Kaj je bilo spet pri biologiji?« vprašam vzgojno težavno ekipico 8.b.

»Pa nič zares, gospa. Res ne. Malo smo se pohecali,« prileti odgovor.

»Pohecali? Šest vpisanih, gospa pa v zbornici pošteno iz sebe. Ne vem, kje je tukaj hec ali za koga?«

»Pa dobro, saj nismo nič hudega mislili, malo je bilo dolgčas, pa smo se malo zabavali. Gospa tako pade ven, pa je smešno,« prikažejo osmošolci svojo stopnjo sodelovanja za oblikovanje zanimivih učnih ur.

 Razmišljam, kako pride do tega, da kolegica z cca. 30 leti učiteljskih izkušenj v njihovih očeh pač malo »pade ven«, in je to smešno. Ni jih strah, nič jih posebej ne skrbi, samo malo so si popestrili uro.

»Ok, a pri matematiki, pri gospodu Urhu, pa ni dolgčas?« le poskušam nekako doumeti zadevo.

»Ma pri matematiki je tudi včasih brez veze, samo se nimaš z gospodom Urhom kaj hecat.«

»A niste zadnjič rekli, da se pri njegovih urah kar naprej nekaj hecate?«

»Se ja, ampak z njim, ne iz njega. On je zabaven, ko pa reče ‘delamo’, potem nimaš kaj. Pač računaš …«

»Če ne?«

»Pa saj ne bo nič, verjetno. Samo on je tako zaljubljen v te številke, on ima to res rad. Malo je čuden s tem, a ne moreš, da ne bi delal.«

Tako klepetamo še kakšne pol ure, nato se vrnejo k pouku. Zdaj vem, da nekatere učitelje preprosto moraš vzeti resno. Mogoče, ker so oni resni s seboj. Ne zategnjeni, samo resni. Če so že učitelji, potem učijo. Tako kot gospa Andreja, slavistka, ki menda še nikdar ni zavpila na učence, pa vseeno pravijo, da tako pogleda, da takoj razumeš razliko med nedoločnikom in namenilnikom ali pa vsaj, da je nujno, da jo pogruntaš. In da se boš naučil Povodnega moža. Ne zato, ker »če ne …«, ampak preprosto se boš naučil. Ker zanjo druge opcije ni.

Kot pri gospodu Marjanu, ki »kroti« tudi polno telovadnico otrok, saj redko kdo tvega njegovo ogorčenje. Navadno je sicer to videti kot trepljaj po ramenu, pa si zunaj igre, do nadaljnjega. Odvisno od njegove volje in časa, da se pomiri. On, ne otroci. Brez nekih pridig, obtoževanj, cirkusa. Kot sam pravi, ne bo izgubljal svojega časa in žalil otrok z razlagami stvari, ki so jim popolnoma jasne. Ni vedno mir, a je vedno vse v redu. Vsi živi, bolj ali manj celi. Kar je pri splošni stopnji gibalne ne(razvitosti) in ne(spretnosti), združeno z enako ne(sodelovalnostjo) in ne(vodljivostjo) mnogih sodobnih otrok, ultimativni dosežek

Kako se otroci, učenci, odločajo, kdaj bodo nekoga ne le poslušali, ampak tudi slišali? Kdaj bodo delali tudi tisto, kar se jim ne ljubi? In kdaj in zakaj se neka učiteljica ali učitelj nikakor ne more vzpostaviti kot nekdo, ki ga otroci upoštevajo.?

Videti je, kot bi imeli otroci »nos«, neki občutek … V časih, ko biti učitelj samo po sebi ne pomeni, da nas bo kdo vzel resno in nas upošteval, ko vloga učitelja še ne pomeni, da nam je priznano, da marsikaj vemo in imamo prav, verjetno prihajamo v obdobje neke pristnosti. Ali kot je zadnjič rekla kolegica, kot bi bili slečeni, goli. Preprosto se nas vidi, kdo smo in kakšni smo. Ker stojim pred tablo, razlagam snov in se obnašam kot učiteljica, to nikakor še ne pomeni, da to tudi sem ali da me kot učiteljico vidijo drugi, predvsem otroci. Po svoje sproščujoča misel, da se mi pač ni treba več truditi, da bi dojela, kako se obnaša učiteljica in se prilagajati temu. A za biti jaz je pa treba tudi kar nekaj poguma.

»Gospa, nič skrbet, saj vas ne bomo zafrkavali. Vi ste prijazna.«

»Pa če vam bo dolgčas?«

»Saj nam je že bilo, takrat ko … Pa smo potrpeli, drugače ste prijazna!«

»A niste prejšnji teden rekli, da sem stroga?«

»Ja, saj ste, ful. Ok, niste zoprna. A res ne razumete razlike?«

Jo, seveda jo. Če se spomnim sebe kot učenke in mojih učiteljic in učiteljev, vem, o čem govorijo. Sicer ne vidim sebe, se pa spomnim, kdo so bili učitelji, ki smo jih jemali resno, ki so imeli avtoriteto, ki so se nam usedli v srce.

Darja Barborič Vesel


Darja Barborič Vesel