Skupina za odrasle HČERE (IN NJIHOVE MAME)

Odnos z mamo je za vsakega otroka in odraslega eden od najbolj temeljnih odnosov, ki lahko močno ovira tudi druge medosebne odnose, če v sebi nosi kronično čustveno bolečino. In čeprav tudi za odnos z mamo veljajo enake zakonitosti kot za vse druge odnose, odnos med mamo in hčerko s sabo prinaša določene posebnosti, ki jih razumejo le tiste hčerke/mame, ki se z mamo/hčerko skoraj vsakič skregajo oziroma jih mama/hči zna na prav poseben način »vreči na obrate« ali sprožiti željo po čim prejšnjem pobegu iz odnosa.
Kljub trudu, da ne bi bilo tako, je tako pogosto čutiti, kot da se ta odnos enostavno ne da spraviti v bolj umirjene in harmonične vode. Pa ni važno, na kateri strani smo se znašli – kot hči ali mama. Če namreč prisluhnemo mamam, ki se ne razumejo dobro s svojimi hčerami, imajo pogosto povsem enake pritožbe kot hčerke: »Sploh me ne posluša in razume, vedno me samo napada in z njo se ne morem prav nič normalno pogovoriti.«

Skupina se bo srečevala 6x, in sicer v naslednjih terminih: 26.10., 16.11., 30.11., 14.12. in 18.1., 1.2. od 18:00 do 20:00.

Voditeljica skupine, 𝗛𝗲𝗹𝗲𝗻𝗮 𝗣𝗿𝗶𝗺𝗶𝗰, bo na srečanjih nagovorila naslednja vprašanja:
* Kako poteka zdrava navezanost otroka na mamo in kako separacijski proces ter kje se najpogosteje zalomi?
* Najpogostejši vzorci odnosa med mamo in hčerko
* Pričakovanja od mame/hčerke vs. realnost oziroma podoba »popolne« mame/hčerke
* Postavljanje meja v odnosu mama/hči in zakaj je v tem odnosu to lahko tako zelo težko?
* Kaj storiti, ko me mama/hči ne sliši oziroma ni zmožna zares uzreti in kaj storiti z dolgoletnimi zamerami?
* Kaj pa, ko mame/hčere enostavno nimam (dovolj) rada?
* Kako imam lahko z mamo/hčerko vendarle spoštljiv in korekten odnos, kljub temu, da sva zelo različni?

V skupini boste lahko izpostavili tudi vaše konkretne primere in težave.

»𝐾𝑜 𝑠𝑒𝑚 𝑝𝑟𝑖 33-𝑖ℎ 𝑢𝑔𝑜𝑡𝑜𝑣𝑖𝑙𝑎, 𝑑𝑎 𝑠𝑣𝑜𝑗𝑒 𝑚𝑎𝑚𝑒 𝑧𝑎𝑟𝑎𝑑𝑖 𝑧𝑎𝑡𝑎𝑘𝑛𝑗𝑒𝑛𝑒 𝑖𝑑𝑒𝑎𝑙𝑖𝑧𝑎𝑐𝑖𝑗𝑒 𝑠𝑝𝑙𝑜ℎ 𝑛𝑒 𝑚𝑜𝑟𝑒𝑚 𝑧𝑎𝑟𝑒𝑠 𝑝𝑜𝑘𝑟𝑖𝑡𝑖𝑧𝑖𝑟𝑎𝑡𝑖 (𝑣𝑒𝑑𝑛𝑜 𝑠𝑒𝑚 𝑛𝑎𝑠̌𝑙𝑎 𝑛𝑒𝑘 𝑟𝑎𝑧𝑙𝑜𝑔, 𝑧𝑎𝑘𝑎𝑗 𝑗𝑒 𝑠𝑡𝑜𝑟𝑖𝑙𝑎 𝑘𝑎𝑘𝑠̌𝑛𝑜 𝑟𝑒𝑐̌ 𝑛𝑎𝑟𝑜𝑏𝑒) 𝑖𝑛 𝑑𝑎 𝑐̌𝑢𝑠𝑡𝑣𝑒𝑛𝑒 𝑝𝑜𝑝𝑘𝑜𝑣𝑖𝑛𝑒 𝑣 𝑟𝑒𝑠𝑛𝑖𝑐𝑖 𝑠𝑝𝑙𝑜ℎ 𝑠̌𝑒 𝑛𝑖𝑠𝑒𝑚 𝑝𝑟𝑒𝑟𝑒𝑧𝑎𝑙𝑎, 𝑐̌𝑒𝑡𝑢𝑑𝑖 𝑠𝑒𝑚 𝑏𝑖𝑙𝑎 𝑜𝑑 𝑛𝑒𝑘𝑑𝑎𝑗 𝑧𝑒𝑙𝑜 𝑠𝑎𝑚𝑜𝑠𝑡𝑜𝑗𝑛𝑎, 𝑠𝑒𝑚 𝑠𝑒 𝑧𝑎𝑐̌𝑒𝑙𝑎 𝑧𝑎𝑟𝑒𝑠 𝑢𝑘𝑣𝑎𝑟𝑗𝑎𝑡𝑖 𝑠 𝑠𝑣𝑜𝑗𝑖𝑚 𝑜𝑑𝑛𝑜𝑠𝑜𝑚 𝑑𝑜 𝑚𝑎𝑚𝑒.
𝑆𝑙𝑒𝑑𝑖𝑙𝑎 𝑠𝑜 𝑙𝑒𝑡𝑎, 𝑘𝑜 𝑠𝑒𝑚 𝑏𝑖𝑙𝑎 𝑠𝑡𝑟𝑎𝑠̌𝑛𝑜 𝑗𝑒𝑧𝑛𝑎 𝑛𝑎𝑛𝑗𝑜 𝑖𝑛 𝑠𝑣𝑎 𝑠𝑒 𝑝𝑟𝑎𝑣 𝑣𝑒𝑑𝑛𝑜, 𝑘𝑜 𝑠𝑣𝑎 𝑠𝑒 𝑠𝑟𝑒𝑐̌𝑎𝑙𝑖, 𝑠𝑘𝑟𝑒𝑔𝑎𝑙𝑖. 𝑆̌𝑒 𝑝𝑜𝑠𝑒𝑏𝑒𝑗, 𝑘𝑜 𝑠𝑒𝑚 𝑜𝑝𝑎𝑧𝑜𝑣𝑎𝑙𝑎 𝑛𝑗𝑒𝑛 𝑜𝑑𝑛𝑜𝑠 𝑑𝑜 𝑚𝑜𝑗𝑖ℎ ℎ𝑐̌𝑒𝑟𝑘, 𝑛𝑗𝑒𝑛𝑖ℎ 𝑣𝑛𝑢𝑘𝑖𝑛𝑗. 𝑃𝑜 𝑡𝑒𝑚𝑒𝑙𝑗𝑖𝑡𝑒𝑚 𝑑𝑒𝑙𝑢 𝑛𝑎 𝑠𝑒𝑏𝑖 𝑠𝑒𝑚 𝑝𝑜𝑑 𝑗𝑒𝑧𝑜 𝑛𝑎𝑠̌𝑙𝑎 𝑏𝑜𝑙𝑒𝑐̌𝑖𝑛𝑜, 𝑧̌𝑎𝑙𝑜𝑠𝑡 𝑖𝑛 𝑠𝑡𝑟𝑎𝑠̌𝑛𝑜 ℎ𝑟𝑒𝑝𝑒𝑛𝑒𝑛𝑗𝑒 𝑝𝑜 𝑚𝑎𝑚𝑖, 𝑘𝑎𝑘𝑟𝑠̌𝑛𝑜 𝑠𝑒𝑚 𝑠𝑖 𝑣𝑒𝑑𝑛𝑜 𝑧̌𝑒𝑙𝑒𝑙𝑎.
𝑅𝑎𝑏𝑖𝑙𝑎 𝑠𝑒𝑚 𝑝𝑜𝑛𝑜𝑣𝑛𝑜 𝑛𝑒𝑘𝑎𝑗 𝑙𝑒𝑡 𝑖𝑛 𝑚𝑎𝑚𝑖𝑛𝑜 𝑏𝑜𝑙𝑒𝑧𝑒𝑛, 𝑑𝑎 𝑠𝑒𝑚 𝑠𝑒 𝑝𝑜𝑠𝑙𝑜𝑣𝑖𝑙𝑎 𝑜𝑑 𝑣𝑠𝑒ℎ 𝑝𝑟𝑖𝑐̌𝑎𝑘𝑜𝑣𝑎𝑛𝑗, 𝑧𝑎𝑚𝑒𝑟 𝑖𝑛 𝑏𝑜𝑙𝑒𝑐̌𝑖𝑛𝑒 𝑣 𝑛𝑎𝑗𝑖𝑛𝑒𝑚 𝑜𝑑𝑛𝑜𝑠𝑢 𝑡𝑒𝑟 𝑘𝑜𝑛𝑐̌𝑛𝑜 𝑙𝑎ℎ𝑘𝑜 𝑝𝑟𝑖𝑠𝑝𝑒𝑙𝑎 𝑑𝑜 𝑒𝑚𝑝𝑎𝑡𝑖𝑐̌𝑛𝑒𝑔𝑎 𝑜𝑑𝑛𝑜𝑠𝑎 𝑑𝑜 𝑚𝑜𝑑𝑟𝑒 𝑖𝑛 𝑛𝑒𝑝𝑜𝑝𝑜𝑙𝑛𝑒 𝑠𝑡𝑎𝑟𝑘𝑒, 𝑘𝑖 𝑚𝑒 𝑠𝑖𝑐𝑒𝑟 𝑠̌𝑒 𝑣𝑒𝑑𝑛𝑜 𝑧𝑛𝑎 𝑟𝑎𝑧𝑗𝑒𝑧𝑖𝑡𝑖, 𝑟𝑎𝑧𝑜𝑐̌𝑎𝑟𝑎𝑡𝑖 𝑖𝑛 𝑟𝑎𝑧𝑧̌𝑎𝑙𝑜𝑠𝑡𝑖𝑡𝑖, 𝑡𝑜𝑑𝑎 𝑠𝑒 𝑑𝑎𝑛𝑒𝑠 𝑧𝑎𝑣𝑒𝑑𝑎𝑚, 𝑘𝑎𝑗 𝑠𝑒 𝑑𝑜𝑔𝑎𝑗𝑎 𝑖𝑛 𝑧𝑎𝑘𝑎𝑗 𝑡𝑒𝑟 𝑘𝑎𝑘𝑜 𝑠𝑒 𝑡𝑒ℎ 𝑜𝑏𝑐̌𝑢𝑡𝑘𝑜𝑣 𝑙𝑜𝑡𝑒𝑣𝑎𝑡𝑖 𝑧 𝑜𝑠𝑒𝑏𝑛𝑜 o𝑑𝑔𝑜𝑣𝑜𝑟𝑛𝑜𝑠𝑡𝑗𝑜 𝑧𝑎 𝑠𝑣𝑜𝑗𝑒 𝑝𝑜𝑐̌𝑢𝑡𝑗𝑒 𝑖𝑛 𝑛𝑎𝑗𝑖𝑛 𝑜𝑑𝑛𝑜𝑠,« je svojo dolgo popotovanje v odnosu mama/hči v par stavkih opisala voditeljica skupine Helena Primic.Odzivi udeleženk: