Kaj lahko naredi moški za to, da je dober oče?

Piše: Ivana Gradišnik

Ubijalski naslov! Očitno sem morala uredniku nekoč narediti kaj še posebej grdega, da se mi zdaj tako podlo maščuje. Kako naj jaz, ženska, svetujem moškim? In kaj sploh lahko ženska nauči moškega o tem, kako biti dober oče?

Po mojem pač nič. O tem, kako biti dober oče – ali sploh kakršenkoli oče – ženska ne more moškega naučiti nič. Iz preprostega razloga, ker ženske pač ne vemo nič o tem, kako je biti moški, iz česar logično sledi, da prav tako ne moremo vedeti nič o tem, kako biti dober oče. Morda vemo, kaj nam je bilo kot hčerkam všeč pri svojih očetih; morda se zavedamo, kaj se je našim očetom v odnosu z otroki obneslo in kaj ne; morda celo premoremo razumevanje za to, zakaj je bilo, kot je bilo. Toda nič, prav nič pa ne moremo vedeti o tem, kako je biti oče.

Seveda imamo svoje predstave, svoje zamisli, želje in fantazije. Vse to imamo, tega nam ne manjka, in ponavadi jih niti ne zadržujemo sramežljivo zase, ampak smo očete svojih otrok brez večjih zadržkov požrtvovalno pripravljene popravljati, podučevati, kritizirati in nadzorovati. To znamo, tega smo vajene in to nam gre dobro od rok. Problem je v tem, da so posledice naših prizadevanj praviloma nasprotne od tistega, kar si želimo, po čemer hrepenimo, kar pričakujemo. Ob takšni ženski podpori še noben moški nikoli ni postal boljši oče. Iz preprostega razloga, ker na tem svetu še nihče nikoli ni postal boljši človek zato, ker je bil deležen – kritike. Ljudje se spreminjamo, zorimo in rastemo takrat, kadar smo deležni sprejetja, priznanja in empatije.

Ampak za to sem pred leti še slepa. Verjela sem, da smo ženske, kar zadeva umetnost starševanja, pač v prednosti in da imamo zato prejkone dolžnost pomagati moškim, da se vpeljejo v očetovsko vlogo. Pa tega prepričanja ni poganjala kakšna hudobna predpostavka o nerazvitih ali nesposobnih moških, ampak sami dobri nameni. Dobri nameni, ki vemo, kam vodijo.

Saj se sliši tako lepo in plemenito: ker imamo pred očeti devet mesecev prednosti, in ker premoremo dragocenost, imenovano materinski instinkt, smo po nevrobiološki plati superiorne roditeljice in ja torej edino prav, da moškim pomagamo; jih usmerjamo, vodimo, dajemo navodila. Kako bi sploh lahko bilo drugače, ko pa nam je pa toliko prej in toliko bolj jasno, kaj otrok hoče ali potrebuje – in kako temu streči.

No, to je včasih sicer celo čisto res. Ni pa nujno. Pa tudi če je res, ni nujno dobro.

Moški/očetje si boste zato naredili veliko uslugo, če se boste ženam/materam zahvalili za nesebično pomoč, a jo tudi prijazno zavrnili. Že že, naj ti pokaže, kako previja dete – ampak potem si vzemi pravico, da razviješ lasten slog. Naj ti pove, kaj se ji obnese, ko uspava dojenčka – ampak potem bodi pogumen in odkrij, kaj paše vama. Naj ti zaupa, ob kakšnih igrah se ji zdi, da malček uživa – ampak potem pojdi naprej in z otrokom sama odkrivajta, kaj vse še obstaja na svetu … Mama je, kot se rada priduša ljudska modrost, ena sama. Naj torej tudi ostane tako – vsaj v heteroseksualnih družinah.

Prav tako ni nobenega razloga, da bi morala starša ravnati – ali misliti – v vsem enako. Vsaj ne utemeljenega. Sploh danes, ko vzgoja hvala bogu ni več ena sama bitka za premoč, pri čemer je pomembno, da so frontne linije čim bolj strnjene. Danes, ko se vendarle vse bolj zavedamo, da sta bistvo in temelj vzgoje sam odnos in zgled, je zahteva po starševski uniformnosti v tem pogledu povsem odveč. Torej brez strahu pred različnostjo in raznolikostjo! Imeti drugačno mnenje ali prepričanje od mame je dovoljeno. Kar ni dovoljeno, je obsojati drugega, ker meni, kar pač meni.

Še se spominjam, kdaj in kje me je prvič spreletelo, da so moški/očetje v eksistencialnem smislu čisto na istem kot ženske, če ne celo na slabšem! Bilo je spomladi leta 2008 in prišla sem v Poreč, da bi naredila intervju z Jesperjem Juulom, znamenitim danskim družinskim terapevtom. Sedela sva v hotelskem lobiju in bilo je že proti koncu intervjuja, ko je po nemarnem omenil očete, jaz pa sem brž skočila in vsa visokostna vprašala: »Omenjate očete. Zdi se, kakor da so nekam izgubljeni, zdaj ko so morali sestopiti iz tradicionalne vloge, izoblikovanje nove pa se jim še izmika. Kaj lahko naredijo? Jim lahko ženske kako pomagamo?«

Nepričakovan odgovor se mi je zapičil v srce in možgane. Takole je govoril stari Juul: »Ženske jim po mojem ne morete pomagati, mogoče posredno. Predvsem lahko moški začnejo preživljati čas s svojimi otroki. Ne zato, ker je dobro za otroke ali ker s tem pomagajo mami, temveč zato, ker je dobro zanje. Problem, ki ga imajo moški – in je drugačen od problema, ki ga imajo otroci, mladi in ženske – je v tem, da moški dejansko nimajo sovražnika. No, imamo sami sebe, ampak nimamo nikogar, komur bi se upirali, ničesar ni, kar bi res poganjalo razvoj, nobene nepravičnosti, zoper katero bi se morali boriti … Zato smo prepuščeni sami sebi in moramo sami odkriti možnosti, ki jih imamo.  V Nemčiji lahko porodniški dopust zdaj izkoriščajo tudi moški in seveda obstaja ženska hunta, ki si za to zelo prizadeva – in me že petnajst let me prosijo za intervju o tem, kako zelo je to dobro za otroke. A jim rečem: ‘O tem ne bom govoril. Če hočete resen intervju, potem se pogovarjajmo o tem, kako dobro je za očete.’ Tega pa nočejo, nikoli.«

Zato moški, očetje, ne zanašajte se na žensko, da vas bo ta naučila očetovanja. Ne čakajte na obrobju na navodila za uporabo. Nadaljujte, kar ste začeli. Stopite še korak naprej v emocionalno središče družinskega sistema in si vzemite pravico, da zaživite kot njegov enakovredni član! Kako biti oče, se lahko naučite samo drug od drugega – ali od otrok. In ker zgledov naokrog ni prav dosti, vsaj ne dobrih, se je še najbolj obetavno obrniti po pomoč k najmlajšim.

Biti z otrokom je pač nekaj najbolj terapevtskega, kar si človek lahko privošči, če se je le pripravljen uzreti v otrokovih očeh. To te konfrontira! To izziva! Spoznati moraš sebe, svoje meje, svojo moč. Naučiti se moraš voditi, ne da bi poniževal. Naučiti se moraš pogovarjati, ne da bi podučeval. Naučiti se moraš ljubiti, tako da drugi to tudi občuti kot ljubezen. In medtem, ko se uriš in eksperimentiraš v očetovanju, se naučiš vse mogoče o sebi – če le hočeš.

Torej si moraš sam postaviti vprašanje: »Kakšen oče hočem biti?« in se sam odločiti. Te dileme ne more razrešiti namesto tebe nobena ženska, nobena mama. Odločitev je samo tvoja in odvisna samo od tebe.

Mislim, da je čas, da se končno emancipirajo tudi moški.

Kaj naj naredi moški, ko dobi otroka

1. Vprašaj se, kakšen oče hočeš biti.

2. Odgovori si, kakšen oče hočeš biti.

3. Če se še nisi, se »loči« od matere.

4. Če si ljubosumen na otroka, si poišči pomoč.

5. Razvijaj osebno odgovornost – odgovornost zase, za svoje potrebe, želje, misli, vedenje, počutje, fantazije, hrepenenja, bolečino.

6. Prevzemi odgovornost za otroka in svoj odnos z njim – tudi če ti žena te odgovornosti zlepa ne prepusti.

7. Ne zlorabljaj svoje (pre)moči.

8. Seznani se s svojo agresivnostjo, in če ni zdravo integrirana, se loti dela.

9. Bodi avtentičen – ugotovi, kdo si, in se ne boj pokazati.

10. Postani minister za ljubezen – prevzemi pobudo za vajino ljubezensko življenje.

Kolumna je bila objavljena v prilogi On časnika Finance (marec 2015).

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja