Divje zveri in mali princi

(Breda Sobočan)
Spol je pomembna dimenzija naše identitete. Določi izkušnje, ki nam bodo na voljo. Nikoli ne bomo občutile, kaj pomeni odraščati kot fant, če smo rojene v ženskem telesu, in obratno. Spol določi tudi del izkušenj, ki jih ne moremo posvojiti, lahko pa se zanje zanimamo in o njih povprašamo. Del moškosti oziroma ženskosti je biološke narave, del pa ustvarjata družba in okolje, v katerem odraščamo.

Zahodna civilizacija je zgodovina patriarhalne ureditve, ideologije, ki se celo bolj kot na spol osredotoča na moč. Moškim na podlagi anatomije pripiše večje sposobnosti za upravljanje in nadzorovanje vseh domen javnega in zasebnega življenja. Patriarhalnih odnosov ne moremo razložiti samo z nameni (dobrimi ali slabimi) posameznih moških in žensk, saj obstajajo tudi globoko v družbenih inštitucijah in navadah v družbi. V sodobnem času so odnosi med spoloma še bolj kompleksni, saj mnoge patriarhalne bitke ostajajo globoko skrite. Še vedno gre za prikrite vzorce obvladovanja. Moški pogosto nima osebnih teženj, da bi prevladal. Vendar sprejemljiva (ali celo od žensk zaželena) moškost vsebuje dominacijo, če je ta zmerna in ni nasilna. Enako idealna ženskost ni povsem pasivna, lahko vsebuje agresijo in iniciativo, da le ni usmerjena proti moškim. Fantke socializacija od najzgodnejšega obdobja sistematično oddaljuje od njihovega čustvenega sveta in jih potiska v predpisano podobo moškosti.

Otroci, ujetniki ljubezni

Sodobni moški spreminjajo svojo udeleženost v odnosih. Največje premike opažamo na področju očetovstva. S svojimi otroki vstopajo v bolj pristen, bližnji odnos. Istočasno pa opažamo pojav, ko je postalo očetovstvo “prostovoljna” kategorija. Za razliko od mater očetje niso deležni družbenega, moralnega pritiska, da to vlogo izpeljejo, če so si jo zadali. Za mnoge je dilema, kakšno pravzaprav naj bi bilo zgledno očetovanje. Sami so pogosto odraščali z “avstro-ogrskimi” očeti, ki so jih disciplinirali in kritizirali. Občutek jim govori, da poslušnost ni dovolj za sodoben čas. Brez pravega modela si ne upajo biti pionirji v osvajanju neznanega teritorija, ker nimajo zemljevida svojega notranjega sveta in ne samozaupanja v svoje lastne občutke. Od žensk se učijo “biti dober starš”. Tako vse prevečkrat opažamo, da imajo sodobni otroci dve skrbni mami, ki kar tekmujeta, katera bo bolj (po)skrbela za otroka. Otroci postajajo ujetniki “ljubezni”, otroštvo pa izjemno nadzorovan čas življenja.

Šele ko bodo moški imeli svoboden dostop do svojega čustvenega sveta, ko ne bo treba ranljivosti in želje po povezanosti skrivati za ščitom jeze ali obrambe, bomo lahko vsi, ne glede na spol, dosegli zadovoljujočo kvaliteto medosebnih odnosov, naj si bo v ljubezenskem paru ali v starševstvu. Vsak od nas, ki vsaj v drobcih prepoznava nepravičnost in nerealnost družbenih predpisov glede moških, je dragocen izvrševalec pomembnih sprememb.

Od šestega leta preživimo v šolskem sistemu več kot tisoč ur letno! Te ure močno oblikujejo posameznika in celoten narod. Šola je sistem, ki polaga temelje sobivanja, odnosa do vrstnikov, vrednot, samozavesti, samozaupanja, znanja in vseživljenjskega odnosa do učenja, odnosa do avtoritete in shajanja z njo, razvijanja odgovornosti in pravega poguma za soočanje z nalogami v odraslosti. In morda so prav v teh urah skrite mnoge razlike, ki jih vidimo med narodi. Strokovnjaki, ki pridejo k nam, se čudijo naši (vsenacionalni) obsedenosti s šolskim uspehom. “Poklice” smo izgnali zavoljo “izobrazbe”. Če te nekaj pokliče, veseli, je očitno (glede družbene veljave) manj vredno, ker se nisi pustil družbi iz-obraziti? Obenem opazijo, da naši študentje (in tudi strokovnjaki) ne zastavljajo vprašanj! Izguba radovednosti? Strah pred avtoriteto? Strah pred osmešenjem? Nizko samozaupanje?

Kurikulum v prvih razredih poudarja pomen opismenjevanja, torej besednih sposobnosti. To so kognitivne funkcije, ki se razvojno normalno počasneje razvijajo pri dečkih. Če primerjamo povprečnega fantka in povprečno deklico, je zgodnje šolanje otrok za dečke razvojno zahtevnejše. Tako imajo mnogi zaradi razvojne nezrelosti težave pri doseganju pričakovanj. To jim vzbuja občutke neustreznosti, neuspešnosti in kompromitira njihov čustveni razvoj.

Pomembno je spregovoriti o skritih poškodbah, ki jih doživijo številni dečki. Raziskave kažejo, da sta prvi dve leti šolanja kritični za vseživljenjsko vzpostavitev odnosa do šolanja in učenja (Kindlon, Thompson)! Zaradi občutka neuspešnosti mnogi fantki tako že zgodaj “odklopijo” šolo kot prostor, “kjer nikoli ne moreš ničesar prav narediti”. Zaradi neugodnih občutkov odtegnejo svoje zanimanje od učenja in zanj nikoli več ne najdejo prave motivacije, čeprav so bili še nedolgo tega radovedni malčki…

Raje nevarnost kot solze

Naslednja značilnost dečkov je, da so večinoma precej telesno aktivni. Njihova energija je nalezljiva, še posebej med drugimi dečki. Pogosto povsem običajen fantiček ni sposoben obsedeti in biti zbran celo šolsko uro. Stare modre učiteljice so najbolj nemirne dečke redno pošiljale na razne poti po šoli. Fantovska fizična energija se namreč hitro prevede v neke vrste psihološko (pre)drznost.

Fantki so tisti, ki tvegajo, preizkušajo. Pogosto so že sredi akcije, preden sploh začnejo razmišljati o posledicah. Zaradi razvojne upočasnitve govornih funkcij so neposredni v govoru. Bolj kot pogajanja v konfliktih uporabljajo akcijo. Čustvovanje kažejo hrupno, bahavo, želijo biti opaženi. Ne skrbi jih, ali drugim ugajajo. Da je cesar gol, je kriknil tak deček, razvoju primerno odkritosrčen.

Čustva imajo svojo značilno, neposredno povezavo z mišičnim tonusom in “utelešanjem”. Dojenček izraža vse svoje občutke skozi telo. Nepozabna je slika malčka, ki vso svojo nemoč, bes, gnev, grozo, strah, potrebo po zavetju in negi…izraža skozi krčevito “pumpanje”, ki ga spremlja zaripel jok. Za prepoznavanje, razumevanje, povezovanje s trenutkom, ustrezno zorenje, nevtralizacijo ter konstruktivno izražanje občutkov potrebuje otrok v obdobju razvoja mnogo mentorjev. Ti mu pomagajo preoblikovati surovo moč primitivnega čustvovanja v sofisticirano povezovalno tkivo.

Kognitivne zahteve, ki presegajo razvojne zmožnosti, sprožajo zelo neprijetne občutke sramu, žalosti in jeze. Majhni fantki nanje odreagirajo kot vsi (majhni) ljudje, poskušajo jim ubežati ali se zateči v varno naročje. V šolskem okolju, ki ni prav čustveno varno, ravno ta neprijetna čustva vnesejo močan dodatni naboj k nemiru majhnih dečkov. Raje kot da bi pokazali solze, izberejo nepremišljeno, neugodno, nevarno… akcijo. Dečkova potreba po tolažbi je tako spregledana, razumljena je kot pobalinščina. Fantiček, ki zaradi sramu in neugodja zleze na šolsko lipo in ji polomi veje, je dvakrat kaznovan. Enkrat zaradi divjaštva, drugič pa, ker mu je onemogočena čustvena refleksija trenutka.

Dečki imajo potrebo, da se čutijo (telesno) močne in sposobne. To jih vodi v stalno medsebojno merjenje moči, v stalno dejaven občutek za pravičnost, stalno borbo dobrega proti zlu. Prebivalci njihove domišljije so vsemogočni junaki, ker želijo videti tudi sebe v herojskih dimenzijah.

Fantki v ženskih šolah

Povprečen deček ima tako dar energije, impulzivnosti in telesnosti. Kako se ta dar v šoli ocenjuje, pa je odvisno od učitelja, dečka in trenutka. V razredu z deklicami, ki so tipično bolj organizirane, sodelujoče in prilagojene pričakovanjem šolskega okolja, se ti darovi lahko hitro obrnejo v problem. Ne gre za to, da so dečki dobri in šole slabe. Niti ni “drugačnost” dečkov sama po sebi slaba, pomeni pa izziv za starše, učitelje, šolsko kulturo in predvsem dečke same. Osnovna šola, predvsem razredna stopnja, je v glavnem žensko socialno okolje. Ženske avtoritete so pogosto odklonilno naravnane do visoke energetske opremljenosti in slabše kontrole impulzov. Tako pričakovanje zgodnjega šolskega okolja lahko privilegira sposobnosti in občutljivosti deklic. Po drugi strani pa patriarhalni vpliv moči in veljave še kako deluje na področju poklicnega. Tradicionalno je bilo ženskam pripisano, da prevzemajo skrb za otroke. Z višanjem stopnje izobraževanja se občutno spreminja spol učiteljev. Znano je tudi, da poklicem ali plastem poklica, ki jih zasedajo ženske, padeta družbeni ugled in plačilo.

S tem pridemo do temeljne, sistemske napake, ki kaže, da družba ni primerno prepoznala in ovrednotila izjemno pomembnega in dolgoročnega pomena in vpliva učiteljic razredne stopnje. Vse ženske smo nosilke družbenih diskurzov o spolu. Tiste, ki se v svojem spolu počutijo dobro, ki imajo občutek, da so (bile) slišane in upoštevane, ki do moških v svojem življenju, privatnem in službenem, ne čutijo zamer, ne bodo izrabljale (pre)moči, ki jo imajo kot učiteljice nad (majhnimi) moškimi. Niti se (majhnih) moških ne bodo bale. Niti jih ne bodo na podlagi spola nekritično privilegirale.

Dejstvo je, da je biološka razlika v tem, da dečki zorijo počasneje, so bolj fizično aktivni in počasneje razvijajo kontrolo impulzov. Diagnoza motenj pozornosti in hiperaktivnosti je pogosteje postavljena fantkom. Za dečke s temi motnjami je še posebej težko v okolju, ki je že v osnovi bolj naklonjeno veščinam deklic. Že dečki brez motenj pogosto doživljajo občutke manjše uspešnosti. Prevelike prepreke v šolskem uspehu, ki jih zgolj zaradi biološke posebnosti postavimo dečkom z motnjami pozornosti, lahko postanejo nevarno pomembna definicija njihove identitete. V prvem razredu ima težave z branjem, učiteljica ne zna prisluhniti, ga pogosto bolj ali manj jasno izpostavi ali stigmatizira, deček začne sovražiti šolo, njegovo samospoštovanje se niža… Ko postane najstnik, je odklonilen, problematičen, pogosteje kot zadovoljni vrstniki eksperimentira ali se samozdravi z alkoholom, travo, drogo, nevarnostmi.

Ker se vse prevečkrat zelo zgodaj pojavi nepremostljiv prepad med učiteljsko avtoriteto in dečkom, ki je v obrambni odcepljenosti od šolskih vsebin, če učiteljica ne zna, ne more ali zaradi kurikuluma ne sme prisluhniti drugačnosti dečkov, so raziskovalci temu posvetili posebno pozornost in prišli do ugotovitve, da učiteljice (in starši) dečke občutno pogosteje kot deklice disciplinirajo s kričanjem. Odrasli pogosto menijo, da so upravičeni do kričanja, ker so fantki tako in tako ves čas poredni. V nemoči biti slišani upajo, da bodo s kar se da glasnim sporočilom dosegli zaželen učinek. Obenem je mnogo žensk prepričanih, da kričanje fantkom (moškim) naredi manj škode kot deklicam (ženskam). Ali res?

