Deček v feminiziranem svetu

(Jesper Juul)

Današnji otroci so skoraj ves čas pod nadzorom odraslih. Predvsem pod nadzorom žensk, ki le stežka sprejemajo naravno agresivnost.

Na pomoč!
Moj sin je pljunil sošolca, in se popolnoma požvižga na to, da ga je učiteljica oštela. Star je šest let in je ljubeč, sočuten, živahen in zgovoren fant. Kdaj pa kdaj povsem »podivja« in ne posluša prav nikogar. Dobro pozna razliko med prav in narobe, a se hoče izkazati in delati »zgago«. Zakaj se to dogaja in kaj lahko storim? Sprašuje Mami.

ODGOVOR:

Ne da bi poznal vašega sina in njegovo življenje, si bom drznil in rekel tole: »Kar mirno. Ni razloga za skrbi in za kopanje po otroški duši, da bi našli morebitne pomanjkljivosti! Vi in učiteljica sta mu povedali, da to ni v redu, in to je vse, kar morate storiti. Čim prej pozabite.«

Vaše pismo pa mi ponuja priložnost, da dodam nekaj splošnih komentarjev na problematiziranje agresivnosti, posebej fantovske, v našem času, hkrati pa upam, da vam bodo pomagale videti vašega sina in vaša skupna doživetja v naslednjih desetih do dvanajstih letih v novi luči.

Če se ozremo v čas pred samo petdesetimi leti, so otroke vzgajale predvsem matere z bolj ali manj dejavno podporo očetov. To se je spremenilo v dveh bistvenih točkah: večino otrok zdaj vzgajajo tudi v vrtcih, očetje pa zdaj igrajo dejavnejšo in bolj konstruktivno vlogo. Pred petdesetimi leti so otroci pogosto preživeli štiri do pet ur brez bližine odraslih. Bili so na ulici, na dvorišču, v gozdu, na vseh mogočih krajih, kjer so se lahko svobodno razvijali pod svojimi pogoji. Dejstvo, da včasih v zahodnem svetu večina mater ni hodila v službo, seveda ni pomenilo, da so bili otroci ves čas z njimi. Bili so skupaj z drugimi otroki, pogosto v enospolnih skupinah.

Brez odraslih

V tem prostoru brez odraslih so se otroci naučili tistega, kar moderni pedagogi imenujejo »socialna kompetenca«. Vljudnosti in lepega govorjenja so se naučili od odraslih, družabnih spretnosti pa so se navadili v družbi drugih otrok. Prijateljstvo, igra, ustvarjalnost in agresivnost so se lahko svobodno izrazile, in tisto, kar se je dogajalo, nedvomno ni bilo vedno »lepo«. Številne matere bi verjetno omedlele od šoka, če bi vedele, kaj počnejo otroci. Če pa bi bili prisotni sociologi, bi najbrž lahko dokazali, da je prav odsotnost odraslih omogočila razvoj socialne kompetence.

Dandanes otroci odraščajo v družinah in ustanovah, ki jih popolnoma obvladujejo ženske vrednote. Tudi vi jih opisujete, ko poudarjate, da je vaš sin »ljubeč, sočuten, živahen in zgovoren.« Te lastnosti so seveda koristne, vendar pa povzročajo tudi nekaj resnih težav, posebej pri dečkih.

Ženski svet je trenutno proti agresivnosti in za preprečevanje sporov (z izjemo nagnjenja žensk, da opozarjajo na spore v svojem razmerju s partnerjem). Tu gre za paradoks, saj ženske niso manj agresivne od moških, pač pa stoletja niso imele možnosti, da bi svojo agresivnost izrazile. To zatiranje je zdaj postalo samozatiranje in pedagoški ideal. Ne mislim, da bi morali zdaj popolnoma spremeniti način razmišljanja in agresivnost idealizirati, bi jo pa morali vključiti kot zdrav in potreben izraz človeškosti. Po mojem mnenju se čisto preveč ukvarjamo s preprečevanjem sporov med otroki in se vmešavamo veliko prej, preden bi otroci zadevo sami dokončali in se iz nje naučili nekaj o sebi in o drugih. Namesto tega se učijo od odraslih. Agresivnost morajo zadržati v sebi in sprejeti, da jo drugi dojemajo kot pomanjkljivost.

Ko odnese pokrov

Večina fantov sodeluje v tem ženskem svetu in se potrpežljivo uči delovati po pogojih nasprotnega spola, in njihovi očetje počnejo isto in tako se dogaja (k sreči) to, kar se je zgodilo vašemu sinu: odnese jim pokrov in vsa potlačena agresivnost v kratkem trenutku plane na dan. Poleg tega za take dogodke težko prevzamejo odgovornost, ker so se naučili, da je narobe, če si tak. »Iz sebe« so, saj živijo v kulturi, v kateri agresivnost ni njihov naravni sestavni del. V kulturi, ki hkrati idealizira agresivnost v svetu odraslih: v podjetništvu, športu, v boju za osrednje mesto, za pozornost in podobno.

Popolnoma se strinjam, da se morajo otroci naučiti, kako se ustrezno vesti do drugih otrok in odraslih, ne da bi prestopali njihove meje. Težava je v tem, da bi se moralo to učenje osredotočiti na doživetja. To pomeni, da morajo otroci izraziti svojo agresivnost in doživeti tujo, večkrat in v različnih okoliščinah, preden se sčasoma naučijo razumnega odnosa do nje. Zdaj pa je tako, da se vse preveč odraslih pogosto vmeša v spore in moralno obsodi izraze agresivnosti. Zahtevamo, da že štiriletniki svoje meje in jezo izrazijo z besedami, kar je povsem narobe. To isto zahtevo uspeva upoštevati le manjšemu delu odraslih, ko odložijo svojo starševsko in pedagoško vlogo, in ko prijetnost in prijaznost ne delujeta več. Pomembni spori zahtevajo močna, nerazumska čustva, in šele ko isti spor z istim človekom doživimo večkrat, smo se o njem sposobni »razumno pogovarjati«.

»Ogroženi otroci«

Otroci odraščajo v družbi, ki jim daje vse manj prostora za razvoj. Vsako leto se ožijo tako fizični kot duševni okviri. Neka danska raziskava kaže, da vzgojitelji v vrtcih za 18 odstotkov otrok mislijo, da so »ogroženi«. Več kot 80 odstotkov teh otrok je dečkov! To pove bistveno več o pogledih odraslih žensk, kot pa o socialnopsihološkem stanju dečkov.

Ko se bo vaš otrok naslednjič vrnil iz šole z obvestilom, da je bil »poreden«, ga objemite in recite: »So ti pa res stopili na žulj. Kaj ti je pa naredil?« Njegovo agresivnost morate dobro poznati, da ji bo lahko tudi sam zaupal. Če ni dobrodošla niti v njegovi družini, jo bo še bolj potlačil, hkrati pa se mu bo okrepil tudi občutek krivde. Da pljuvanje ni sprejemljivo, prav tako ne udarci, že ve, in večkrat ko ga boste o tem poučevali, tem manj bo poznal samega sebe. Naučil se bo odriniti odgovornost za svoja čustva in dejanja in/ali preložiti odgovornost na druge.

* * * * * *

Kolumna je bila objavljena v rubriki Familylab svetuje na Lumpijevih spletnih straneh.

1 Comment

  1. Sicer odličen članek, ki opozarja na sistem vzgoje, ki je zašel v ekstrem, kar se je seveda dogajalo postopoma, vendar že kar nekaj časa, ima eno pomanjkljivost, in ta je, katoliški sindrom. Spet so vsega krive ženske. Niti najmanj ni problem nastal, zaradi žensk, njihovega načina vzgoje oziroma celo zaradi njihovega tako imenovanega zatiranja agresivnosti. Danes imamo ženske precej več možnosti, da se izrazimo, kot nekoč, in celo, da izrazimo svojo agresivnost, in to na precej konstruktivne načine, zato je torej res ne potrebujemo potlačiti. Ne bi vse povprek grajala sistema, niti poveličevala, niti zmanjševala vloge žensk pri današnji vzgoji. Ste morda pomislili, da bi tako imenovane napake, če to sploh so, lahko enostavno odpravili, in s tem mladce in mladenke pripravili na nove, prihajajoče čase, s tem, da bi morda pa le znova uvedli, obvezno služenje vojaškega roka? Tega prav gotovo niso odpravile ŽENSKE!