U
M

Vsa ta pričakovanja …

1.04.2022 | Familylabovci pišejo

Piše: Barbara Brinovec Pribaković

‘Ko se zapletemo v lastna pričakovanja, bližnjih ne vidimo več, vidimo le svoje predstave o partnerju in otrocih. To neizogibno vodi v razočaranje, saj le redko ustrezajo našim predstavam – so, kakršni so.’

Ta stavek Jesperja Juula se me je globoko dotaknil in zamislila sem se nad zapisanim.

V družinsko življenje neizbežno vstopimo z neštetimi pričakovanji o tem, kakšno bo: predstavljamo si sebe same v vlogi partnerja in starša, skladno s svojo sliko pa določene lastnosti, vedenja in naloge dodelimo tudi parterju in otrokom. Naša (v veliki meri nezavedna) pričakovanja so plod naših izkušenj ter vplivov primarne družine in širšega okolja, pridobljenih informacij in lastne domišljije.

Zdaj vem, da je bila moja splošna predstava o tem, kakšna bo moja družina, nezrela in pretirano romantična. Predstavljala sem si, kako bom najboljša mama, predana družini, vedno prijazna in ljubljena. Moji otroci bodo zdravi, pametni, uglajeni, redoljubni in uspešni, midva z možem pa ljubeča, nežna in zvesta drug drugemu ter tako usklajena v željah, da se nama ne bo treba prepirati.

Poleg takšnih in drugačnih splošnih predstav in pričakovanj v vsakem od nas v teku skupnega življenja vznika še vrsta zelo konkretnih, kot na primer da bo malček zaspal ob predvideni uri in bom imel/a čas zase, da bo naš šolar brez težav kos učenju, da bo otrok po vzoru od doma užival v branju in kakovostni glasbi. Mož mi bo za rojstni dan sam od sebe kupil rože, z veseljem bo hodil z mano na izlete in skupaj se bova udeleževala zabav in druženj. Žena bo imela svojo kariero in dohodek, vedno bo razpoložena za ljubljenje in skupaj se bova lotila gradnje vikenda. V naših predstavah je želena prihodnost že uresničena. Tako svoje otroke in partnerja/partnerko pogosto gledamo skozi prizmo svojih pričakovanj, in jih ne le spregledamo takšne, kakršni zares so, pač pa jim, sploh otrokom, tega včasih niti ne dopustimo.

Ko se izkaže, da zaradi razdraženega otroka, ki ne zaspi, ne bo nič z mojim večerom, da družinsko življenje pomeni tudi ure, presedene ob učenju, ali pa da je moj otrok navdušenec nad resničnostnimi šovi in ceneno glasbo, doživimo manjše ali globlje razočaranje. Prav tako, ko mojemu možu sploh ne pride na misel, da bi mi kupil rože, in mu s časom postaneta najljubša zabava branje in gledanje filmov, ne pa izleti in druženje. Partnerka pa na primer ne dobi službe, njeno zanimanje za spolnost upade in kulturno življenje v mestu ji ugaja bolj od oddiha v naravi. Drugi pač ni takšen, kot smo si predstavljali.

Podobna razočaranja v meni zbujajo frustracijo in jezo na partnerja, na otroke in nase. V delu sebe si mislim, kako krivično je, da moji bližnji in moje življenje niso takšni, kot bi ‘morali biti’. Zato sitnarim, stresam svojo jezo, kritiziram, manipuliram in pritiskam, da bi se drugi spremenili. Počnem torej vse tisto, kar odnose uničuje ter ustvarja še več nezadovoljstva in oddaljenosti. Razočarana pritiskam tudi nase, ker nisem takšna, kot sem si predstavljala in nisem zmožna uresničiti svojih sanj.

Jesper Juul pravi, da moramo sami prevzeti odgovornost za svoja pričakovanja. Menim, da to pomeni jih najprej ozavestiti in si jih priznati (če tega še nismo storili), takoj nato pa se opomniti, da smo edini, ki lahko v zvezi z njimi kaj storimo. Drugih prav nič ne zavezuje k temu, da se ravnajo po njih.

Odrešujoče jih je izraziti ter ubesediti želje in potrebe, ki stojijo za njimi. Zahteve in pritiski so slaba izbira, z osebno govorico in avtentičnostjo bomo bolj uspešni v tem, da bomo slišani. Pričakovanja tako dobijo v odnosu vidno mesto in se lahko o njih pogovarjamo, izražamo čustva, mnenja in se pogajamo. Ugotovimo, ali nam drugi naša pričakovanja oz. želje hoče in zmore izpolniti, na kakšen način in v kakšni meri. Če tega noče ali ne more, se moramo s tem sprijazniti in se odločiti, kaj bomo v zvezi s tem ukrenili. Sprejetje realnosti ni vedno lahko, a neuresničeno pričakovanje tako ne zastruplja več odnosa.

Zame se pogosto izkaže za koristno odreči se določenim pričakovanjem do mojih otrok in partnerja. Včasih je boleče in žalostno posloviti se od neizpolnjene želje. Na drugi strani pa lahko kot alternativo izberem iskreno radovednost in zanimanje za to, kdo zares so ti moji ljudje. Nagrajena sem s tem, da spoznam osebe, ki so bolj kompleksne, zanimive in barvite, kot sem si jih zamislila v svojih predstavah. Naš odnos bolj zadiha in zaživi drugače, bolj zadovoljujoče, življenje z njimi pa zavije na poti, ki so bolj vznemirljive in bogatejše kot moji vnaprej začrtani scenariji.

0 komentarjev

Oddaj komentar

Morda vas bo zanimalo tudi

Naročite se na naše e-novice

Naročite se na naše e-novice




Uspešno ste se prijavili na naše e-novice!