So sodobni očetje poženščeni?

(Piše: Ivana Gradišnik)

Blazno mi gre na živce, kako so današnje generacije mladih očetov grajane in omalovaževane. Z vseh mogočih podijev, resničnih in virtualnih, se pridušajo dušebrižniki, ki v »sodobnem očetu«, ki se briga za svoje otroke, vidijo skorajšnji propad civilizacije.

Samo v zadnjem mesecu sem poslušala vsaj tri predavanja, kjer je z odra treskalo in grmelo na račun »pomehkuženih očetov«, in moj občutek je, da je odpor vse večji. Da bo jasno: ne rečem, da se mi zdi v svetu okrog mene vse lepo in krasno, sploh ne. Prepričana pa sem, da za današnje klavrne razmere in še bednejše napovedi prihodnosti niso krivi moški, ki so v zadnjem desetletju ali dveh sklenili, da hočejo biti udeleženi v čustvenem življenju svoje družine. Kar zadeva mene, je to korak naprej – ne znamenje prihajajoče kataklizme.

Ampak v bistvu me naraščajoča odpor in kritika, ki se usmerjata v »novodobne očete«, ne bi smela presenečati. Kdorkoli je v zgodovini človeštva kdaj dvignil glavo in se uprl tradicionalnim aksiomom – še vsak jih je dobil po »gobcu«. To je pač »kolateralna kazen«, ki spremlja emancipacijo. Komur pride na misel, da ima v življenju pravico do takšne ali drugačne enakopravnosti ali enakovrednosti, na družbenem parketu pač ne bo doživel aplavza, ampak kritiko, odpor in zasmehovanje. Ženske smo to (večinoma) že dale čez, otroci (deloma) tudi, zdaj pa je le prišel čas, da se emocionalno osamosvojijo tudi moški.

Ko rečem emancipacija, ne mislim na ekonomsko ali politično enakopravnost, temveč na čustveno in eksistencialno enakovrednost. Glede tega smo bile ženske vselej v prednosti. Medtem ko so se moški kruhoborci udinjali takšnim in drugačnim gospodarjem »tam zunaj«, smo me trdno držale v rokah družinske vajeti, si bogatile notranji svet in krepile samozavest v skrbi za emocionalno dobro otrok in družine. Z drugimi besedami: vedno smo bile del družine, medtem ko so moški družbeno-politično privilegirani, toda eksistencialno osamljeni orbitirali na skrajnem robu.

Zdaj pa je končno prišel čas, ko so mnogi sklenili, da jim takšna ureditev ne zadošča več. Recimo, da nočejo biti več marginalizirani v svojih potrebah po človeški bližini, avtentičnosti, po izražanju pristnega sebe, po eksistencialno izpolnjujočih razmerjih z najbližjimi in najdražjimi. Recimo, da so pomislili, da si tudi sami zaslužijo biti del družine. Pred sto leti so po 16 ur na dan preživeli na kaki njivi ali za tovarniškim tekočim trakom (in to naj bi bil napredek!), danes pač v kaki neonski pisarni (kljub vmesnemu napredku!). Nekoč so se šli s plačo potolažit v oštarijo, danes pač v iStore. In tudi to velja za napredek. Ampak ni pa to bogvekaj od življenja.

Jaz torej v teh »poženščenih očetih«, ki previjajo svoje dojenčke, posedajo po otroških igriščih, zvečer berejo pravljice, brišejo male riti in nosove in si ne branijo umazati rok z banalnostmi, ki sestavljajo življenje, ne vidim družbenih škodljivcev. Strinjam se s kritiki, ki rohnijo, kako ti moški rušijo zdajšnjo paradigmo in teptajo tradicionalni red – ampak jaz jim za to čestitam. Kakšen pa je ta »tradicionalni red«, ki se ga človek pred obzorjem sprememb vedno tako krčevito oklepa? Kaj dobrega pa nam prinaša družba, kjer ženske in moški – pač ljudje – »vejo, kje jim je mesto«? Kakšno korist, resnično eksistencialno korist ima kdorkoli od tega, da ženske (same) gospodujejo svetu med štirimi zidovi, moški pa distancirani in čustveno odtujeni vladajo svetu zunaj?

