Piše: Helena Primic


Kot Familylabovka srečujem vse več staršev, ki jih je strah trenutka, ko bo njihov otrok moral v šolo.

Če izvzamem tiste skrajneže, ki v šoli ne morejo videti prav nič več dobrega, koristnega in zaželenega ter se zato z izjemno nespoštljivostjo lotevajo ne le šolskega sistema, temveč tudi učiteljev in vsega, kar je povezano s šolo, je te starše strah predvsem tega, kako bo šolski sistem vplival na njihovega otroka. Kaj, če mu bo dokončno ubil vso ustvarjalnost? Kako naj mu rečem, da šola in ocene niso pomembne, če pa mu predstavljajo pogoj za poklic, ki bi ga želel opravljati? Moram torej otroka siliti, da se uči vso to nepotrebno vsebino in pridno sodeluje le zato, da se bo lahko vpisal na želen faks? … me sprašujejo zbegani starši, ki resnično ne vedo, kaj storiti v odnosu do šole, kakršna je postala.

Res je, šola tudi danes še vedno ni narejena po meri otroka, ki mu je v prvi vrsti namenjena. Tudi po meri učiteljev ne, ki v šolah vse pogosteje izgorevajo in izgubljajo tisto iskrico v očeh, zaradi katere so se vpisali na pedagoško fakulteto. Prav tako pa ne po meri staršev, ki morajo poleg izčrpavajočih služb doma opravljati še nalogo inštruktorja in pomožnega učitelja. Toda to še ne pomeni, da je treba vreči puško v koruzo. V šolah še vedno poučujejo nekateri krasni učitelji, ki številnim otrokom kot svetilke razsvetljujejo šolske dni in življenje. V šolah je še vedno na učnem programu veliko zanimivih, privlačnih in tudi zabavnih učnih snovi, ki jih otroci radovedno in vedoželjno srkajo vase. Šole so še vedno varen prostor, kjer lahko otroci vsakodnevno vadijo svoje socialne veščine, tkejo tudi življenjska prijateljstva in doživljajo svoje prve šolske ljubezni.

Popolnoma razumem, zakaj smo prišli do točke tako globokega razočaranja nad šolo, toda če bomo starši samo »jamrali« in negodovali, smo kot žena alkoholika, ki se pritožuje nad moževim pitjem, hkrati pa mu iz trgovine redno prinaša alkohol. Res je, šolski sistem je treba korenito spremeniti in pri tem ne (z)morejo sodelovati vsi slovenski starši. Toda prav vsi pa se lahko potrudimo graditi spoštljive odnose tako z otroki kot šolskimi delavci, ki so konec koncev tudi »le« nepopolni ljudje. Tako kot mi doma tudi oni v šolah vsakodnevno počnejo napake, zaradi katerih nam ni treba vsakič skočiti v zrak in pokazati, kako zelo je današnja šola zgrešena.

V resnici se starši v odnosu do šole vse bolj vedemo kot »popolne« mame v odnosu do »nepopolnih« očetov, ki ne vedo, kako otroka pravilno previti, obleči in vzgajati. In tako kot pri takšnem odnosu do svojih partnerjev in očetov naših otrok v resnici onemogočamo stik in razvoj kakovostnega odnosa med očetom in otrokom, s svojim nenehnim nezaupanjem in kritiziranjem tudi učiteljem onemogočamo, da bi se v odnosu z otroki upali kaj (na)učiti. Ker jih je strah starševskih kritik, pritožb ravnateljem in celo morebitnih tožb, so tako v odnosu do otrok vse bolj korektni in skriti za pravili, kar seveda pomeni, da so tudi vse manj osebni in človeški. Ker si enostavno ne upajo biti to, kar so, saj jih starši nenehno obsipavajo z obtožbami, kako zelo nesposobni in nekompetentni, da so.

Zato vsem staršem toplo polagam na srce, da v odnosu do šole stopite nekaj korakov nazaj in ne pozabite, da je temelj vsakega kakovostnega odnosa tako z otroki kot odraslimi zaupanje in zmožnost sprejemanja napak, ki so del razvojnega procesa. Tako takrat, ko smo otroci in življenje šele spoznavamo, kot takrat, ko odrastemo in se življenja učimo v družbi otrok. Tako doma kot v šoli.


Kolumna Mama brez cenzure Helene Primic, ki je bila objavljena v reviji Bodi zdrava (julij 2018).