U
M

Zakaj promoviram agresijo

30.12.2014 | Teksti Jesperja Juula

(Jesper Juul)

Mama sprašuje: “Veliko pišete o agresivnih otrocih ter o tem, da agresije ni dobro zatirati. Pri tem še posebej poudarjate vlogo očeta. Kako naj se z možem odzoveva, če je na primer starejši sin agresiven do svojega mlajšega brata?”

Verjetno ste brali moj nasvet v kakšnem konkretnem primeru. Če je otrok agresiven bolj, kot je to običajno, če neprestano tepe in poriva druge otroke ali počne kaj podobnega, pogosto svetujem očetom, naj se z njim vsak dan bojujejo; kot pri rokoborbi. Seveda naj bo to predvsem zabava, ampak rokoborba mora biti kar resna. Predvsem pa oče ne sme nikoli dovoliti, da otrok zmaga.

To je čudovit način, da se dečki naučijo upravljati svojo moško energijo. Tega se ne morejo naučiti intelektualno, potreben je telesni kontakt. Eden od zadnjih primerov, o katerem sem pisal, je bil petletni deček. Njegov oče mi je rekel, mislim, da mojemu sinu rokoborba ne bo všeč. Vseeno je poskusil. Kasneje mi je pripovedoval, kako ga je sin komaj po tednu dni nestrpno pričakal na vratih, ko je prišel domov. Rekel mu je, danes te še nisem pretepel. Nehal je tepsti svojo sestrico in prijatelje, ki so prihajali na obisk.

Novi tabu

Agresija pri otrocih in med otroki je postala novi tabu. Tak, kot je bila seksualnost pred stotimi leti. In prav tako nevaren. Zato storim vse, kar je v moji moči, da promoviram agresijo.

Zavračanje agresije temelji na ideologiji in neznanju. Ideologija pravi, nočemo vojne. Logika za tem je, da agresija vodi k nasilju, nasilje pa k vojni. To ne drži. Agresija ne pripelje do nasilja.

Zelo nasilni in hladni mladi ljudje, ki brutalno napadajo druge, so bili v preteklosti pogosto žrtve nasilja v domačem okolju, tudi spolnih zlorab. Ali pa – v manjšini primerov – prihajajo iz zelo zelo prijetnih družin. Takih, v katerih ne tolerirajo nobenega “sranja”, kjer so vsi izjemno vljudni in nikoli ne povzdignejo glasu.

Dejstvo je, da človek potrebuje 15 do 17 let, da integrira svojo agresijo na način, da jo zna v svojem življenju konstruktivno in koristno uporabiti. Da mu služi in z njo ne škoduje okolici.

Kaj pa ženske

Ženske so prav tako agresivne kot moški, le izražajo se na drugačen način. Po navadi jočejo. In če tako žensko vprašate, zakaj si žalostna, bo povzdignila glas in rekla, kdo pravi, da sem žalostna. Moški pa se običajno skrivajo: za časopisom, za puško, pred televizorjem … In če jih vprašate, je kaj narobe, bodo zarenčali: “Ne!”

In prav ti odrasli v vlogi staršev ali vzgojiteljev zdaj skušajo prepričati otroke, naj intelektualno predelajo svoje konflikte. Namesto da bi jih nekaj dragocenega naučili, jim to vzamejo. Večina vzgojiteljev v vrtcih, s katerimi se pogovarjam, o tem sploh ne razmišlja. Le sledijo modnim trendom.

Globoka potreba vsakega človeškega bitja je, da se počuti cenjenega pri drugemu bitju. Resnična osamljenost, takšna, zaradi katere lahko tudi umremo, je, ko čutimo, da nismo nikomur več potrebni. To ni isto, kot če smo sami.

Ko je ta potreba zadovoljena, smo v redu. V družinah in med partnerji pa se zgodi, da se odnos včasih zablokira. Takrat v večji ali manjši meri izgubimo občutek lastne vrednosti.

Starši to zelo močno občutijo v odnosu do svojih otrok. Recimo, ko vaš otrok resno zboli. Peljete ga v bolnišnico in zdravniki vam rečejo, ne vemo natančno, kaj mu je, ampak videti je hudo resno. 90 odstotkov staršev se ob tem razjezi. Ali pa, ko greste na sprehod in se otrok spotakne. 90 odstotkov staršev reagira nejevoljno. “Poglej, kod hodiš!” In ne: “Ups, ali je bolelo?”

Zakaj se to dogaja? Ko izgubimo občutek lastne vrednosti, postajamo vse bolj agresivni. Začne se z rahlo razdraženostjo. Povedal vam bom primer iz svojega življenja. Doma jaz vsak dan kuham, žena pa nakupuje. Če je med nama vse v redu, odprem vrečke in začnem pripravljati kosilo. Če pa ni, rečem ženi: “Zakaj pa si spet kupila paradižnike? Saj imamo v hladilniku še dovolj jajc!” Z rahlo razdraženostjo, ostrino v glasu.

Tako se začne. Nadaljuje se lahko z jezo, besom in, čisto na koncu lestvice, sovraštvom. Nekateri ljudje obrnejo svojo agresijo proti sebi. Postanejo odvisniki, alkoholiki, imajo težave hranjenja ali so depresivni.

Ta čustva pridejo na dan, ko se ne čutimo cenjeni. Mislim, da je bog storil napako, ko nas je ustvaril. Logično gledano, bi morali biti žalostni. Ampak nismo, jezni smo.

Agresija je povabilo

Otroci so v preteklosti imeli le eno možnost: odrasli so jih lahko videli, niso pa jih smeli slišati. Do sredine 80. let prejšnjega stoletje so otroci na to reagirali s psihosomatskimi motnjami. Bolela jih je glava ali pa jih je zvijalo v trebuhu.

Pojav teh simptomov se je od takrat pa vse do leta 2004 dramatično znižal. Preprosto, otrokom je bilo dovoljeno, da spregovorijo. Zdaj se ti simptomi vračajo, ampak zaradi drugih vzrokov.

Agresija je edini način, da nam otrok pove, poslušaj, ta trenutek se ne počutim dobro. Ali bi kdo pristopil in mi pomagal ugotoviti, kaj je narobe? Seveda otroci ne govorijo tako. Namesto tega začnejo tepsti druge otroke v vrtcu, ali pa tepejo svoje starše.

Če agresivnemu otroku rečete, tako obnašanje ni v redu, prijazen moraš biti, se bo otrok zaprl. Nikoli ne boste izvedeli, kaj je narobe v njegovem življenju. Veliko bolje je, če mu jasno rečete: “Nočem takega obnašanja! Želim pa iti s tabo na sprehod in izvedeti, kaj je narobe. To bi resnično rad.”

Tukaj ne govorim o dvoletnikih, ki gredo skozi nekajmesečno obdobje, ko tepejo in grizejo vsevprek. Za otroke te starosti je zelo dobro, da imajo mamo in očeta. Večinoma so zelo frustrirani, ker veliko hitreje mislijo kot govorijo. Zato imajo občutek, da jih nihče ne razume. Začnejo tepsti mamo in ji govoriti, da je neumna. Ali pa jo ugriznejo.

Idealna mama bo takemu otroku rekla: “Nehaj, nočem tega!” Vendar imajo ženske po navadi težave z agresijo. Ne marajo je. Zato je dobro, da ima tak otrok očeta, ki mu reče: “Daj, še enkrat me udari, tako močno, kot le moreš!”

Deset let sem delal s 1585 materami samohranilkami. Vse so imele agresivne partnerje. Ko sem te moške vprašal, zakaj pretepajo ženske, so to najprej zanikali. Pa sem jim rekel, zlomljeni nosovi in zapestja ne lažejo, vem, da jih pretepate. Nato so ti veliki fantje začeli jokati. Rekli so, tepemo jih zato, ker jih imamo radi. Vem, sem jim odgovoril. Samo zaradi ljubezni se lahko ljudje tako noro obnašajo. Moji starši so prav tako rekli, da me tepejo, ker je to dobro zame. Ker me ljubijo. In to je bilo res. Ampak tega ne občutimo kot ljubezen. Boli nas. Zato otrokovo agresivno vedenje, vse tja do pubertete, vedno razumimo kot povabilo, na katerem piše, prosim, pridi in me obišči v mojem življenju. Ker me boli in ne vem, kaj bi.

Ne sodi

Prosim, bodite previdni, da agresivnega obnašanja ne obsodite kot moralno nesprejemljivega. Če le morete, nikoli ne recite agresivnemu otroku, da je slab.

S tem ne trdim, da je nasilje v redu. Vem le, kaj se zgodi z otroki, ki jim ni bilo dovoljeno čustvovati. Kaj se je zgodilo z najstniki v Nemčiji, Avstriji in na Švedskem (v Sloveniji, mislim, da še niste tako daleč).

Ti najstniki so danes brez moči. Ne znajo živeti, ker ne vedo, kako bi se soočili s svojimi čustvi. Nikoli niso smeli biti nesrečni. Lahko so bili le malce žalostni. Lahko so bili jezni, ampak na lep način. Zdaj pa ne vedo, zakaj naj bi sploh živeli. Zaljubijo se, čez pol leta jih fant ali dekle pusti, oni pa ne znajo žalovati. Nikoli prej še niso občutili izgube.

Da bi preživeli izgubo, moramo znati jokati in biti žalostni. In moramo znati biti agresivni. Če vam nenadoma umre partner, boste ure in ure jokali, nato pa boste rekli, kaj pa si misliš, pustil si me samega s tremi otroki in brez denarja. In nato boste spet jokali. Tako bo nekaj let, potem pa bo spet vse v redu. In zdaj mi povejte, kako naj otroci živijo, če jim vzamete te emocije?

 

* * * * * *

Kolumna je del serije, ki je nastala po Juulovi delavnici s starši v Portorožu maja 2011. Serija je izhajala v časopisu Primorske novice (pokrovitelju delavnice) poleti 2011.

Spletno objavo si lahko ogledate tule.

0 komentarjev

Oddaj komentar

Morda vas bo zanimalo tudi