Nekateri pravijo, da to koristi – otrokom. Jaz se ne strinjam. Za otroke je v resnici najbolje, če sta jim čustveno na voljo oba starša, mama in oče. Mit je, da je mati najpomembnejša. To mi gre, priznam, težko izpod prstov, kajti lepo je misliti, da si pomembnejši od drugih. Prija se kopati v soju lastne nepogrešljivosti in prividu vsemogočnosti. Godi verjeti, da nas mali v svoji nebogljenosti potrebujejo bolj kot očete. Primerno je črpati občutek lastne vrednosti iz mita o Sveti mami. Z vidika otroka – to vemo – ni tako. Vse raziskave doslej so pokazale, da če ima otrok izbiro, bo izbral oba in ne bo dal prednosti nobenemu.

S stališča otroka drži, da potrebuje očeta, ki je čustveno živ, ki se je voljan in sposoben razkriti kot avtentično bitje iz mesa in krvi, zmotljivo, iracionalno in nepopolno, kakršni ljudje pač smo. Potrebuje očeta, ki je sestavni del čustvene ureditve družine in je z otrokom vzpostavil vez. Res je, da imamo ženske veliko prednost, ker imamo otroka »pod kožo«, celo še preden se rodi. Ampak to ne pomeni, da otrok in oče vezi ne potrebujeta. V eksistencialnem smislu je to temeljna človekova potreba. Res je sicer, da je za očete proces nekoliko težji tudi zato, ker ne premorejo tistega »materinskega radarja«, ki nam prišepetava, kaj otrok potrebuje. Prav zato pa je ena najpomembnejših reči, ki jih mame in očetje lahko naredijo, da v prvem letu in pol zagotovijo, da oče dobi čim več priložnosti biti sam z otrokom.

Vsi skupaj – pa tudi moški sami – potrebujemo očeta, ki je resničen in navzoč. Zato mi je všeč, da so mladi očetje zasukali korak, se uprli marginalizaciji in se prepustili centripetalni sili, ki jih polagoma vleče v osrčje družine. V teh hipstersko obradanih možeh, ki namesto kravate nosijo na prsih otroka, ne vidim grožnje za človeštvo in razloga za vitje rok. Uziram avantgardo, ki stopa po neuhojenih poteh. Seveda, da so včasih videti kot (bedna) kopija svoje žene. Jasno, da nekateri delujejo kot (kastrirane) mevže. Razumljivo, da šele odkrivajo svojo očetovsko identiteto. Saj kako pa bi sploh lahko bilo drugače? Po kom pa naj bi se zgledovali? Po babyboomerjih, ki danes žugajo in se penijo z odrov, potem ko so nam – prav njihova generacija! – tako uspešno zavozili svet?!

Ne bom se pridružila objokovanju »dobrih starih časov«, ko naj bi moški še bili »moški« in so bili na voljo za to, da so (s šibo) uveljavljali Zakon in Red. To se mi zdi preveč površno. Namesto tega bom rekla: ne ustavljajte se. Šele na pol poti ste. Veste, kakšen oče nočete biti, in veste, kakšen oče gospa Mati mislijo, da bi morali biti. Ne veste pa še, kaj zares hočete sami in kdo je Oče, ki živi v vas. Tega morate šele odkriti, razviti svoj slog, se emancipirati – in to ne bo mogoče, dokler boste posnemali ženske. Vzemite nam že te vajeti iz rok in prevzamite odgovornost zase!

 

Prvič – in hkrati predzadnjič – v življenju sem bila tepena, ko sta starša po nekem obisku pri družinskih prijateljih v moji peščici odkrila plastično miško na navijanje. Imela sem tri, morda štiri leta in tista miška mi je bila tako grozno všeč. Kraja je seveda zahtevala kazen. Oče mi je dal na izbiro tri možnosti: eno uro klečanja na rižu, deset udarcev po riti ali da teden dni ne govori z mano. Še danes se spomnim, kako mi je tesnoba stisnila srce, ko sem pomislila, da ne bi več govoril z mano. Izbrala sem udarce po riti. Vsak otrok lažje prenese fizično bolečino kot očeta, ki ga ni.


Kolumna je bila objavljena v reviji ON, ki izhaja kot priloga časopisa Finance, 21. maja 2015

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja