih knjig. Kar 16 jih lahko beremo v slovenščini. Bil je tudi mož, oče in dedek. Po srednji šoli je nekaj časa delal, preden se je vpisal na učiteljski kolidž, kjer se je posvečal študiju zgodovine, religije in filozofije. V tistem obdobju je začel delati v centru za mladostnike, po srečanju z ameriški psihiatrom in družinskim terapevtom dr. Walterjem Kemplerjem pa je bila njegova pot dokončno začrtana. Začel se je usposabljati za družinskega terapevta, leta 1979 je sodeloval pri ustanovitvi, vrsto let pa je tudi vodil Kemplerjev inštitut Skandinavije, največje in najstarejše evropsko središče za podiplomsko izobraževanje, usposabljanje in supervizijo družinskih terapevtov.

Nikoli se ni postavljal v vlogo vsevednega strokovnjaka in starše je vselej vabil k sodelovanju. Ta temeljna ideja je dobila svojo konkretno obliko v letu 2007, ko je zasnoval mednarodni projekt Familylab International, ki združuje 19 lokalnih “družinskih laboratorijev”, kjer ponujajo seminarje, predavanja, delavnice in svetovanje za starše, javne zavode in podjetja. Družinski laboratorij imamo tudi v Sloveniji, in sicer že od leta 2008 deluje v okviru neprofitnega Zavoda Manami.

S svojim delom je zapustil neprecenljivo dediščino staršem in drugim, ki se vsakodnevno družijo z otroki. Spodbujal je generacije mladih staršev in pedagogov, da so predvsem raziskovalci. Da pustijo za seboj vzgojne prakse svojih staršev, da podvomijo v prevladujoče metode, ki jih zagovarjata tradicionalna psihologija in pedagogika, ter poiščejo nove načine, ki bodo bolj ustrezni za spremenjeno družbo. Prepričan je bil, da ta potrebuje novo paradigmo za razumevanje in spodbujanje otrok na način, ki jim bo zagotovil zdrav čustveni in socialni razvoj. Sodobna nevroznanost in relacijska psihologija potrjujeta veliko tega, kar smo v njegovi najbolj prepoznavni knjigi lahko brali že pred skoraj 25 leti.

Osebnost starša v središču vzgoje

Tisto, kar Juula dela tako posebnega v primerjavi z ostalimi strokovnjaki, je srčno prepričanje, da je njegova vloga omogočanje širjenja temeljnih vrednot, zamisli in izkušenj med strokovnjaki, ki se jim terapevtske kompetence običajno ne priznavajo, kot na primer vzgojiteljem in učiteljem, med laiki, najprej in najbolj pa med starši.

V središče vzgoje je postavil osebnost starša, pedagoga, ki z avtentičnim, pristnim izrazom sebe predstavlja temelj avtoritete. Avtoritete, ki ne temelji na moči in discipliniranju, temveč na odnosu z otrokom, znotraj katerega je zagotovljena enakovrednost in spoštovanje integritete vseh vpletenih, odraslih in otrok.

Zaradi teh idej ga nekateri štejejo za zagovornika permisivne vzgoje, saj enakovrednost prevedejo v “otrok počne, kar hoče in določa, kako bo”. Enakovrednost pa je seveda nekaj povsem drugega in Juulova prepričanja nikakor ne sodijo v kategorijo permisivnosti. V svojih tekstih namreč vedno znova navaja, da so starši tisti, ki so odgovorni za vzdušje v družini, in pedagogi tisti, ki so odgovorni za vzdušje v skupini. Odrasli vodijo. Odrasli imajo moč in z njo tudi odgovornost, da jo pametno uporabijo, torej v dobrobit otrok in vse družine, skupnosti. Tako denimo zatrjuje: “Starši so kapitani. Ali bo ladja priplula v pristan varno, ne da bi se potniki uprli, je odvisno od tega, kako odgovorno uporabljajo svojo moč in koliko so pripravljeni spreminjati hitrost in smer plovbe glede na naravo vetra in posadke.”

Veliko je pisal, veliko pa je bil tudi prisoten med ljudmi, predaval in izobraževal. Na predavanjih je dobival konkretna vprašanja, kakršno je: “Naj zahtevam od malčka, da pospravi za sabo, če pa ne želi? Ali bom s tem načel njegovo integriteto?” Juul je imel navado v svoji hudomušni maniri najprej odgovoriti kaj takega kot: “Pojma nimam, a je treba to zahtevati od otroka.” Seveda pa se je kmalu izkazal z dobro lekcijo o vodenju otrok. Prvo vprašanje in pravzaprav tudi edino, ki je sledilo, je bilo: “Kaj pa vi želite?” Zagovarjal je, da se morajo starši v prvi vrsti odločiti, kje je njihova meja, kaj bodo pričakovali od otroka, nato pa naj to jasno predstavijo otroku in pri tem vztrajajo. “Otroci sodelujejo,” je še ena od njegovih pogosto izrečenih modrosti.

