V trgovini

Trgovina z igračami. Raj za otroke. Tako močno zasveti v njihovih očeh. Seznam želja postane neskončno dolg. Vse kar opazijo bi najraje dali v nakupovalni voziček. Ne. Ni majhen, tisti za najmlajše z zastavico. Ne. Tale je velik, velikanski, ogromen. Hitro vedo, kaj si želijo. Čeprav pravzaprav nič od tega ne potrebujejo. Naj priznam. Tudi meni se zasvetijo oči. Opazujem in tipam. V naslednjem trenutku me že odnese v svet domišljije, igre. Moj seznam želja postane dolg. Verjetno ne tako kot otroški. Vem, kaj si želim, a s svojimi izkušnjami vem, kaj potrebujem.

Najstarejšemu sinu, osemletniku, obljubim, da ga peljem v trgovino z igračami. Res veliko trgovino. Se skoraj kar izgubiš v njej. Namreč, za rojstni dan je dobil darilni bon. Odpeljem ga v njegov »raj«. S seboj vzameva še našega najmlajšega. Star je tri leta. Čeprav bi nama obema bolj ugajalo, da sva sama, vendar najmlajšega ne morem pustiti samega doma. In odidemo. Po poti nič ne razmišljam, v kaj sem se pravzaprav spustila. Z dvema otrokoma v svet igrač. To začutim šele v trgovini.

Osemletnik si je že zamislil darilo. Izbira med dvema variantama. Pri prvi mu ostane še polovica denarja na kartici. Pri drugi pa porabi ves znesek. Neodločen je. Izbira je težka. Sprehaja se od police do police. Razmišlja. Vpraša me za mnenje. Pravzaprav ne za mnenje, temveč naj se jaz odločim namesto njega. Pravi, da je izbira za njega pretežka. »Jaz bi obe stvari, vendar nimam dovolj denarja na kartici. Kaj pa, če mi ti kupiš eno stvar?« poizkuša najti rešitev. Obe stvari nista dragi. Znesek, ki si ga lahko privoščim. Za trenutek oklevam: »Bi? Ne bi?« Iščem razloge za, a hkrati globoko v sebi vem, da tega ne potrebuje. Začuti mojo neodločnost. Še enkrat povpraša po obeh stvareh. Vendar ne vztraja, ko mu odgovorim: »Vidim, da ti je zelo težko. Tudi jaz bi imela težko nalogo. Na darilni kartici je znesek. Če želiš lahko vsega porabiš na enkrat, ali pa si kaj pustiš še za drugič. Obeh stvari ne bova vzela. Katero stvar pa si najbolj želiš? O kateri si največkrat premišljeval?« Pogovarjava se. Prisluhnem mu. V trgovini je toplo. Zelo toplo. Vroče mi je. Postajam nemirna. Moj sprehod med policami igrač se je končal. Sedaj čakam na njegovo odločitev. Vendar ga uzrem in dam občutek, da so njegova čustva ravno tako pomembna. Ne priganjam ga. Pustim mu čas. Medtem me najmlajši vleče za rokav. Kaj vse si moram priti pogledat! »Mami, pridi. Poglej, kaj imajo. Jaz bi imel to! Hočem to!« Tudi njega moram uzreti, slišati. Kako naj to izpeljem? Na dveh koncih hkrati? Oba hkrati uzreti, jima prisluhniti, meni pa je vroče in bi najraje odšla iz trgovine. Najmlajšemu za trenutek preusmerim pozornost na drugo polico z igračami. Prevzame ga. Tako se z osemletnikom pogovoriva do konca. Nato mu dam čas. Z najmlajšim odideva do velikanske škatle s kockami. »To mi kupi!« mi skoraj zapove. »O, kakšna velika škatla! Kaj vse je v njej,« opazujeva slike. Vztraja, da mu moram kupiti. Nemiren je. Kar zacepeta z nogami. Mirno mu povem, da danes ne bova nič kupila, da pa greva lahko malo na ogled igrač. Raziskovati, kaj vse imajo tukaj. Skoraj na vsaki polici najde nekaj, kar si želi. Moja odločnost pri eni igrači skoraj odpove. To začuti in vztraja. Vztraja z jokom. Sliši se ga po celi trgovini. Glasnost narašča. »To hočem! Kupi mi!« vpije. Malo mi je v tolažbo, ker nihče tukaj ne razume našega jezika, hkrati pa se mi v mislih podi, kako bom tole vreščanje speljala v sprejetje besede NE.

Najprej razčistim pri sebi. Te igrače ne potrebujemo. To je samo hipna želja. Jutri bo že ležala tam v kotu. In pa da smo prišli v trgovino zaradi osemletnika. Uresničujem njegovo željo. Midva sva samo spremljevalca. Kot drugo, prisluhnem najmlajšemu, kaj vse si želi. Ne prepričujem ga, da tega ne potrebuje. Ampak z njim opazujem igrače. Pripovedujeva si, kaj je na sliki, kaj vse lahko narediš z vsebino. Kako bi zgradila hišo, dirkala z avtomobili, sestavljala progo za njih itd. V tem tempu se sprehajava po trgovini. Prepuščava se domišljiji. Počasi njegove želje izzvenijo. Hipno zadovoljstvo se poteši. »Greva sedaj k bratcu. Povprašajva ga, če se je že odločil,« pristavim, ko začutim, da postaja umirjen. »Da. Pojdiva k njemu,« se strinja. Osemletnik še vedno razmišlja. Pravzaprav je v stiski. Želi oditi domov praznih rok. Pritrdim. V tistem trenutku pa oznani: »Že vem. Tole si bom kupil. Potem pa mi ostane še nekaj denarja za drugič.« »Všeč mi je, da si se odloči. Vem, da ti je bilo zelo težko. Ampak si zmogel,« dodam in res sem ponosna nanj.

Na poti domov razmišljam o tej dogodivščini. Bilo mi je težko, naporno. Premagati sebe, biti zvesta sebi, uzreti oba otroka ter izpeljati vztrajnost, trmo najmlajšega v konstruktivno smer. Pravzaprav je super, da smo se sprehajali po trgovini polni igrač. Učila sem se jaz, učila sta se moja otroka. Naslednjič bo verjetno ista zgodba, vendar bodo njune izkušnje bogatejše za novo spoznanje.

Maja Gregorc

 

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja