Hočem, nočem, všeč mi je, ni mi všeč!

(Jesper Juul)

Pri svojem psihoterapevtskem delu opažam, da imajo ljudje v življenju težave največkrat samo zato, ker ne znajo reči da, ko mislijo da, in ne, ko mislijo ne. Svoje otroke večina staršev še vedno vzgaja s ciljem, da bi se dobro vključili v družbo. V bistvu pa bi jih morali učiti močne osebne govorice. Tako bi se veliko bolje znašli tudi v družbi. Zato otrok, ki jasno povedo, kaj hočejo in česa ne, kaj jim je všeč in česa ne marajo, ne kritizirajte. Učite se od njih!

Če starši govorijo vljudno s svojimi sosedi, z natakarjem v restavraciji ali s tujcem na vlaku, se bodo tudi otroci naučili vljudnega govorjenja. Tega se bodo morda naučili tudi, če jim bodo starši dajali navodila. Zagotovo pa se bodo pri tem zelo slabo počutili.

Grozno je opazovati starše, ki otroku dopovedujejo, kako naj govori. Reci dober dan! Reci hvala! Poglejte tega otroka v obraz, in videli boste, da umira od sramu. Tako zelo ponižanega se počuti. Starši pa so panični. Mislijo, da se otrok ne bo ničesar naučil, če mu stalno ne prigovarjajo. Brez skrbi, naučil se bo, in to tako, da bo posnemal svoje starše.

Dopovedovanje otroku nikakor ne koristi. Namenjeno je le temu, da se starši pred drugimi pokažejo, kako dobri so. V Sarajevu sem opazoval družine, ki so nedeljski popoldan preživljale v parku. Očetje so ukazovali svojim otrokom: prinesi mi pivo, pojdi po cigarete. In če jih je otrok ubogal, so pred vsem svetom dokazali svojo moškost.

Osebna govorica

Moja generacija je kriva za izum otroku prijazne govorice. Tak način izražanja je dober, ko otroke učimo pisati ali voziti kolo. Takrat morajo razumeti vsako našo besedo. Ko pa jih ne učimo, pač pa jim želimo kaj sporočiti, je prilagojena govorica popolnoma neučinkovita.

Sporočilo je sestavljeno iz besed in občutkov. Ti so kot glasba. Če odrasli poskušajo biti pedagogi, bo njihovo sporočilo imelo napačno melodijo, zato otroka ne bo prepričalo.

Način, kako nekaj povemo, in vzdušje, ki ga pri tem ustvarimo, sta bolj pomembna od besed samih. Mnogi, tudi zelo majhni otroci, bodo zmajevali z glavo in si mašili ušesa, če boste z njimi govorili kot pedagogi. Spregledali vas bodo, saj le igrate svojo starševsko vlogo. Oni pa hočejo pristen stik.

Samo če uporabljate svoje, odrasle besede, boste otroku jasno prenesli čustveno sporočilo. Osebna govorica je vedno topla, ob tem pa se otrok nauči veliko novih besed, ki jih lahko uporablja v komunikaciji z drugimi.

Tudi z otrokom, ki še ne zna govoriti, se pogovarjajte, kot bi se pogovarjali s svojim najboljšim prijateljem. Uporabljajte iste besede. In naj vas ne bo strah malce zajokati ali povzdigniti glasu. To se bo otroka globoko dotaknilo. Mislil si bo: ko moja mama govori z mano na tak način, vem, kdo je, zato se dobro počutim. Če pa govori kot pedagog ali se z mano sploh ne pogovarja, ker misli, da sem preneumen, da bi jo razumel, imam samo dve možnosti. Lahko se potegnem vase ali jo udarim.

Dojenčki so prav tako lahko agresivni. Če med dojenjem mama govori po telefonu in ni zares prisotna, bo otrok začel kričati, da bi pritegnil njeno pozornost. Kaj pa naj drugega stori? Naj ji napiše elektronsko pismo?

Postavljanje meja

Starši so zaskrbljeni, če otroci z njimi govorijo grdo. Ne dojamejo pa, da so mnoge na videz lepe stvari, ki jih govorijo svojim otrokom, pravzaprav grde. In otroci jim odgovarjajo na enak način.

Danes je zelo popularno govoriti o tem, da morajo starši otrokom postavljati meje. Jaz pa trdim, da postavljanje meja niti ni tako dobra ideja. Poglejte, vse države imajo ministrstvo za obrambo. Nobena pa ni tako iskrena, da bi priznala, da je to pravzaprav ministrstvo za vojno. In meje, ki jih starši postavljajo svojim otrokom, so take vrste obramba. V resnici gre za postavljanje pravil, ki v večini primerov ne delujejo. To ni moje mnenje, to je dejstvo.

Namesto da postavljamo meje otrokom, raje postavimo svoje lastne meje. To storimo tako, da jasno povemo, kaj nam je všeč in kaj ne. Na primer, včeraj se je vaš štiriletnik ves popoldan plazil po vas, in pri tem ste neznansko uživali. Danes pa vam gre njegovo plazenje na živce. Rečete mu, pojdi stran, nočem, da me vlečeš za lase.

Starši se bojijo, da bodo s takim govorjenjem otroka prizadeli. Varneje se počutijo, če postavijo jasno pravilo: “Tukaj tega ne počnemo.” Ampak ravno na ta način bodo najlaže prizadeli otroka, saj se pregovarjanje kaj lahko konča z: “Kolikokrat naj ti še povem, da se ne plazi po meni! Si neumen ali kaj?”

Kaj otrok želi in kaj potrebuje

Če pa postavimo lastne meje in otroku povemo, kaj si želimo in česa ne, nikoli ne bomo prizadeli njegove integritete. Z osebno govorico otroka ne kritiziramo, hkrati pa nase prevzamemo odgovornost. Jasno povemo, kaj hočemo in kaj nam ni všeč.

Presenečeni bomo, kako bodo otroci pripravljeni spoštovati naše potrebe, če se bomo izrazili na ta način. Nikakor pa nas ne bodo jemali resno, če bomo kot avtomati ponavljali pravila, kaj se sme in kaj ne. “Nočem tega!” in ne: “Tega ne smeš!” ali “To se ne sme!”

Recimo, da hčerka želi, da mati ostane ob njeni postelji, dokler ne zaspi. Mati pa tega noče. Zvečer hoče imeti nekaj več časa zase. Počuti se krivo, ker hčerka joče, ko zapusti njeno sobo.

V tem primeru bo najbolje, če mati hčerki preprosto pove, da je sita prepiranja o tem, ali naj ostane ali gre. Zato se je odločila, da bo ob hčerkini postelji sedela deset minut, potem pa bo odšla. In zdaj pride na vrsto pomemben stavek. Mati reče hčerki: “Vem, da boš zaradi tega jezna, ampak odslej bo tako.”

S tem, ko ne izpolni hčerkine želje, ne prizadene njene integritete. Prav tako to ne bo poslabšalo njunega odnosa. Nasprotno, rezultat bo zelo pozitiven.

Dejstvo je, da otroci želijo veliko pozornosti. Ampak, ali jo zares potrebujejo? Seveda ne. Kar potrebujejo, je, da jih vidimo, slišimo in jemljemo resno. Ne pa, da jim damo vse, kar hočejo, in preživimo z njimi toliko časa, kolikor hočejo.

Če boste delali tako, boste slej ko prej izgubili živce. Mama bo svoji hčerki zabrusila: “Toliko časa preživim s tabo, vse ti dam, zdaj pa me pusti malo samo!” Ne igrajte se s tem. Preprosto povejte, kaj želite: “Hočem biti sama, hočem gledati skozi okno in ne početi ničesar.” To je čudovita lekcija za hčerko. Videla bo, da njena mama zna poskrbeti zase. Se vam ne zdi, da je to vredno veliko več kot deset minut dodatne pozornosti?

Ne izogibajte se konfliktom

Če pa ne znate postavljati svojih meja, če se bojite konfliktov, potem lahko otroku v nedogled dopovedujete, kaj je spoštovanje. Ne bo vam verjel, ker bo videl, da delate ravno nasprotno.

Prvih 18 mesecev morajo starši otroku res nameniti maksimalno pozornost. Potem pa ne več. Otrok bo moral slej ko prej sprejeti, da bo njegovo življenje drugačno kot takrat, ko je bil še dojenček. Izmenjava bo v bodoče tekla tako, da vam bo povedal, kaj mu je všeč in kaj potrebuje, vi pa mu boste včasih ugodili, včasih pa ne. In obratno. To je osnova komunikacije, ki sem jo opisal v svoji knjigi To sem jaz! Kdo si pa ti?

In še dve zlati pravili, predvsem za mame, ki težko rečejo ne. Ko otrok začne jokati, ko se razjezi, mu nikar ne poskušajte na dolgo in široko razlagati svoje odločitve.

Naslednja napaka je, da skušate z otrokom obdržati očesni stik. Želite, da vam z očmi pove, da vas razume. S tem mu nalagate veliko preveč odgovornosti, saj mu sporočate, da želite, da je ves čas srečen. Recite samo lahko noč, se obrnite in odidite. Otrok se bo naučil, da je to del življenja. Ljudje, ki jih bo ljubil, ga bodo včasih zapustili. In se čez nekaj časa spet vrnili.

* * * * * *

Kolumna je del serije, ki je nastala po Juulovi delavnici s starši v Portorožu maja 2011. Serija je izhajala v časopisu Primorske novice (pokrovitelju delavnice) poleti 2011.

Spletno objavo si lahko ogledate tule.

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja