TOP 3 – ali tri najdragocenejša darila, ki si jih želi vsak otrok

(Karolina Radovanović) Barbika, kolo, računalnik, Bakugan, lego kocke … seznama otroških želja nikoli ne bomo mogli skrčiti na tri najbolj zaželena darila. A če ne mislimo samo na kratkoročne želje, temveč na tiste, ki so hkrati odraz otrokovih potreb, je dobro poznati prioritete. Česa si vsak otrok v resnici najbolj želi, pa vam tega ne bo znal naravnost povedati, vsaj dokler ne odraste? 1. Poskrbite zase (in za vaš partnerski odnos) Čeprav to ni vedno razvidno iz njegovega vedenja, je najgloblja želja vsakega otroka, da bi osrečil svoja starša. Če mu ne uspe, se bo počutil krivega, kajti ne zaveda se, da si je naložil preveliko (in nemogoče) breme, ki mu nihče ne more biti kos. Zato mu pomagajte in ga razbremenite! Osrečite sebe in negujte svoj zakon – kajti za razliko od otroka vi to zmorete. Starši samohranilci naj si pomagajo s prijatelji oz. drugo odraslo družbo. Cena: morda se boste morali prvič v življenju vprašati, kaj so vaše dejanske potrebe, razmisliti, kako jih boste zadovoljili, ter prevzeti polno odgovornost za svoje življenje. Dodana vrednost: ko imate sebe, imate vse, predvsem pa dovolj energije za reševanje težav. 2. Sprejmite otroka takšnega, kakršen je S tem ne mislim, da vam mora biti všeč vsako njegovo vedenje. Sprejemanje pomeni, da otroka spoštujete kot edinstveno osebo s svojim načinom razmišljanja, čustvovanja in doživljanja sveta. Vaš otrok se najverjetneje razlikuje od otroka iz vaših sanj, a ta pred vami je resničen in za razvoj svojega občutka vrednosti potrebuje, da mu dovolite biti takšen, kot je. In narobe – tudi vi bodite z otrokom takšni, kakršni ste (in ne takšni, kot mislite, da bi morali...

To sem jaz. Kdo si pa ti?

(po istoimenski knjigi) Naši otroci in naši bližnji po svoje doživljajo ljubezen, ki jo čutimo do njih – njihovo občutenje je odvisno od tega, kako jim jo izkazujemo. Vsi pa smo si enaki v tem, da se ne počutimo ljubljeni, kadar drugi ne spoštujejo naših osebnih mej.   MOČ IN ODGOVORNOST Pomembno je osvetliti psihološko moč staršev. Biološka dediščina določa otrokov spol, telesno zgradbo, nekatere nepravilnosti, videz, delno tudi njegov značaj. Otrokova osebnost, njegovo dojemanje samega sebe, sposobnost uporabljati svojo pamet in sposobnost živeti in delati z drugimi pa bodo odvisni od tega, kako bodo odrasli z njim ravnali.V vseh odnosih med odraslimi in otroki so za kakovost interakcije odgovorni samo starši. Odgovornosti za kakovost interakcije ni mogoče prepustiti otrokom, niti je z njimi deliti. Ne zato, ker so starši starejši, ampak predvsem zato, ker otrok ne more prevzeti takšne odgovornosti. Otroci lahko sodelujejo in odločajo, kaj bo družina jedla za večerjo, ne morejo pa biti odgovorni za razpoloženje med večerjo. Otroci lahko sodelujejo pri odločanju, kje bo družina praznovala božič, ne morejo pa biti odgovorni za to, kako se bo družina imela med božičnimi prazniki. Starši radi sprejemajo odgovornost, kadar je razpoloženje v družini dobro, in se je odrekajo, kadar je slabo. Ko interakcija med odraslimi in otroki ne deluje, kot bi bilo treba, starši (vzgojitelji in učitelji) krivdo pripisujejo otrokom. To ni le neodgovorno, to je tudi neetično, saj v otroku ubija občutek lastne vrednosti in prepričanje, da je njegovo življenje dragoceno. Rešitev ni v tem, da začnejo starši krivdo pripisovati sebi. To ne koristi nikomur. Edina rešitev je, da starši prevzamejo odgovornost za to, kar se...