Brez dvoma šola potrebuje red. To pa jasno pokaže pomen, ki ga ima poleg znanja tudi osebnostna opremljenost učitelja. Avtoriteta ni enako avtoritarnost. Iz svojega lastnega šolanja in šolanja svojih otrok vemo, kako različno vlogo si ustvarijo posamezni učitelji v istem razredu. Ravno zato je učiteljski poklic tako zahteven, odgovoren in ga marsikdo, ki je sicer pridobil formalna potrdila, ne more dobro opravljati. Nedavno mi je mladenič, ki je v času svojega šolanja naredil kar nekaj sivih las (predvsem) učiteljicam, pa tudi sam preživel marsikatero težko preizkušnjo, rekel, da ni nikoli nagajal tistim, ki jih je spoštoval. Danes je tudi sam učitelj.

O fantkih obstajata dva seta prepričanj. Prvi vidi dečke kot divje zveri, nesposobne presoje, kontrole in odgovornega vedenja. Drugi pa kot prince, ki jim ni treba odgovarjati za svoja ravnanja, zaradi spola ali posebnih sposobnosti zanje ne veljajo isti moralni standardi kot za druge. Problem za odrasle moške nastane, ker se na čustveni razvoj dečkov nacepi toliko neugodnih vplivov. Šolska situacija, ki doživlja dečke kot divjake, ki jih je treba ukrotiti, in jih uklešči v klopi ter neprimerne kognitivne zahteve, ki vzbujajo občutke neustreznosti in neuspešnosti, ni okolje, kjer bi si upali dečki raziskovati svet znanja in sproščenega, celo sočutnega sobivanja z vrstniki. “Človek, ki ga je strah, da se bo osmešil, se ne more učiti,” pravi dva tisoč let stara modrost (Hilel). V začetnih razredih šola pri nas redno odmerja vsakodnevne občutke sramu in tesnobe.

Kultura krutosti

Da je zgodba moških še težja, se v obdobju najstništva pridruži še vpliv kulture vrstniške krutosti. Dečki se postopoma oddaljujejo od staršev, manj je nadzora učiteljev v razredu. Vpliv vrstnikov narašča. Brez dvoma iščejo prijateljstvo, občutek pripadnosti, bližino in zavezništvo. Vendar mladostniki skupino oblikujejo na svoj način. Ta skupina zahteva popolno prilagoditev. Biti moški pomeni v (patriarhalni) realnosti ozki svet, v katerem se vse presoja zgolj skozi lečo moči. Si močan in vreden ali šibek in brez vrednosti. Biti močan in glaven pa je težko dosegljiva, zelo izmuzljiva pozicija. Zanjo se je treba nepretrgoma boriti. V tej psihološki tekmi poudarjajo le moč. Če v lastno moč nisi prepričan, jo dobiš tako, da drugega razorožiš. Omalovažujejo in smešijo druge, jih razvrednotijo in jim podirajo samozaupanje. Navidezna podoba kolegialnosti v resnici skriva globok strah posameznega dečka v kulturi krutosti.

Tudi tisti, ki do tega trenutka niso imeli težav s šolo, s šolskim uspehom, sedaj lahko postanejo žrtve. Učitelji hitro prepoznajo hierarhijo v skupini dečkov. Kdo je glavni in kdo so njegovi pribočniki, kdo je največkrat tarča, kdo ima zaveznike in kdo je popolnoma sam… Dečki, ki so se v varni navezavi s starši čustveno razvili, ohranili z njimi primerno stopnjo bližine ter razumevanja, v tem obdobju niso niti preganjalci niti žrtve. Tisti, ki so pod (notranjim) pritiskom, da se morajo kazati močne, da skrijejo svoje šibkosti, izražajo več krutosti. Taki tudi nimajo sposobnosti, da bi videli, kaj drugim povzročajo.

Kultura krutosti sistematično deluje na razjedanju zaupanja v drugega. Pripadnost skupini je nad pripadnostjo prijatelju. Skupina zasmehuje tvojega prijatelja. Ta se v stiski obrne nate. V strahu, da boš tudi ti zasmehovan, se ozreš stran. Izdaš prijatelja. Izdaja je boleča izkušnja za oba in za vedno razdre zaupanje.

Ožina definicije moškosti je predvsem v zahtevi po odsotnosti ženskosti. Dečki morajo biti jasno ne-ženstveni, mogoče celo proti-ženstveni. To vključuje odsotnost nežnosti, empatije, čustvenosti… Družba od fantkov in odraslih moških zahteva, da se popolnoma odpovedo materi, drugače so zasmehovani kot mamini sinčki. Odnos matere in odraslega sina je eden najbolj napornih v naši družbi. Oba, mati in sin, sta prikrajšana za mnoge stvari, ki bi jih lahko izmenjala v medsebojnem odprtem odnosu. Družba od odraslih hčera ne zahteva, da s svojimi materami naredimo tako nasilno odcepitev.

Razvijajoča se seksualnost vnaša dodatno napetost. Nagon, telesni občutki in odzivi jih plašijo glede spolne usmeritve. Homoseksualnosti se bojijo kot kuge. Zaradi tega strahu seksualizirajo vsak dotik. Razvijejo pravi tabu pred dotiki. Preveliki za mamine objeme še vedno potrebujejo zatočišče, ki ga nudi neseksualni dotik. Tako postane za najstniške dečke to čas najgloblje osamljenosti.

Kako je postala krutost v šoli normalen del našega sveta brez (samo)spraševanja? Zasmehovanje se ne zdi nikomur nepravično. Odrasli ne vidijo (prikrite) agresije, bitke za (pre)moč. Razlagajo si jo kot normalen način fantovske zabave. Ni točke, kjer se napad začne. Tarča se stalno menja. Posmehovanja se težko lotimo. To je kultura, ki je odrasli od zunaj ne moremo obvladovati in kontrolirati. Načnemo jo lahko le s pomočjo krepitve čustvenega sveta dečkov. Deček, ki se počuti močnega in uspešnega, nima potrebe, da bi zasmehoval in za vsako ceno premagal drugega dečka.

Zaveza molka

Za krutost je nujna zaveza molka. K tej hote ali nehote prispevamo vsi. Dečki molčijo, ker vedo za posledice kršitve. Novo zasmehovanje bo še hujše. Čustvena zastrtost je najboljša obramba pred vrstniki. Vsak je po svoje osamljen. To so trde lekcije o prikrivanju ranljivosti. Ostati tiho pomeni, da si močan in moški, spregovoriti pomeni, da nisi.

Tudi odrasli imajo razloge, da molčijo. Učiteljice lahko menijo, da je takšno vedenje normalno za dečke. Ali pa vidijo krutost, vendar se čutijo nemočne za soočanje z njo. Učitelji na drugi strani pogosto ne posežejo v dogajanje zaradi svoje zgodovine v kulturi krutosti. Kot vsi moški imajo v njej svoje izkušnje. Ne želijo se poglabljati v svoje boleče področje. Ali pa preprosto pristajajo nanjo in ostajajo njen del.

Mnoge matere pri nas v strahu, da bodo izgubile odnos s sinom, vse otroštvo razvijajo njegovo odvisnost, namesto da bi krepile njegovo resnično, čustveno moč. Iz želje po povezanosti podpirajo arhetip kronskega princa. Ta se ne nauči odgovornega sobivanja v odnosu. Ko odraste, mu je vsaka zahteva, pričakovanje v ljubezenskem partnerstvu nerazrešljiva travma. Po drugi strani pa so matere do sinov izjemno zahtevne. Postavijo jih v vlogo tistega, ki skrbi za njihovo čustveno izpolnitev. Pogosto so se očetje iz odnosa v paru in trojici umaknili ali niti niso nikoli vstopili vanj. Matere ob všolanju zaznavajo začetne učne težave sinov. Da bi zadostile pritisku družbenih pričakovanj glede šolskega uspeha, se močno vpletejo, oprimejo se nadzora, se z njimi učijo in borijo z učiteljicami. Matere, ki jim je fante uspelo opremiti s samozaupanjem in ustreznim rokovanjem s čustvi, imajo tudi v tem obdobju pristen stik s sinovim čustvovanjem. Tiste, ki imajo sinove mučitelje, so pogosto fascinirane s sinovo močjo in položajem v hierarhiji, s čimer jim implicitno sporočajo, da je krutost sprejemljiva, celo zaželena. Tiste, katerih sinovi so žrtve, so nemočne. Prepoznavajo agresijo, ki je je deležen sin. Če posežejo, je deček deležen še večjega zasramovanja, ker ima helicopter mother. Sinovi tudi pred njimi zastrejo svoje trpljenje. Če prisluhnejo prošnji sina, naj ne posredujejo, postanejo del široke množice, ki pristaja na kulturo krutosti.

Očetje so tisti, od katerih sin pričakuje največ in pogosto – pri nas – najmanj dobi. V praksi vidimo, strokovna literatura pa opisuje pomen, ki ga ima za sinov razvoj odnos z očetom. Oče, ki je dostopen, ki se da čustveno prepoznati, je nenadomestljiv mentor svojemu sinu, kako biti moški, ki je v odnosu s seboj in bližnjimi. Tak oče je najboljša varovalka za sinov zdrav razvoj in njegovo neudeležbo v kulturi krutosti. Očetje poznajo iz svoje adolescence posledice pretrganja zaveze molka. Mnogi se ne čutijo dovolj močne, da bi krepili sina. Ali pa niso predelali svojega odnosa do krutosti, je niso prepoznali kot krivične in je niso zavrnili. Lahko so sami v svoji vzgoji sina kruti. “Ne-kul” sin jim je v sramoto. Ker je oče tisti, ki bi edini lahko bil v pomoč v tem obdobju, je izdaja s strani očeta še ena velika bolečina za odraščajočega fanta in še ena posledica kulture krutosti, ki pogosto za vedno oddalji očeta in sina.

Vsi ti dejavniki, starši, šola in okolje, vzgajajo majhne moške v ljudi, ki skrivajo svoje človeško bistvo za fasado racionalizma, individualizma, jeze in stoične drže. Ljudje pa, ne glede na spol in starost, potrebujemo ljubezen in sprejetost. Potrebujemo človeško bližino in dotik. Ko smo v stiski, potrebujemo varno zatočišče, in ko imamo v odnosu varno oporišče, se lahko pogumno odpravimo raziskovat svet tam zunaj, nekje… Težko je pričakovati zadovoljujoče odnose v odraslosti, če si moški ne upa biti blizu z drugim človekom.

Če bi šola postala področje za dosežke, lahko pričakujemo, da bo odnos do učenja postal življenjska usmeritev. Želja staršev in strokovnjakov je, da bi šola postala human prostor, kjer bi v čustveno dovolj varnem in obenem dovolj zahtevnem okolju vzgajali odgovorne in skrbne posameznike, ki bi ohranili veselje do učenja. Prava usmeritev bi bila, da šolski sistem samospoštovanje (vendar tisto pravo) krepi, ne da ga ruši. Pomembno bi bilo, da bi od dečkov na začetku šolanja pričakovali, kar realno zmorejo: manj kognitivnega in verbalnega, obenem pa več odgovornosti za spoštovanje in upoštevanje sočloveka.

Šola, ki bo spoštovala majhne dečke v njihovi danosti, lahko pričakuje, da jo bodo spoštovali kot mladostniki. Deček, ki je zadržal svojo živahno, prekipevajočo deškost, ki jo lahko poveže s svojim čustvenim življenjem in veseljem do sprejemanja novega znanja, je obljuba za razvoj pravega, zrelega, odgovornega moškega.
Avtorica: Breda Sobočan, psihiatrinja in družinska terapevtka

Članek je bil objavljen v Dnevnikovem Objektivu, dne 21. 5. 2011.

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja