Posebno občutljivi otroci

(Jesper Juul)

Smo štiričlanska družina – oče, mama in dva fantka, stara dve in štiri leta. Večino časa sta fantka dobre volje. Sta pa oba zelo občutljiva, še posebno starejši. Štiriletnik joka skoraj vsakič, ko ga peljem v vrtec. Še nikoli nisem z njim ostal tam, ampak se hitro poslovim in mu z nasmeškom pomaham. Vzgojitelji pravijo, da je tako prav. Pravijo, da se v družbi dobro znajde, vendar da se mu svet lahko zelo hitro podre. Če doma kaj ne poteka po njegovih željah, pogosto začne jokati in stokati.

Kako naj ga utrdim pred začetkom šole in življenjem, ki ga čaka, da bo prenesel težave? Poskusil sem ga pripraviti do tega, da bi nehal stokati in bi razmišljal o čem drugem. Vendar to ni pomagalo, kakor tudi ne pomagajo pogovori. Zelo sem zaskrbljen in upam, da me boste poučili o tehnikah, ki jih lahko uporabim pri svojih fantih.

ODGOVOR:

Ko berem vaše pismo, se mi po glavi podijo različne misli – podobe otrok, ki sem jih spoznal, in odraslih, ki so porabili polovico življenja, da bi popravili nekaj, kar se jim je zdelo narobe. Podobe dobronamernih odraslih, ki želijo »samo«, da bi bili otroci srečni in zadovoljni, in pedagogov, ki menijo, da je svet popoln, kadar otroci v družbi dobro funkcionirajo. Ta ledeno hladni izraz slepote in premoči otrokom in mladostnikom, pravzaprav pa tudi odraslim ne pušča dovolj prostora in njihovo barvito raznolikost tlači v močno premajhno uniformo.

Srečal sem že veliko »posebno občutljivih« otrok, ki so se med seboj zelo razlikovali. Nekateri okoli sebe ne prenesejo veliko ljudi. V takšnem položaju doživljajo notranjo zmedo in se izgubijo. Drugi svoje soljudi doživljajo na čisto drugi ravni kot večina. Vidijo jih od znotraj in so potem obupani, ker tisto, kar vidijo, ni v sozvočju z besedami in mimiko drugega. Nekaterim popolnoma manjka družabni filter ali zaščita, kakršno imamo drugi in ki nas varuje pred okoljem – to je meja, ki jo nadzorujemo sami. Poleg tega obstajajo tudi otroci (in odrasli), ki jim ne uspe urediti svojih čustev, zato jih vsak najmanjša malenkost popolnoma iztiri.

Skrita žalost

Prvič slišim za družino, v kateri sta takšna oba otroka, zato se terapevt v meni sprašuje:

  • Je družino pred kratkim zadela kakšna nesreča?
  • Sta morda, preden sta se rodila fanta, izgubila otroka, potem pa si nista dala časa in priložnosti za žalovanje?
  • Ali eden od vaju nosi v sebi globoko bolečino iz preteklosti, ki jo pred otrokoma »skriva«?

Če je odgovor na samo eno od teh vprašanj pritrdilen, potem morata najprej obvladati svoja čustva in jih ponotranjiti na bolj konstruktiven način. Kakšne druge razlage nimam, ponujam pa vama nekaj alternativ, ki jih lahko preskusita.

Najpomembnejše je »sprejetje«, kar pomeni, da na otrokovo potrebo po joku nehata gledati kot na nekaj, česar se je treba znebiti. Dokler to počneta, se bosta otroka vedno bolj počutila kot breme – da nista takšna, kot bi morala biti, da bi bila oče in mama dobre volje. Takšno dogajanje močno vpliva na otrokovo samospoštovanje. Tipična posledica je na primer, da svojo potrebo potlačijo.

Sprašujete, kako bi pred začetkom šole utrdili starejšega. Odgovor je, da tako, da ga sprejmete takšnega, kakršen je. Ko ga denimo pustite v vrtcu, ga namesto naučenega smehljanja objemite, poljubite in recite: »Vem, da si žalosten, in rad bi ti pomagal. Vendar ti žal ne morem.« Če vas to razžalosti ali gane, mu to kar pokažite. Moč, ki jo potrebuje, da se bo znašel v šoli, temelji na izkušnji, da je tak, kakršen je, dovolj dober, in na zavesti, da tako menijo tudi njegovi starši.

Potreben je preobrat. Zdi se, da na tej točki svojih otrok ne razumete najbolje. Namesto da solzam in jokavemu glasu postavite diagnozo »stokanje« – kar navsezadnje lahko občuti in presodi samo otrok – lahko rečete: »Želim si, da bi vedel, zakaj si žalosten.« Starši lahko opazimo le, da se počutimo krive, kadar je našim otrokom težko, pa jih ne moremo zaščititi.

Isto bo veljalo, ko bo čez čas prišel iz šole vznemirjen ali nesrečen. Objemite ga, pobožajte ga po laseh in se z njim pogovorite, če bo kaj povedal. Toda nikoli naj ne dobi občutka, da je nekaj narobe z njegovim doživljanjem ali da je kaj narobe z njegovimi čustvi – ali pa da to, kar je doživel, ni »nič takega«. Povejte mu raje, da ste tudi vi vznemirjeni, kadar se počutite nemočne. Otrokom pa nikoli ne govorite, kako se morajo počutiti.

Nagnjenje otrok, da sta nesrečna ali da se prepirata, je v vaši družini dolgo imelo nekakšen položaj pastorka. To se mora spremeniti, tako da bodo njuni občutki polnopravni člani družine. Upajmo, da ne bo preteklo veliko časa, preden se bosta sposobna jasneje izraziti o tem, kako se vidita in kaj se dogaja v njuni notranjosti. Šele potem vam bo kaj bolj jasno in – če boste imeli veliko srečo – boste izvedeli tudi, kako jima lahko pomagate.

Otroci se rodijo v različnih izdajah in različicah. Toda vsi imajo osnovno potrebo v razmerju do staršev: doživeti, da so ljubljeni in dovolj dobri takšni, kakršni so. Prehitri in prepogosti poskusi okolice, da bi »pomagali«, včasih pomirijo in potolažijo odrasle, otrok pa nikoli. Predstavljajte si, da bi vam prijatelj nenadoma rekel: »Po mojem mnenju moraš k psihologu.« Takoj bi pomislili, da je z vami nekaj narobe. Tudi z otroki je tako. Edina in bistvena razlika je, da otroci vam zaupajo še bistveno bolj, kot vi zaupate prijateljem.

* * * * * *

Kolumna je bila objavljena v avgustovski številki revije Lepa&zdrava.