Otroci posnemajo starše

(Darja Barborič Vesel) Starši smo prvi in najpomembnejši vzgojitelji svojih otrok. V vzgojo svojega naraščaja smo tudi pripravljeni vložiti veliko energije. Pogosto pa pozabimo, da najbolj vzgajamo ravno takrat, ko tega sploh ne nameravamo početi. Ko preprosto smo z otrokom ali pa ko nas ni, ko delujemo spontano, skratka, ko obstajamo, živimo. STARŠI SMO DOBER ZGLED Najpomembnejše je, da se zavedamo, da smo starši zgled že sami po sebi in najbolj takrat, ko to sploh ne nameravamo biti. Otroci nas opazujejo, poslušajo v vseh trenutkih, še najmanj takrat, ko bi to želeli. Če se hitro zjezimo na voznika v drugem avtu, sodelavca, soseda ali pa zato, ker stopimo na odvržen žvečilni gumi, smo svojim otrokom dali zgled situacij, v katerih reagiramo z jezo. Tudi če smo se sposobni zadržati in se ne jezimo na otroke, ker so počasni, pozabljivi, ker so spet polili mleko po kuhinji. Otroci bodo kljub temu, da jeza ni bila namenjena njim, ta vedenjski vzorec prepoznali kot reagiranje v situacijah, ko njim ne bo šlo vse po načrtih – ko jim sestra ne bo posodila barbike, ko jim ne boste kupili trendovskih superg ali dovolili gledati priljubljene TV-nadaljevanke. Večina staršev se je tudi že soočila z neprijetno situacijo, ko je otrok v prepiru s sorojencem ali prijateljem uporabil celo zbirko besed, ki smo jih starši v medsebojnem srdu namenili drug drugemu. Slišati svoje hude besede iz otrokovih ust in doživeti zadrego, ki sledi, je za številne starše močna motivacija za spremembo načina razčiščevanja partnerskih nesoglasij.Zato je ob prihodu otrok nujno treba ponovno razmisliti, kaj je tisto, kar nam v življenju res nekaj pomeni, kakšne vrednote...

»Pulover je tisto, kar mora otrok obleči, kadar mamo zebe.«

(Karolina Radovanović) Šaljiva izjava, ki pa žal izhaja iz še kako resničnega vsakdanjika. Podobno bi lahko rekli: »Kosilo je tisto, kar mora otrok pojesti, ko je starš lačen.« Na forumih se nešteto mamic pritožuje, da njihov otrok »čisto nič ne jé«, ali pa iščejo recepte, kako prepričati otroka, da se mora (bolj) obleči. Pri tem je zanimivo, da niti malo ne dvomijo o pravilnosti svojih domnev – seveda, starši najbolje vejo, kdaj je njihov otrok lačen in kdaj ga zebe. Ali res? Res je odgovornost staršev, da poskrbijo za potrebe svojih otrok, torej potrebe po hrani, varnosti, negi, ljubezni, toploti idr. Ta odgovornost izhaja iz tega, da otrok nima niti možnosti niti dovolj izkušenj, da bi znal poskrbeti zase. Kar pa ne pomeni, da ni sposoben čutiti, ali je lačen ali premražen. Vsak otrok se rodi s sposobnostjo odlično zaznavati svoje potrebe. Hkrati ga je narava obdarovala s sposobnostjo, da svoje potrebe izrazi, in zato že novorojenček joka, kadar nekaj potrebuje. Starši smo tu zato, da se odzovemo na njegov jok in mu priskrbimo, kar mu manjka – naj bo to mleko, mir, stimulacija, ustrezna temperatura itn. Tega se starši v prvih mesecih otrokovega življenja do neke mere celo zavedajo, kasneje pa se pogosto izkaže, da prenehajo zaupati, da jim bo otrok sporočil svoje potrebe, in ga rajši začnejo poučevati, kako se »v resnici« počuti. Tako ga oblačijo po svojih merilih, ne glede na to, da je otrok pod številnimi sloji oblek na telesu ves preznojen. Vztrajajo, da mora jesti, pa čeprav pred njihovimi očmi vse izbruha. Marsikje še danes posegajo po poniževalnih metodah sedenja za mizo, dokler krožnik...

Čas za otroke, čas za nas

(Darja Barborič Vesel) ČAS Z OTROKI Preživljanja skupnega časa je za marsikatero družino neuresničena želja, če ne celo «misija nemogoče«. Neredko se zgodi, da se družina v celem dnevu ne zbere skupaj ali pa je skupaj samo v jutranjem in večernem hitenju in urejanju. Z družbeno spremembo zaposlitve žensk je nastala ideja, da je za otroke bolj pomembno, da z njimi preživimo kakovosten čas, kot pa da so otroci preprosto z nami. A otroci imajo največ od staršev, kadar smo z njimi. Ta čas je najdragocenejši. Biti skupaj, čutiti obstoj drugega bitja, njena/njegova čustva, misli, ustvarjanje tihe bližine in biti zraven ob razburkanih čustvih. Vse to je mogoče samo ob druženju. Lepo se je družiti z ljudmi, ki jih imamo radi. Ali drugače rečeno. Ko imamo nekoga radi, želimo biti z njim in preživljati čas z njim. ČAS ZA DRUŽINO Družino vzpostavljajo in določajo procesi, ki se dogajajo v njej. Skupni trenutki smeha, bližine, pogovori drug z drugim, gledanje televizije, ure branja pravljic, … In tudi vsi prepiri, trenutki besa in žalosti. Družino sestavljamo mi in odnosi med nami. Do odnosov pa lahko pride le, če imamo čas, da smo skupaj in da se družimo. UČENJE Ena izmed bolj napornih odločitev staršev je, da ukvarjanje z otroki pomeni tudi njihovo dodatno izobraževanje. Seveda je super sestavljati sestavljanko ali se igrati spomin, vendar le, če je to igra, ne pa trening spomina in poučevanje kombinatorike. Učenje se zgodi spontano, če pa se imamo fino in uživamo, pa še prej in učinkoviteje. Otroci radi spontano rišejo, oblikujejo, izražajo svoje občutke, … Pedagoško vodene dejavnosti potekajo v vrtcu in šoli z usposobljenimi...