Rada se pogovarjam s svojimi otroki. V življenju z najstnikom in dvema skoraj odraslima hčerama se mi zdi vsak pogovor, ki se ne konča z jezo ali prepirom, uspeh. Pa vseeno nisem zadovoljna z odkritjem, da v te vsakdanje pogovore vstopam rutinsko ter bolj ali manj ponavljam znane vzorce, ki sem jih razvila skozi naše skupno življenje. Navadno se niti ne zavedam avtomatizmov in svoje polprisotnosti. Dan se odvija, pogovor se zgodi, stavki so izmenjani. Ko pogledam nazaj, pa ugotovim, da se kljub izmenjanim besedam v odnosu z otrokom ni zgodilo nič živega, da sem ga pravzaprav preslišala in zaverovana vase nadaljevala s programom v svoji glavi. Zamudila sem priložnosti za stik, za povezanost, ki jo tako moji otroci kot jaz sama potrebujemo, da začutimo smisel in bogastvo našega skupnega življenja.
Jesper Juul je odkril, da je najpogostejša želja otrok, da bi jih njegovi starši bolj poslušali. V družinah, kjer se nenehno pogovarjamo, je to za starše nenavadno. Vendar otrokom ni dovolj, da starši slišimo samo njihove besede, pač pa hrepenijo po tem, da bi tudi zares vstopili v njihov svet in se del poti sprehodili z njimi.
Kaj pa je tisto v meni, kar zaseda prostor med nama z otrokom in mi preprečuje, da bi ga videla in slišala?
Poleg raztresenosti in nekakšne odsotnosti je prepoln moje silovite potrebe, da bi bila za otroka koristna in vredna. V moji glavi brni od izkušenj, idej, znanja in dobronamernih napotkov, ki jih hočem dati otroku, da mu pomagam razširiti pogled ali najti rešitev njegovega problema. Neki nevidni avtoriteti v sebi hočem dokazati, da sem tam, da sem zmožna, dejavna in koristna, upravičena do tega, da sem mama. Hočem pokazati, da dajem vse od sebe.
Ovira me tudi strah za otroka. Hočem ga obvarovati pred nelagodjem in bolečino – in pa, hm, da meni ne bo treba trpeti ob njihovi bolečini. Hočem nadzorovati njegovo življenje: ga usmerjati, omejevati, mu utirati pot tako, kot se meni zdi, da bo dobro zanj. Tu sta še moja nemoč in stiska, ki ju skušam prikriti ali odriniti z izkazovanjem svoje navidezne kompetentnosti. Pa moja zmotna predstava o tem, da vem, kaj moj otrok potrebuje.
V meni je torej tista egocentrična obsedenost s tem, da bi bila vsaj najboljša mama, kar je možno, če že ne popolna. In zaradi nje spregledam in preslišim otroka samega.
Pa vendar mi vedno pogosteje uspe zavedeti se, da že padam v svoj utečeni materinski program, in se zadržati. Opomnim se, da je to trenutek, ko je dobro, da se ustavim in utihnem. Svoje ideje, misli, vzgibe lahko odložim na stran in osvobodim prostor v sebi za tisto, kar mi govori moj otrok. Puščam, da njegove besede sedejo vame in se tam naselijo. Ostajam z njimi, poslušam dalje. Kimam, pritrjujem, sem tam, prisotna.
Ko tako molčim in sprejemam, čutim, kako ustvarjam prostor tudi za otroka, da se lahko potopi vase in raziskuje, kaj se dogaja v njegovi notranjosti. Zdi se mi, da v mojem molku in poslušanju šele zares zasliši svoje lastne besede in njihov pomen in se ob njih lahko zares zamisli. V meni se zbudi misel, da je prav to tisto, kar želim dati svojim otrokom. Hvaležna sem in počutim se privilegirano, ker mi otrok zaupa, ker sploh prihaja k meni in mi hoče pripovedovati. Uživam v odkrivanju človeka pred mano. To je trenutek povezanosti, po katerem hrepenim. Trenutek, ko začutim, kako dragoceno mi je to bitje in da sem tudi jaz vredna zanj.
Šele iz tega prostora spoštovanja in čuječe prisotnosti se izlušči kakšna beseda, ki ni predvsem izraz moje sebičnosti, pač pa tisto, kar otroka podpre/kar potrebuje.
Zavedam se milosti takšnih trenutkov, a sem se naučila, da je moč za to v veliki meri v mojih rokah. Sama sem tista, ki lahko gojim čuječo prisotnost, se vadim v obvladovanju svojih misli in vzgibov, v sprejemanju odgovornosti za svoja čustva in dejanja. Sama se odločam o tem, ali bom vztrajala v radovednosti in učenju tega, kar potrebuje moj otrok. Jaz izbiram, kdaj in koliko resnične pozornosti, prisotnosti in poslušanja mu bom namenila. Nisem še doživela, da bi bila zavrnjena v svojem iskrenem prizadevanju. Največkrat sem bogato obdarovana.
Vem, da naši otroci čakajo na nas, starše. Ni se nam treba ves čas truditi in jim ponujati čimveč vsega, da bi začutili našo ljubezen. Raje si vzemimo nekaj časa in jih zares poslušajmo: pozorni, prisotni, odprti, radovedni! In opazujmo, kaj se zgodi!
0 komentarjev