Mladostniki so predani raziskovanju tega, kdo so, kdo želijo postati in kako hočejo živeti. Leta so nas gledali, kaj počnemo, nas posnemali, nam sledili, ponotranjili naše vrednote, ideje, usmeritve… V najstništvu nastopi trenutek, ko hočejo tako naučeno kot svoje lastne vzgibe preizkusiti v praksi, doživeti na lastni koži, zato zavzeto eksperimentirajo z vsem, kar jih zanima. Tako na področjih, ki nimajo večjega vpliva na njihovo življenje (videz, zunanja podoba govor, glasba…) kot tudi v tem, kar ima lahko zanje resne posledice: preizkušanje alkohola, droge, vstopanje v spolnost. Jesper Juul je zapisal, da je ena od stvari, v katerih lahko starši popolnoma zaupamo svojim mladostnikom, ta, da si bodo o alkoholu, drogah in spolnosti hoteli aktivno ustvariti svoje mnenje.
Kljub temu nas upravičeno skrbi, saj ne moremo biti prepričani, da ne bo naš mladostnik eden tistih, pri katerem se eksperimentiranje iz radovednosti razvije v destruktivno odvisnost. V sebi čutimo strah, nemoč, frustracijo. Svoje otroke želimo na vsak način obvarovati pred slabimi scenariji, pravzaprav pogosto pred njimi samimi. Ker smo v stiski, pa tudi ker ne poznamo drugačnih načinov, skušamo še naprej krčevito ‘vzgajati’ svojega mladostnika s priučenimi avtomatizmi nerganja, opominjanja, groženj, kritiziranja, pokroviteljstva in manipulacije, v obupu se zatečemo celo k posledicam in kaznim. Navadno mladostnika tako le odvrnemo od sebe, medtem ko je učinek na zmanjševanje tveganega vedenja zanemarljiv.
Kako starši lahko ostanemo ob svojem otroku, ga spremljamo in vodimo tudi v tako mejnih najstniških izkušnjah, kot je eksperimentiranje z alkoholom (in drugimi substancami)?
Dejstvo je, da je najpomembnejši varovalni dejavnik odnos z našim mladostnikom, v katerem nas le-ta (še vedno) sprejema kot ljubečo avtoriteto in se čuti povezanega z nami. To je mogoče, če se nanj obračamo s spoštovanjem, empatijo in iskrenim zanimanjem zanj in njegovo izkušnjo. Ukazovanje, nadzor in druge zgoraj omenjene strategije mladostnika odvračajo od tega, da bi se čutil z nami povezanega, ne more jim slediti brez da bi žrtvoval lastno dostojanstvo.
Kaj nam torej ostane, da iz ‘stranske vloge’, s katero se moramo hočeš-nočeš sprijazniti (in prej, ko to sprejmemo, bolje bo za vse vpletene), še lahko vodimo svoje vase zaverovane mladostnike, ki včasih brezumno hlastajo po novih izkušnjah in so hkrati nagnjeni k temu, da jih vodi predvsem trenutno ugodje?
Zavedati se moramo, da je naš zgled za mladostnika še vedno močna izkušnja, na podlagi katere oblikuje svoj odnos do uživanja alkohola, tako v dobrem kot slabem. Če govorimo eno, delamo pa drugo, nas ne more vzeti resno.
Naše najpomembnejše komunikacijsko orodje pa je dialog. Če se ga nismo naučili, ko so bili otroci mlajši, je to v njihovem obdobju mladostništva neizbežno, saj bomo pri vseh drugih načinih pogovora naleteli na zid.
Kadar se pogovarjamo z mladostniki, bi jim vedno radi predvsem mi sami nekaj pomembnega sporočili, dopovedali in vplivali nanje. V konstruktiven dialog lahko vstopimo šele, ko svojo vsevednost postavimo malo na stran in v sebi zbudimo pristno zanimanje za to, kdo sploh je naš otrok ter kaj razmišlja, čuti in doživlja. Moramo se vživeti vanj ter njegov pogled in izkušnjo sprejeti kot enakovredna naši lastni. Samo tako lahko pridobimo njegovo zaupanje in ustvarimo pogoje za to, da bo tudi on pripravljen poslušati to, kar mu imamo povedati.
Kako pa v praksi voditi dialog o uživanju alkohola z najstnikom?
Ob različnih priložnostih (gledanju filmov, družabnih dogodkih, zgodbah drugih ljudi…), v sproščenem in spoštljivem tonu vprašajmo mladostnika, kako on vidi, doživlja odnos do pitja alkohola. Naravnost in odkrito se pozanimajmo, ali ga pitje zanima, če bi rad poskusil alkohol, ali ga je že poskusil, kako je bilo… Poslušajmo, kar nam je pripravljen povedati, brez dodatnega zasliševanja, sodbe, zgražanja, zavračanja in prepričevanja v nasprotno! Brez drame mu povejmo o kakšni od svojih izkušenj in predstavimo svoje mnenje, če ga želi slišati. Ob priložnostih stvarno podajmo dejstva o posledicah uživanja alkohola (kratkoročen vpliv na možgane, vse telo, na zmožnost uravnavanja sebe in svojega vedenja, razlike med pitjem žganih in bolj blagih pijač…) ga seznanimo z ravnanjem v primeru, kadar se kdo hudo opije… Imejmo v mislih, da tudi skozi te vsebine z najstnikom želimo graditi odnos, v katerem se bo čutil sprejetega, da nam bo lahko zaupal in se mu ne bo treba skrivati. Če ne bomo nestrpni in polni sodb ter zapovedi, se bo lahko brez strahu obrnil na nas, če on ali kdo od prijateljev zaide v težave zaradi uživanja akohola ali česa drugega… Zanesemo se lahko na to, da bo kdaj v pitju šel preko svoje meje, da bo izkusil tako dobre in privlačne strani pitja alkohola kot tudi slabe, da bo verjetno poskusil marsikaj… Pomembno je, da ostajamo ob njem, se o tem pogovarjamo ter svoja mnenja, občutke in poglede izražamo brez ‘vzgojnega tona’.
In da ga sočutno ujamemo, kadar ga zanese in pade.
0 komentarjev