Skupina za ODRASLE HČERE

Vzela je stol, ga primaknila in rekla: ‘Posadiva na tale stol vašo mamo. Kam ga dava? Je predaleč? Mogoče preblizu?’ Zdelo se mi je, kot da sem pri kaki bioenergetičarki. Zelo dvomljivo … A sem si rekla, da se bom vživela, in sem res začutila, da bi imela stol – bliže. Potegnila sem ga k sebi, začutila, da bi jo objela za kolena, potem pa so me naenkrat zajele solze. Počutila sem se grozno! D. je prelagala, da stol odmakneva malo dlje. Potem je bilo boljše. ‘Predstavljajte si svojo mamo. Kakšna je? Mi jo opišete?’ Res sem jo zagledala, z žalostno začudenim pogledom, s povešenimi usti, s tistim njenim pogledom, za katerega se mi zdi, da izraža: ‘Torej me boš spet prizadela?’ ‘Zdaj ji pa povejte, kar bi ji želeli povedati. Karkoli.’ TU me je vzel vrtinec. Čeprav sem neštetokrat vadila, kaj in kako bi ji govorila, sem ostala brez besed. NIČ ni moglo iz mene. V glavi mi je brnelo, švigalo. Megla. V glavi sem čutila meglo. Niti ene besede nisem mogla izreči. Ničesar. Spominjam se, da sem poskušala razmišljati, pa mi je v glavi samo kuhalo, hkrati pa me je vedno bolj zeblo, treslo – nekako od znotraj. Priznala sem, da ne morem govoriti, potrem pa je mama nenadoma izginila. Nisem si je več mogla priklicati pred oči. ‘Šla je,’ sem rekla. ‘Nič hudega, naj gre. Kam pa mislite, da je šla?’ Nič. ‘Kaj zdaj čutite?’ Uf. Spet sem poskušala razmišljati, ampak glave KOT DA NE BI IMELA! Dolgo časa sem blodila, par minut, preden sem dojela, da se počutim zgubljena. ‘Kako pa občutite telo, roke, noge…’ me je vodila naprej. Osredotočila sem se na telo in zaznala nekaj podobnega mravljincem, nekakšen tremor tik pod površjem kože. In v prsih? Spet tema. Hotela sem že priznati, da očitno ne ujamem občutka, ko sem nenadoma dojela, da ne čutim – ničesar! Praznino!!! Ogromno votlo luknjo!!! Nič! Zdaj me je vprašala, če me zebe v roke. Rekla sem, da niti ne. Rekla je, da se po barvi prstov zdi, kakor da me, in je vprašala, če me lahko prime za roke. Njene roke so bile tople, začutila sem, da so moje mrzle. Mislim, da se je nasmehnila. Potem sem pogledala dol, v najine roke. Zagledala sem dva para rok, enega v drugih, in zalile so me solze. ‘Prvič vidim,’ mi je ušlo, še sama ne vem od kod. Nenadoma mi je prišlo na misel, da me mama še nikoli ni takole podržala pri sebi. Jokala sem in D. mi je pustila, da jokam. Dala mi je robček.

To je moj dnevniški zapis (no, delček tega), ki je nastal l. 1998, takoj po moji prvi pravi psihoterapevtski seansi v življenju. Tja sta me prignali dolgoletna in vse globlja bolečina in žalojeza zaradi odnosa z mamo. Odtlej je minilo četrt stoletja. Medtem sem sama postala mama, svoji mami pa sem vzela iz rok vajeti, na katerih sem bingljala. Mislim, da je to storiti nujno, če nočemo bremena prenašati naprej na svoje hčere – ali pa vsaj ne v celoti in nereflektirano.

Če te mika v moji družbi in pod mojim vodstvom stopiti na pot (ali nadaljevati proces) osamosvajanja in osvobajanja od toksičnih vezi, ki nas iz takšnih in drugačnih (sicer povsem razumljivih in utemeljenih razlogov) držijo v nezdravem odnosu, te vabim na srečanja v podporno-pogovorni skupini, posebej namenjeni odraslim hčeram, ki jih v odnosu z mamo tako ali drugače boli, duši, jezi, hromi.

Si naveličana neproduktivnega vrtenja z mamo v enem in istem krogu? Imaš dovolj? Ni ti treba čakati, da začne mama, nisi več otrok – začni sama. V empatični skupini. Vabljena!

Srečevali se bomo tri mesece, v Familylabovih prostorih na Zaloški 54, in sicer ob torkih, od 18h do 20h, v dvotedenskih razmikih: 17.1., 31.1., 14.2., 28.2., 14.3. in 28.3.2023.

V živo.

Več o meni, voditeljici te skupine, pa najdeš tule: Ivana Gradišnik

V skupino sprejmemo največ 6 udeležencev. Prijave sprejemamo do zapolnitve prostih mest.