U
M

Konflikti, ki se bijejo okrog hrane, so redkokdaj povezani samo s hrano

31.12.2014 | Intervjuji

Novinarka in prevajalka – nedavno je prevedla knjigo danskega strokovnjaka Jespera Juula, ki govori o prehranski vzgoji – je soustanoviteljica slovenske veje Familylaba, organizacije, ki skrbi za vzgojo o vzgoji. Postavili smo jo pred nekaj konkretnih izzivov, s katerimi se starši in pedagogi med obroki dnevno srečujejo. Odgovori in njene rešitve so sveži in izzivalni – a hkrati tako enostavni.

Sprašuje: Matic Pavlič

Starši in pedagogi so pri »prehranski« vzgoji vedno bolj zbegani in zmedeni – in to kljub temu, da ji posvečajo več pozornosti (večinoma pa tudi časa in energije) kot nekdaj. Zakaj ta negotovost?
Težko je ne biti negotov v svetu, kjer je vse dovoljeno, vse je na voljo, ni pa enotnih navodil, kaj od vsega tega je »prav«. Po drugi strani pa pritisk na starše, da naj bi otroku vselej omogočili najboljše, ga opremili z najboljšo možno popotnico za življenje, še nikoli ni bil tako neznanski. Se pravi po eni strani neskončnost izbire – in zato toliko večje breme odločitve – po drugi zahteva po nezmotljivosti. Frustracija mnoge res hromi. S hrano je pa še sploh težko, ker je tako primarna in čustveno »obremenjena«. In pritisk se začne že takoj po rojstvu, če ne celo že prej, med nosečnostjo.

Zdi se, da odrasli zaradi vedno večje obremenjenosti z vzgojo na otroke gledajo kot na objekt. Naš bo odličnjak, naš bo vegetarijanec, naš bo igral flavto… Kako spremeniti ta projektni pristop?
Tudi taki pristopi so plod najboljših starševskih namenov, o tem ni dvoma. Vsi si želimo, da bi bili naši otroci uspešni, zdravi in srečni. Težava je v tem, ker otrok, ki je »projekt«, ni zares uzrt kot oseba, kot človek, kakršen je – ne da bi mu bilo zato treba kaj znati, storiti, obvladati. Zato ostaja bolj ali manj nepotešen v eni temeljnih eksistencialnih potreb. Starši se dostikrat niti ne zavedamo, da smo med otroka in sebe postavili »projekt«. Tako kot se večinoma ne zavedamo, kako neznansko otroci z nami sodelujejo in kako zelo se čutijo dolžne izpolnjevati starševska pričakovanja. Meni osebno, ki sem kar težek idealist in dobro vem, kaj pomeni, ko je človeku nekaj zares pomembno, dostikrat pride prav, da se vprašam: »Kaj je pomembnejše: moja ideja – ali ta človek?«

Zaradi občutka odgovornosti odrasli pogosto delajo napako, da otroka opazujejo pri jedi: je pojedel dovolj ali morda preveč, je zaužil dovolj vitaminov in pojedel dovolj korenčkov; otrokom mora biti zaradi tega nadzorstva pri mizi pogosto precej zoprno…
Vsakemu je zoprno, ne samo otrokom. Razlog je zelo preprost: kdor je v središču, ni del skupnosti. Če si postavljen na piedestal, si izoliran – in to kratko malo ni prijetno. In sploh, kdo pa lahko kaj spravi po grlu, če so vse oči za mizo in vsi kazalci uprti vanj? Ne poznam takega odraslega. Ta hiperosredotočenost na otroka za mizo po mojem tudi ni posebej vljudna. Na srečo ni potrebna, niti ne vzgojna, tako da lahko takoj prenehate. Zadošča, če poskrbite za to, da je na mizi na voljo dovolj takšne hrane, ki se vam zdi po kakovosti in hranljivosti ustrezna, pa seveda pribor – ostalo lahko mirno prepustite otroku.

Zanimivo je, da se vzgojni problemi najhitreje in najpogosteje pokažejo pri mizi. Zakaj imajo odrasli tako veselje do vzgoje pri mizi?
V resnici nimamo nobenega veselja do tega, no, vsaj videti zagotovo ni veselo (smeh). Mislim, da se v glavnem čutimo gnane: pogosto od gole frustriranosti ali pa od slepe zvestobe vzorcem, ki smo jih sami doživljali za mizo kot otroci. Poleg tega je jedilna miza prizorišče, kjer se neizogibno zrcali siceršnja dinamika odnosov v družini, kjer se preigravajo skriti in odkriti konflikti, kjer se (kot nekje v svoji knjigi »Hura, gremo jest!« pravi Jesper Juul) »meri družinska temperatura«. In tega se na nek način očitno zavedamo, sicer se ne bi tako gnali. Mnogi hrepenimo po nekakšni idealizirani podobi harmoničnega družinskega obeda, kjer vsi vedno jemo v sreči in slogi in poližemo vse krožnike do konca. In ker tega za lastno mizo ni in ni, postanemo hiperaktivni in »vzgajamo« – s čimer mislim pridigamo, kritiziramo, prigovarjamo, moledujemo in podobno. Konflikti, ki se bijejo okrog hrane, so redkokdaj povezani samo s hrano. Pravzaprav največkrat niso.

Morda je težava v tem, da se odrasli pogosto ne znajo vživeti v otroka. Kako bi bilo odraslemu, če bi nenadoma prišel v neko okolje, kjer ne bi smel jesti na primer rib – zgolj in samo zaradi bizarnega razloga, ker jih kuhar ne mara ali ne zna pripraviti. Mar se ne bi vsak odrasel uprl?
Gotovo bi se mu zdelo zamalo. Ampak za otroke v naši družbi veljajo drugačni kriteriji. Če se otrokom zdi kaj zamalo, nam to ni všeč; rečemo, da ni vljudno, da ni lepo, da kaj se pa grejo. Do otrok smo nasploh bistveno bolj zahtevni in kritični kot do odraslih. Ob odraslega, ki ne je brokolija ali da korenček na stran, se ne bo nihče obregnil, otroku bomo takoj odpeli pridigo. Pa spet ni za to nobene potrebe. Tudi otroci, povsem enako kot odrasli, imajo obdobja eksperimentiranja s to ali ono hrano, obdobja, ko jim to ali ono ne tekne, in podobno. Poleg tega se pri otrocih še posebej v intervalih spreminja okus – dejansko v nekem trenutku določeno hrano oz. živila okusijo drugače kot prej. In okus rotira. Korenček, ki ga zdaj tako prezirajo, utegnejo čez leto, dve, tri jesti ko za stavo.

So pa otroci odvisni od staršev in njihove izbire…
Seveda, če ste z vprašanjem mislili na to, da so otroci v pogledu prehrane v vsakem primeru odvisni od kuharskih sposobnosti, afinitet in ne nazadnje prepričanj staršev, potem lahko rečem samo, da je dejansko v vseh pogledih tako, ne samo prehranskem. Tako pač je.

Podobno je tudi s časom prehrane. Otrok naj je takrat, kadar se hrano postavi predenj. Jesti na ukaz pa ni ravno prijetno. Kljub temu so odrasli odgovorni za to, da otrok ob pravem času in dovolj je… kako uskladiti to dvoje?
Po mojem ni enotnega recepta. Če vprašate deset mam, koliko hrane je »dovolj« in kdaj je prav, da se jé, boste najbrž dobili deset odgovorov. Če vprašate še njihove otroke, boste dobili še deset novih. Po mojem je lažje, če premoremo nekaj fleksibilnosti, vendar tega, kako bo posamična družina uskladila prehranske navade in vsa mogoča pričakovanja v zvezi s hrano – tega ni mogoče predpisati. In spet je tu tista zoprna zahteva, da si odgovorimo na vprašanja, kaj pravzaprav hočemo, za kaj nam gre. Recimo: ali hočem, da bi moj otrok znal razbirati, kdaj je lačen in kdaj ne – ali mi je bolj pomembno, da jé ob uri, ko se meni zdi prav? Ali hočem, da se nauči zaznavati, kdaj je pojedel dovolj in je sit – ali mi je več do zadoščenja, ki ga občutim, ko na ukaz pospravi krožnik do konca? Meni osebno se zdi koristno, če otroku omogočimo, da se sam nauči odmerjati količino hrane, ki jo želi pojesti, in da mu omogočimo, da ohrani prirojeno sposobnost zaznavanja lakote in sitosti. V današnjem svetu preobilja in neskončnosti izbire je to pomembna sposobnost. Koliko odraslih poznate, ki to še znajo? Ki vejo, kdaj imajo – česarkoli že – dovolj?

Starši zahtevajo od otroka, da sedi mirno pri mizi, sami pa ne naredijo nič za tako pozitivno in prijetno vzdušje, da bi si to dejansko želel. V resnici morajo v trenutku, kadar se zalotijo, da vzgajajo pri mizi, začeti pri sebi, kajne?
Starši so odgovorni za vzdušje v družini. Kadar to odgovornost prepustijo otrokom, grejo stvari narobe. Otroci te odgovornosti ne morejo prevzeti, tega niso zmožni. Starši so tisti, ki določajo ton in melodijo za jedilno mizo. Poleg tega odločajo, kaj bodo dali na mizo. To je vodstvo, ki naj ga pokažejo! V knjigi »Hura, gremo jest!« je kopica predlogov, s čim lahko starši nadomestijo klasične vzgojne pridige, bolj ali manj neučinkovite, ki uspešno zagrenijo vsako še tako slastno jed; kako lahko z osebno govorico in z jasno izraženimi stališči vzgajajo v žlahtnejšem pomenu besede, ne da bi morali ob tem vsi izgubiti tek.

Kaj menite o otrokovi pomoči v kuhinji: ga vključiti v kuho, nakupovanje, odnos do živil in njihove kvaliteten priprave – ali raje malo počakati, da bo dovolj velik in ne bo več nevarnosti, da se popari, ureže?
Po mojem razen grozne atmosfere in slabega zraka v velikih nakupovalnih centrih ni nobenega »razvojnega« razloga, da otroka ne bi že od vsega začetka vključevali v nakupovanje hrane. No, pri tržnici ni sploh nobene ovire. Enako velja za pripravo hrane. Ko je dojenček, ga lahko postavimo na pult, naj gleda, posluša. Kot malček se že lahko postopoma aktivno vključuje, pere, strga, meša, mesi. Mislim, da lahko vsak starš z malo zdrave pameti presodi, kdaj lahko da otroku v roke nožič, kdaj kuhati polento in tako naprej . Seveda nas, sploh pa mame, skrbi, da se ne bi komu kaj zgodilo – ampak če otroku zato preprečujemo stik z elementarnimi življenjskimi rečmi, da ne rečem veščinami, kot sta nabava hrane in kuhanje, potem se nimamo pravice čuditi in pritoževati, če kot najstniki nočejo in ne znajo ničesar … Dveletnik si ne želi ničesar bolj kot početi, kar počnejo odrasli – splača se vpreči to pristno željo pomagati, prispevati, ustvarjati. Če hočemo otroke, ki bodo vključeni, jih moramo vključiti, ne gre drugače.

In trgovina: otrok mimogrede razbije steklenico z oljem ali naredi »sceno«, ko zahteva nakupovanje čipsa, čipsa in še enkrat čipsa?
Trgovina? Idealen kraj za trening, kako reči ne. O tem je na Familylabovi spletni strani par dobrih Juulovih kolumen, menda pa jeseni izide tudi knjiga, posvečena prav tej temi: kako reči ne brez slabe vesti. Trgovina je idealen kraj za prikaz starševske vodstvene vloge. Od police do police se odpirajo iztočnice za dialog: o tem, kaj imamo radi, česa ne maramo, kaj je dobro, kaj slabo, o meni, o tebi, o svetu, v katerem živimo. O oglaševanju, ko so večji, o prehranski industriji, tudi o politiki, če hočete … ne nazadnje o denarju. Vprašajmo se: če je cilj vzgoje ustrezno opremiti otroka za preživetje v svetu zunaj doma, potem mora biti vključevanje otroka v nakupovanje in pripravo hrane najbrž ena prvih reči na spisku.

Preden se zahvalim za najin pogovor, me zanima še tema hvaležnosti za hrano in odnos do je. Menite, da se mož ženi dovolj pogosto zahvali za jed?
Ojoj, zdaj ste mi pa dali misliti! Pri nas večkrat kuha mož, pa ne vem, če sem se kdaj zahvalila, sramota. Ampak evo, to je to, česar sva se v tem pogovoru tolikokrat dotaknila: staršem se najbolj splača vzgajati same sebe. Zdaj ste vi mene soočili s samo sabo (smeh).

* * * * * *

Intervju je bil objavljen v reviji Didakta (junij – julij 2012).

0 komentarjev

Oddaj komentar

Morda vas bo zanimalo tudi

Otrok mora obdržati starša

Piše: Špela Čarman Ločitev je za otroka vedno boleča Kljub temu 50 odstotkov otrok ločitev preživi brez kasnejših posledic. Vse je v rokah staršev....

Otroci danes nimajo sogovornika

Sprašuje: Nika Vistoropski Nina Babič, psihologinja, kot šolska svetovalna delavka nudi pomoč otrokom na OŠ Martina Konšaka v Mariboru. Ni teme, ki...