U
M

Naj otroke hvalimo ali ne? (1. del)

6.04.2023 | Teksti Jesperja Juula

Odgovarja: Jesper Juul

Moja sedemletnica se je zadnje leto začela hvaliti na način, ki mi ni všeč. Sošolki npr. reče: »Veliko bolje pišem od tebe. Moji novi čevlji so veliko lepši od tvojih.« Mislim, da to ni pravi način samopotrjevanja. Hkrati ugotavljam, da je precej negotova vase in to me preseneča.
Mene so starši vse otroštvo kritizirali in pogosto sem prav hrepenela po pohvali. Storila sem vse, da bi bili veseli, da obstajam, pa se mi skoraj nikoli ni posrečilo, zato hčerko zavestno ob vsaki priložnosti pohvalim. Nočem, da bi morala skozi moj pekel. Zdaj pa se sprašujem, če nisem prenesla svoje negotovosti še nanjo. Kaj naj storim?
Mama

ODGOVOR:

Vaše vprašanje je tako bistveno za številne današnje starše, da bom izkoristil priložnost in nanj odgovoril v dveh kolumnah.

Starši so hvaljenje kot vzgojno strategijo odkrili okoli leta 1940. Zares so jo začeli uporabljati v šestdesetih letih, ko je (za številne starše) pohvala postala način izražanja ljubezni. Hvalim te, torej te imam rad!

V začetku prejšnjega stoletja so knjige o vzgoji kritiko obravnavale kot nujno sestavino vzgoje. Povej otroku, da nekaj počne narobe, pa bo naredil prav. Pohvalo so odsvetovali, ker bi otroci, ki bi jih hvalili za pravilno ravnanje, pozabili, da je to samoumevno in zato ni vredno pohvale.

Tudi takrat so teoretiki na veliko govorili o nasprotjih »prav« in »narobe«, »pozitivno« in »negativno«. »Negativno« je bilo treba kaznovati oziroma bi otrok moral živeti s posledicami svojega ravnanja, ki bi ga, tako so si predstavljali, pripravile do tega, da bo popravil svoje napake. »Pozitivno« je bilo mogoče nagraditi z objemom, s pohvalo, z nagrado ali s čim podobnim, če so starši tako želeli.

To razmišljanje se je s časom moderniziralo in omililo. Večina zavrača fizično nasilje kot obliko kaznovanja, prav tako tudi neposredno kritiko (»odmor« je npr. moderna različica starejšega »kota«). Takšno razmišljanje temelji na nekaterih vidikih vedenjske psihologije, ki priporoča pohvalo kot strategijo uravnavanja vedenja: ne uporabljajte energije za otrokovo negativno vedenje, ampak poudarjajte, hvalite in nagrajujte »pozitivno«. Postalo je torej jasno, da kritiziranje poškoduje otrokovo samospoštovanje in samopodobo, še vedno pa velja, da pohvala samospoštovanje krepi. To pa je po mojem mnenju in mnenju mnogih drugih strokovnjakov, nesporazum.

Pravila odraslih

Ko sem zgoraj zapisal pozitivno in negativno v narekovajih, sem to storil zato, da bi poudaril, da te ocene temeljijo izključno na stališču odraslih in izključujejo otrokovo notranjo resničnost. Tako pohvala kot kritika sta v resničnem svetu pač samo oceni, ki ju deli tisti, ki pozna merila: če se vedeš tako, kot mi je všeč, dobiš dobro oceno, drugače dobiš slabo oceno. Norveška pedagoginja in raziskovalka Berit Bae to pronicljivo imenuje »odrasli imajo moč definicije«. Pri takem razmišljanju se odrasli oklepajo svoje moči in se odpovedujejo soodgovornosti za otrokovo (»negativno«) vedenje. Z veseljem pa sprejmejo zasluge za »pozitivno« vedenje.

Številni starši nimajo takšne sreče kot vi, da vam hči že pri sedmih letih kaže, da je zaradi vašega hvaljenja vse bolj negotova glede sebe in svoje vrednosti. Njihovi otroci se začnejo vesti samouničevalno ali pa trpijo zaradi depresij, ko so stari 16-18 let, ali pa odrastejo in ugotavljajo, da njihovo vedenje nadzoruje nenasitna potreba po potrjevanju. Eden mojih odraslih pacientov je to zelo natančno izrazil, ko je razlagal, zakaj potrebuje terapijo: »Starši so mi ves čas govorili, kako čudovit sem. Samo niso mi dali ničesar, v čemer bi to lahko nesel!«

To ne pomeni, da je pohvala vedno napaka, nekaj, kar poškoduje otrokovo samospoštovanje. Ni pomembno samo, kaj počnemo, ampak tudi kako in zakaj to počnemo.

Strokovna kritika in pohvala sta npr. nujni, da lahko otroci (in odrasli) razvijejo samozavest, pa naj bo to na nogometnem igrišču, pri matematiki, ko se učijo sami obleči, opravljati novo delo v službi, … Tako kritika kot pohvala sta najbolj učinkoviti, kadar ju posredujejo drugi, ne starši, saj se tako zmanjša tveganje, da ju bodo predvsem manjši otroci vzeli osebno.

Kadar pa gre za to, »kdo« je otrok – za njegovo vedenje, čustva, sanje in fantazije –, pohvale (in kritika) slabo delujejo. Pohvala ne krepi otrokovega samospoštovanja, ampak samo njegov ego. In prav ta »egocentrični« ton vas pri hčerinem hvaljenju moti. Kaže vam, da trpi zaradi iste negotovosti kot vsi ostali, ki imamo nizko samospoštovanje. S težavo najde »svojo pravo velikost« v družbi z drugimi ljudmi. Nekateri se napihnejo in se naredijo večje, kot se počutijo, drugi se delajo, da so manjši, kot so, in se držijo ob strani. Nekateri se bahajo in rastejo na račun drugih, drugi pa so njihove žrtve, notranja resničnost pa je pri obojih enaka.

Ni pravil

Zdravo samospoštovanje ne pomeni, da mislimo, da smo fantastični, prelepi ali sijajni. Pomeni realno samopodobo in zadovoljstvo s tem, kar smo. Človek je lahko svetovni prvak na svojem področju, pa še vedno nosi v sebi bolečo izkušnjo, da v resnici ni »nič«. Živimo v času, ko je zunanje, površinsko in to, kar je mogoče kupiti z denarjem, pridobilo tako velik pomen, da mnoge ljudi prav ohromi. Tisti, ki si ne morejo privoščiti lepotne operacije, zadnje mode, najmodernejšega kolesa ali avtomobila, hkrati pa imajo nizko samospoštovanje, se počutijo odrinjeni in ničvredni. Tisti, ki si to lahko privoščijo in imajo hkrati nizko samospoštovanje, doživijo isto, a se tega pogosto zavejo šele nekaj let pozneje.

Svojim otrokom lahko nekaj časa kupujemo status in sprejetost v družbi. Če verjamemo v družbeno čarobnost zunanjosti, puščamo njihovo samospoštovanje na cedilu.

* * * * * *

Članek je bil objavljen aprila 2010 v reviji Ringarajine iskrice.

0 komentarjev

Morda vas bo zanimalo tudi