Moja hči, ki bo kmalu stara osem let, je živahna in prijazna deklica. Kljub temu imam včasih občutek, da je težko biti njena vzornica in svetovalka. Nisem na primer prepričana, kdaj naj »se vmešam«. Bojim se, da jo prevečkrat vprašam, kako ji gre.
Včasih se mi zdi nezadovoljna s svojim odnosom z najboljšima prijateljicama. Ne razumejo se vedno najbolje, zato ji je težko. Poskušam ji svetovati in pomagati, ampak sem vse bolj negotova glede lastne sposobnosti presojanja in vloge.
Mama
Odgovor Jesperja Juula:
Skrb za otrokovo osebno in družabno življenje je na nek način lahko razumeti. A treba je tudi povedati, da gre pri njej pogosto za izraz starševske samopodobe vsemogočnosti in/ali za željo, da bi otroke obvarovali pred zlomom in nepravičnostjo tega sveta, kolikor je pač v naši moči. Otrokom pa ne bi prav nič koristilo, če bi nam te visoke cilje uspelo doseči.
V zadnjih dvajsetih, petindvajsetih letih dokazujemo, da je v tradicionalni vzgoji in pedagogiki veliko stvari, ki lahko otroka ranijo in zatrejo. Še vedno obstaja več dobrih razlogov za opozarjanje, da so tudi zdravi otroci ranljivi, vendar pa ob tem včasih pozabljamo omeniti, kako vzdržljivi so otroci – koliko lahko prenesejo, ne da bi jim »škodilo«.
Hkrati pa smo v družbi blagostanja – v postmoderni družbi – razvili iluzijo, da življenje z drugimi mora potekati brez bolečin. Zdravniki, farmacevtska industrija, plastični kirurgi – sram me je povedati, da tudi nekateri psihologi in psihoterapevti – skoraj stojijo v vrsti in nam ponujajo lajšanje tako telesnih kot tudi duševnih bolečin. Vedno je nevarno, kadar iluzije krepijo strokovnjaki, ki poleg tega še dobro zaslužijo, ko nam jih prodajajo.
Zaščitniški
Simptom vsega tega je pojav, ki so ga moji danski kolegi poimenovali »starševski curling«, izraz je nastal v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, zdaj pa na srečo počasi izginja. Cilj takšnih staršev je preprečiti otroško bolečino in pripraviti malčkom pot, da jih ne bo nič bolelo in nič jezilo. Oni sami in njihovi otroci so za to morali plačati visoko ceno – in še vedno jo plačujejo.
Tisti, ki so si izraz izmislili, so po mojem mnenju naredili veliko napako, ko so pojav razlagali z lenobo ter s pomanjkanjem časa in zavzetosti pri starših. Ti starši še zdaleč niso takšne vrste, da bi iz udobja izbrali najlažjo pot. Nasprotno – preveč zavzeti so. Vsa njihova pozornost je ves ljubi dan namenjena »ubogim« otrokom. Odnosi med starši se počasi skrhajo, otroci pa razvijejo hude socialne simptome.
Ne namigujem, da spadate med te starše. Kolikor lahko presodim, ste čisto običajna mama, katere prvi nagon je zaščiti svojega otroka. Velik del »dobrega starševstva« je sposobnost obvladati svoje čute. To v enaki meri velja za prekomerno skrb in nasilje.
Lastne izkušnje
To, kar vaša hči doživlja v odnosu do svojih najboljših prijateljic, je velik dar za njen osebni in socialni razvoj. V nasprotju s trenutnim prepričanjem dela pedagoškega sveta otroci svojih socialnih veščin ne morejo razviti z učenjem pravil igre in veljavne morale. Razvoj socialnih veščin je odvisen od doživetij, različnih izkušenj. Tudi bolečih, žalostnih ali takšnih, ki vzbudijo jezo. »Curling otroci« med drugim izstopajo tudi po tem, da so izgubili sposobnost empatije in dojemanja družbenih vezi.
Doživetja vaše hčere pa so tudi darilo za vas, ker se morate zdaj soočiti s svojimi omejitvami in z dejstvom, da se vsega vendarle ne da, čeprav se hoče.
Vse življenje bo potrebovala vašo pripravljenost, da se zavzamete zanjo in da ste v bližini, jo tolažite in spodbujate. Ne morete pa preprečiti, onemogočiti ali pozdraviti – bolj ali manj nobene od vaših izkušenj ni mogoče prenesti v njeno edinstveno življenje. Ko se sreča z osamljenostjo, ki nam je skupna, ne morete ničesar storiti oziroma lahko pa storite to, da ne bo s to osamljenostjo ostala sama.
Deset let bojev
Deklice bijejo boj za premoč, prav tako kot fantje, in ves čas vzpostavljajo nove zveze, prijateljstva. To počnejo na povsem drugačen način kot fantje, vendar v nič manjši meri. Začne se okoli osmega leta in naslednjih deset let gre samo še na slabše. Svetujem vam, da se osredotočite na naslednje:
ko se vam bo zdelo, da potrebuje pomoč, jo vprašajte, ali potrebuje nasvet.
Če reče ja, ji svetujte po svojih najboljših močeh, če reče ne, se zadržite.
Nevarnost dobrih nasvetov je, da si na koncu otroci očitajo, če nasveti ne pomagajo. Zato nikoli ne svetujte samo zato, da bi pomirili sebe.
Ko vidite, da je žalostna, jo lahko objamete in poslušate, kar vam želi povedati. Dajte ji odgovore, ki bodo izražali podporo in empatijo: »Razumem, da ti je težko. Želim si, da bi imela čarobno palico in bi lahko vse skupaj kar odčarala. Tudi jaz sem imela prijateljico, ki me je prevarala. Spomnim se, kako sem bila žalostna, ampak spomnim se tudi, da je bilo čez čas bolje.«
Ko se izpove in je pripravljena obrniti nov list, lahko npr. predlagate, da bi skupaj počeli kaj, kar vama je v veselje. To pripomore k občutku, da ste ji na razpolago, kadar ima »težave«.
Otroci gredo po svoji poti in tega jim ne moremo olajšati. Lahko in moramo pa biti pripravljeni ob poti ali na cilju s potrebno nego in skrbjo. Tako bo vaš otrok dobil več, kot je dobila večina otrok pred samo eno generacijo.
* * * * * *
Kolumna je bila objavljena septembra 2010 v reviji Ringarajine iskrice.
0 komentarjev