(Jesper Juul)

Imam hčerko, ki je stara skoraj eno leto, in sama sem njena edina skrbnica. Zelo si prizadevam, da bi se kot otrok in pozneje, ko bo odrasla, počutila varno. Sama sem opazila, da sem od bivšega moža potrebovala nenehne potrditve, kar je morda posledica tega, da me starši niso dovolj hvalili, ko sem bila majhna.

Naši starši (imam še dva starejša brata) so bili precej strogi. Ne spominjam se, da bi se igrali z nami. Mamo sem včasih lahko prepričala, da je igrala z mano kakšno družabno igro, ampak ne dolgo. Čez nekaj časa je rekla, da je dovolj in da naj počnem kaj drugega, sama, z bratoma ali s prijatelji. So nas pa starši radi vodili na izlete v gozd, na obalo in v gore.

Mama je, ko sem dobila hčerko, rekla, da jaz počnem z otrokom veliko več stvari, kot jih je ona počela z nami, in da je ona bolj skrbela zato, da je bila hiša pospravljena in da je imela nekaj časa tudi zase. Njene besede so samo potrdile moj občutek, ki sem ga imela kot otrok, da od staršev nisem dobivala dovolj pozornosti, časa in ljubezni.

Brata in mene so ocenjevali po vedenju. Starši niso marali, da smo bili jezni, sitni ali zdolgočaseni. Največkrat so nam rekli, da nimamo razloga, da se počutimo tako, kot se, in mama je rekla: „Potem se pa kujaj, ampak vseeno bomo naredili …“ In potem sta naredila, kar sta imela v načrtu. Pogrešala sem potrditev, da me imata rada zaradi mene in me ne sprejemata samo, kadar sem pridna, prijazna, vljudna ali zabavna. Zaradi pomanjkanja takšnih potrditev sem tudi kot odrasla ostala negotova in boječa.

Sama nočem ponoviti napake svojih staršev. Zato poskušam uravnotežiti čas, ko se igram s hčerko, ji berem ali s z njo pogovarjam, s časom, ki ga porabim zase in za delo, ki ga je treba opraviti doma. Želim si, da bi moj otrok smel izraziti vsa čustva, tudi jezo in sitnost, saj mislim, da se otrok počuti varnega, če vidi, da so tudi negativni občutki del nje in da jo imam rada tudi, kadar jih izraža. Vendar pa moram hkrati tudi postaviti meje hčerki in neprimernemu obnašanju. Bojim se, da mi to, česar sem se naučila od staršev, pri postavljanju meja ne bo pomagalo. Kako naj otroku omogočim, da bo izrazil svoja čustva, ne da bi deklica prevzela vodilno vlogo in postala nemogoča?

Pozdrav,
Samska mama

ODGOVOR

Hvala za vaš opis, ki na kratek in jasen način predstavlja različne poglede generacij na potrebe otrok.

Odrasli ste v družini, ki je bila takrat tradicionalna, s starši, ki niso bili ne boljši ne slabši od večine. Največja razlika med takrat in sedaj je, da so odnos med starši in otroki takrat videli kot razmerje moči in da so odrasli vedno imeli moč, kar je bil izraz ljubezni. Vaši starši med uveljavljanjem moči in ljubeznijo niso videli protislovja. Danes na razmerje med močjo odraslih in počutjem otrok gledamo drugače.

Ljudje moči se ne zmenijo za jezo, sitnost in agresijo svojih podrejenih, saj te občutke čisto pravilno razumejo kot kritiko in poskus, da bi podrejeni dobili vpliv na razmerje. Verjetno zato vedno poudarjajo, da so ti občutki „negativni“, čeprav so v resnici najbolj konstruktivni od vseh, ki jih imamo. Z njimi vendar tako odrasli kot otroci sporočamo, da se v tem trenutku ne počutimo najbolje.

Ta tradicionalna prepoved kazanja jeze je mnogo ljudi pripeljala do tega, da zanikajo svojo agresivnost in imajo tako veliko težav, ko odrastejo, tako kot posamezniki kot člani različnih skupnosti. Težava je seveda, kot pravite tudi vi, da otroci sodelujejo in čutijo, niso dovolj dobri natančno na tistih področjih, od katerih so se starši odvrnili, jih ignorirali, kritizirali ali kaznovali. Otroci ne razlikujejo med povratnimi informacijami, ki jih dobijo za svojo osebnost, in tistimi, ki jih dobijo za vedenje. In ko ste odraščali vi, tudi starši te razlike niso poznali.

Sami si želimo verjeti, da smo zdaj boljši starši, ampak rad bi vedel, kako nas bodo sodili zanamci? Sami ste v sozvočju s sedanjostjo, ko skrb za otrokovo duševno zdravje počasi a zagotovo začenja postajati pomembna v (upajmo) takšni meri, da se bo razmerje med otrokovim duševnim zdravjem in zahtevami po prilagojenosti, ki omogočajo življenje v družbi, uravnovesile. Za vas imam dvodelni odgovor:

Zdrava jeza

Indijski modrec je rekel: Ne bojte se, da vas otroci ne bodo poslušali. Bojte se tega, da vidijo, kaj počenjate.“ To pomeni, da bo vaša hčerka razvila zdrav in civiliziran odnos do svoje agresivnosti, če bo videla, da vi svojo agresivnost izražate na zdrav način. Naj vidi, da ste jezni ali da se počutite nemočni, tudi v odnosu do nje. Starševska agresivnost otrokom ne škodi. Besede (obtoževanja, obsojanja, poniževanja), ki jih hkrati izrekajo odrasli, pa uničujejo otroško dušo. Če pa te občutke potlačite, vaš projekt izgubi kredibilnost.

Vaša hči se bo morala znajti v dveh različnih resničnostih. V osebni in družinski ter v družbeni. Iz izkušenj veste, da v družinah, kjer zanikajo in kaznujejo agresijo, ni prijetno živeti. Vedno mora biti prostor tudi za „necivilizirano“ izražanje. Seveda morate deklici pokazati, kjer so meje izražanja, pač v skladu s svojimi osebnimi mejami, pa se bo naučila, kako naj se obvlada zunaj doma. Če se ji ne bo vedno enako dobro posrečilo, se z njo pogovorite.

Otroci se učijo na enak način kot raziskovalci, ne kot učenci. Morajo poskušati, eksperimentirati, dobivati povratne informacije in poskušati znova in znova, preden lahko napravijo pravilne sklepe. Vsak poskus, da bi jih na „lep način“ naučili, kako naj obvladajo agresivnost, je obsojen na neuspeh. Kako lahko to trdim? Videl sem že na tisoče odraslih, ki so jih vse odraščanje učili, njihovo agresivnost pa so podcenjevali. V svojih zakonih, ko se ločujejo, ko čutijo nemoč v razmerju do otrok in podobno, se obnašajo popolnoma živalsko, bedasto in destruktivno. V družabnem življenju se nekaj časa znajdejo, v osebnih odnosih pa trpijo zaradi bolečih, brezupnih porazov. Ti moški in ženske so rezultat prevelikega omejevanja in obsojanja. Niso ne zlobni ne nečloveški. Samo nikoli niso imeli staršev, ki bi bili konstruktivno negotovi in pripravljeni na učenje na lastnih izkušnjah, tako kot ste vi.

* * * * * *

Kolumna je izšla junija 2009 v reviji Ringarajine iskrice.