Postavljena pred izbiro …

Danes je bila moja še ne petletnica postavljena pred izbiro.
Iti na izlet z vlakom, o čemer sanja že celo leto in me vsaj enkrat na teden sprašuje, kdaj bomo že šli.

Ali – dežurstvo v vrtcu. Saj veste, pripravljanje krožnikov, pomivanje mize, te stvari.

Meni je bilo popolnoma jasno, kaj bo izbrala: izlet s frendi, bratcem, na vlak, na pico, vse dobro na kupu.

Tudi njej je bilo popolnoma jasno, kaj bo izbrala.

Dežurstvo.

In potem meni ni bilo nič več jasno.

Nekaj sem jo še prepričevala in spraševala, če je prepričana, ampak je bilo očitno, da se je odločila.

In sva odpeljali najprej bratca na železniško postajo. Skupaj smo čakali na vlak in se vmes dogovarjali, da bomo izlet ponovili. Ona je dodala, da ponovimo takrat, ko ne bo dežurna in ko ne bo bolna.

Med potjo v vrtec mi ni dalo miru: ‘Kako pa to, da si se odločila za vrtec?’

‘Ker sem tako dolgo čakala, da bom dežurna in vsi so že bili in ker hočem.’

‘Pa saj si na izlet z vlakom tudi dolgo čakala?’ ‘Ja, ampak dežurstvo sem bolj čakala.’

Potem je še spraševala, če grejo za cel dan na izlet, pa kam grejo, in komentirala, kako lep vlak je bil in da hoče, da gre bratec tudi zraven, ko bomo ponovili izlet … Ampak niti v enem trenutku ni bilo videti, da bi ji bilo žal za njeno odločitev.

Kaj me v bistvu pri vsej stvari ‘muči’? Mislim, kaj sem se danes zjutraj naučila?

Da ima očitno moja draga še ne petletnica v glavi svoj lasten svet, svoje lastne želje in občutke in prioritete, ki jih ne deli z mano. Saj globoko v sebi to vem, globoko v sebi mi je čisto jasno, da ta punca pač meni ne bo izlivala srca in v detajle razlagala svojega življenja. Vsake toliko dobim takle hladen tuš, da ne pozabim tega.

In da se lahko spet spomnim, da je to OK. Da ni potrebe, da bi to delala. Da to ne pomeni, da je z njo, z mano ali z najinim odnosom kaj narobe. Da pač taka je. Pove, kar se ji zdi potrebno povedati. Jaz sem doma izlivala srce in se vsakič znova spraševala, kaj mi je bilo tega treba, ker sem vedno dobila nazaj odgovore in nasvete in mnenja, ki jih nisem iskala.

Naučila sem se samo poslušati. In zdaj si očitno en del mene želi, da bi lahko to naučeno uporabila. Da bi mi hčerka izlivala srce, da bi jo lahko poslušala in verjetno sama sebi dokazala, da znam poslušati brez sodb in nasvetov.

Ampak ona ni jaz. In očitno te šole ne rabi.

Lesson learned. Do naslednjega tuša 😉

 

Sabina Adanič

Sabina Adanič

1 Comment

  1. Fajn članek. Meni pa se zdi, da se lahko od tvoje petletnice vsi naučimo še nekaj drugega – da otroci RADI sprejmejo odgovornost za kakšne stvari, da so radi koristni, ja, da ta občutek, “biti koristen”, postavijo tudi pred užitek “kar tako”. To sicer na načelni ravni vemo, ampak v praksi pa si velikokrat rečemo, ah, naj se raje igrajo, tako in tako bodo morali še vse življenje delat … Pa ni tako preprosto … Tudi sami vemo, da je užitek najslajši tedaj, ko smo si ga “zaslužili” …