U
M

Zaupati najstniku – in sebi

10.03.2022 | Familylabovci pišejo

Piše: Barbara Brinovec Pribaković

‘Najstnik od staršev najbolj potrebuje tri stvari. Zaupanje, zaupanje in zaupanje.’
Jesper Juul

 

Nisem edina, ki me vedenje, odločitve in življenjski slog mojih najstniških otrok spravljajo v strah, obup, jezo in nemoč. Tudi če gre za vedenja, ki niso zelo dramatična, kot npr. to, da se izmikajo obveznostim in zanemarjajo šolo, ne znajo postavljati meja, zanemarjajo skrb zase in svoje zdravje, se podrejajo drugim, se zapletajo v konflikte, premalo spijo in so preveč na računalniku, brezciljno preživljajo svoje dneve in iščejo predvsem ugodje … Toliko bolj zaskrbljeni in nemočni so starši najstnikov, ki preveč pijejo, kadijo, so nasilni ali pa zapadajo v duševne motnje in odvisnosti.

Vsi starši si verjetno bolj ali manj redno predstavljamo, da bodo naši otroci ‘propadli’ – da se bodo izolirali v svojem svetu, se ujeli v svoje odvisnosti in druga destruktivna vedenja, postali pasivni in podredljivi posamezniki s šibkim samospoštovanjem in ugaslim pogledom.

S časom sem dognala, da moji strahovi in skrbi v zvezi s sedanjostjo in prihodnostjo mojih otrok nihajo v odnosu do tega, v kakšnem stanju sem sama – kako doživljam sebe in kakšen je moj trenutni odnos z njimi. Obstajajo namreč trenutki, ko svoje otroke vidim kot to, kar so v resnici: zoreči posamezniki, ki se po svojih najboljših močeh spoprijemajo s svojimi izzivi in se učijo prevzemati odgovornost zase in za svoje življenje.

Obdobje, ko so otroci najstniki, predstavlja pomemben prehod za vso družino: starši se moramo privaditi svoji spremenjeni vlogi, naši najstniki pa postati samostojni odrasli. Oboji pa imamo enake eksistencialne naloge. Odkriti moramo, kdo zares smo pod vsemi privzetimi vzorci, družbeno pričakovanimi nalogami in normami ter kako hočemo živeti.

Starši smo večinoma ustvarili dom in družino, pripeljali otroke do praga odraslosti ter bolj ali manj uspešno uredili svoje poklicne poti. A se soočamo z vprašanji: ‘Je to vse? Sem to zares jaz? Otroci odhajajo. Kako hočem torej preživeti še lep kos življenja pred seboj, da bo izpolnjeno in osmišljeno? Koliko sem zadovoljen(a) s svojim partnerskim odnosom? …’ Kritično pretresamo dosedanje vrednote, cilje in način življenja. Pogosto se soočimo s svojimi destruktivnimi prepričanji, zgrešenimi izbirami, šibkim samospoštovanjem, nesvobodo in ukalupljenostjo v pričakovanja drugih. Marsikdaj se nam majejo tla pod nogami in se nas loteva negotovost v zvezi s tem, kdo pravzaprav smo, kaj sploh hočemo in ali smo se sploh zmožni spopasti z izzivi pred seboj.

Naši najstniki so ob nas preživeli vse svoje otroštvo in se do potankosti seznanili s tem, kako naj se po naših merilih dobro živi. Kljub temu se zdaj pogosto vedejo tako, kot jih ‘nismo učili’ in v nas zbujajo strah, skrb, frustracijo, bes in nemoč ter tako še prilivajo olje na ogenj naše eksistencialne negotovosti. Če se globlje zazremo v njihova vedenja, ki nas najbolj skrbijo in odbijajo, jih lahko prepoznamo kot sestavni del njihovega iskanja sebe, svojega mesta in svoje vrednosti. Normalno je, da se pri tem soočajo s svojimi destruktivnimi platmi, zmedo, z uspehi in napakami, potmi in stranpotmi. K temu prispevajo tudi njihovi ‘najstniški možgani’, ki hlepijo po novostih in razburljivosti ter omejujejo regulacijo impulzov in čustev. Če poleg tega premoremo pripravljenost za soočenje s sabo in učenje od svojih otrok, lahko prepoznamo, da nam naši najstniki s svojim vedenjem ter z odnosom do sebe, nas in drugih ljudi pogosto odslikavajo naše lastne vzorce, tako zdrave kot destruktivne. Z vsem tem so nam lahko izziv, navdih, zrcalo in sopotniki, če smo jih le pripravljeni uzreti in sprejeti kot takšne.

Kljub temu pa se moramo pogovoriti o zaupanju vanje. Jesper Juul pravi, da zaupati v naše otroke pomeni verjeti v to, da bodo s tem, kar so prejeli od nas in kar jim je prineslo življenje, naredili najboljše, kar zmorejo.

Pomaga, če smo v obdobju lastnih in otrokovih eksistencialnih izzivov zmožni in pripravljeni najprej sebe doživeti kot ranljiva bitja na poti iskanja. Koristno si je priznati, da naredimo mnogo napak in da se pogosto motimo, da smo tudi nezreli, sebični, destruktivni in trmasti, a smo tudi kot takšni vredni, dovolj dobri in nekako najdemo pot v življenje, ki ga lahko ljubimo. Potrebujemo zaupanje vase – v to, da tudi mi delamo najboljše, kar zmoremo. Kadar nam tega primanjkuje, je naša glavna naloga, da se zanj borimo in si, če je potrebno, pri tem poiščemo pomoč. Le tedaj, ko zaupamo v to, da smo se zmožni uspešno spoprijemati z izzivi in preizkušnjami, bomo ohranjali zaupanje v naše odraščajoče otroke, tudi ko se na svoji poti spotikajo, zahajajo v slepe ulice, padajo v luknje, rinejo do roba. Lahko jih bomo gledali z naklonjenostjo in zaupanjem – namesto s strahom in nemočjo.

Najstniki potrebujejo naše empatično prepoznavanje tega, s kako zahtevnimi in kompleksnimi izzivi se spopadajo, še posebno v sedanjem obdobju splošne družbene negotovosti. Kadar so v največjih težavah, potrebujejo največ našega zaupanja (in pomoči). Prepoznajmo tudi njihove uspešne korake, zmage, moči in pogum! Iščimo zaupanje v svoje starševstvo: oprimimo se vsega, kar smo, vemo in znamo, da bi se jim približali in bodo oni lahko zaupali nam! Vzemimo jih resno, zanimajmo se zanje, poslušajmo jih, zgledujmo se po njih! Povabimo jih v dialog in spoznali jih bomo kot osebe, ki so tudi vredne našega zaupanja!

 

0 komentarjev

Oddaj komentar

Morda vas bo zanimalo tudi

Naročite se na naše e-novice

Naročite se na naše e-novice




Uspešno ste se prijavili na naše e-novice!