Vsak mora postaviti svoje meje

“Res je, da se otroci razvijajo na harmoničen in zdrav način, kadar odrasli v družini postavijo nekatere meje. Toda pomembno je, da postavijo vsak svoje meje. Postavljanje mej drugim je v prvi vrsti izkaz moči,” je še ena od misli, ki razkriva naslednji pomemben temelj: proces je pomembnejši od vsebine – kakovost interakcije je pomembnejša od prepričanj. V eni družini je morda skrajno pomembno, da je postelja vsak dan postlana, v drugi čisto nič. Mama vselej zahteva umivanje rok pred kosilom, oče v glavnem pozabi. Pri nekaterih se posladkajo izključno po kosilu, drugi jo mahnejo na ogromno porcijo sladoleda kar sredi dopoldneva. Starši so vsakodnevno postavljeni pred množico odločitev in postavljajo in vzdržujejo celo paleto družinskih pravil. Juul pravi, da ni pravilnih in napačnih odločitev, da ni dobrih in slabih pravil, so samo vaše odločitve in vaša pravila. Na tisto, na kar je treba biti resnično pozoren, pa je način, kako jih uveljavimo, in motiv, zakaj to naredimo. “Pogovarjajmo se tako dolgo, da bodo vsi udeleženci pogovora dobili občutek, da jih slišimo in da jih jemljemo resno – pa ne zato, ker imajo otroci pravico, da vplivajo na odločitve, temveč zato, ker bo s tem pridobila vsa družina,” zapiše v knjigi Družinske vrednote. Kot eno najmočnejših orodij tako predlaga pogovor in osebno govorico. V takem dialogu, pri katerem si lahko izmenjamo le dva stavka ali pa obsedimo dalj časa, vsak govori le o sebi, kaj hoče, česa ne prenese, kaj zahteva itd. Vidiki vseh članov so slišani, vzeti resno, spoštovani, dopuščeni kot osebno legitimni. Način je pomemben. Končna odločitev je seveda na strani odraslih, vendar ne v slogu, “ker jaz odločam!” ali “naj se vidi, kdo ima hlače v tej familiji!”, temveč “ker je v danem trenutku, za našo družino in trenutno situacijo to najboljša odločitev, za katero kot odrasli lahko stojim”. Motiv je pomemben.

Bil je človek prakse, ki ga je bolj kot priznanje v obliki akademskih nazivov zanimalo deliti svoje zavidljivo strokovno znanje s širokimi množicami, zato se je izražal v vsakdanjem jeziku. Tudi to nam bo ostalo kot nekaj posebnega: preprosta govorica, ki jo lahko razume vsak, in ki ni prav nič populistična, površna ali površinsko všečna, še manj pa dogmatična.

Če že kaj, iz njegovih tekstov in izvajanj v živo veje visoka kultura dialoga in spoštljivost. Nobenega moraliziranja, pokroviteljstva, posmeha in sojenja, vedno pa neposredno in iskreno navajanje lastnih opažanj. Ustvarjal je prostor za odkrito komunikacijo, kjer so bili vsi dobrodošli v enakovrednem dialogu, strokovnjaki in laiki. Tovrstna interakcija bistveno in na bolje spremeni vsako skupnost, družine, razrede, kolektive. Še dandanes lahko prepogosto slišimo toliko grobosti v odnosu do otrok in v medsebojnih stikih odraslih, ki so jim otroci priča, da imamo v tem pogledu kot družba še veliko korakov pred seboj. Juul pa ostaja velik zgled.

Zadnjih sedem let je preživel v težkem zdravstvenem stanju in večino časa trpel hude bolečine, proti katerim tudi zdravila niso pomagala. Kljub temu je nadaljeval s svojim delom, pisal, se na daljavo oglašal na različnih dogodkih ter bil ves čas v stiku s skupnostjo, ki se je v teh letih oblikovala okrog njega. Navdiha za iskanje odgovorov na enega največjih vprašanj človeštva, kako vzgajati otroke, pa z njegovo smrtjo gotovo ni konec. Ostajajo nam Družinski laboratoriji in ostaja skupnost “raziskovalcev”, ki pridobljenih izkušenj ne bodo pustili vnemar. “Otroci nas ne potrebujejo, zato da jih vzgajamo, temveč da jih empatično vodimo skozi obdobje odraščanja,” je zatrjeval Jesper Juul in na vseh nas je – na starših, nonotih, vzgojiteljih, učiteljih in drugih – da te misli živimo.

******

Članek je bil objavljen 2. 8. 2019 v Primorskih novicah, v prilogi 7. Val.

0 komentarjev

Oddaj komentar

Morda vas bo zanimalo tudi

Poslušam te

Piše: Barbara Brinovec Pribaković Rada se pogovarjam s svojimi otroki. V življenju z najstnikom in dvema skoraj odraslima hčerama se mi zdi vsak...

Dialog z najstnikom

Piše: Barbara Brinovec Pribaković Mladostniki so predani raziskovanju tega, kdo so, kdo želijo postati in kako hočejo živeti. Leta so nas gledali,...