Prvi opazen poskus otroka, da si znova pridobi osebno odgovornost, ki so jo v njegovem imenu prevzeli starši, se praviloma zgodi pri starosti od dveh do dveh let in pol, torej v dobi, ki ji običajno pravimo doba kljubovanja, otroke pa opredelimo kot trmasti dvoletniki. V tem obdobju hočejo otroci nenadoma samostojno narediti veliko stvari, ki so jih dotlej zanje opravljali starši. Nekatere od njih bodo lahko v prihodnosti res prevzeli, nekatere pa bodo morale še malo počakati. Otroci pri tej starosti še ne morejo dobro presoditi svojih sposobnosti, seveda pa vedno hočejo več, kot zmorejo, saj je to edina možnost za napredek. Na predavanju bomo t.i. obdobje trme definirali kot obdobje osamosvajanja otroka – kot t.i. prvo dobo rastoče avtonomije. Povedali bomo, kako lahko starši v tem obdobju spodbujamo otrokovo samostojnost (in zakaj je to pomembno za razvoj otrokovega samospoštovanja), katera so tista področja, kjer je smotrno otroku že kmalu začeti prepuščati osebno odgovornost, ter kako odrasli otroku postavimo mejo, kadar presodimo, da je to potrebno.

Postavljanje meja. Kdaj začeti? Kako? Zakaj, če sploh, jih postavljati? Ena težjih dilem, pred katero smo postavljeni vsi starši. In ko že postavimo mejo – zakaj nas otroci ne upoštevajo? Na srečanju se bomo pogovarjali o tem, kakšne so razlike med osebnimi in družbenimi mejami ter kako se otroci naučijo enih in drugih. Razmišljali bomo o tem, zakaj je beseda ‘ne’ tako težko izgovorljiva ter kaj se skriva zadaj. Govorili bomo tudi o konfliktu in o frustracijah.  Kljub vsemu pa je ‘ne’ zelo pomemben in potreben pri vzgoji naših otrok. Kako torej izrečemo ‘ne’ tako, da nas bodo otroci vzeli resno? Za zaključek bomo ob praktičnih primerih spregovorili še o tem, kdaj in zakaj je res potrebno reči ne in kdaj lahko odločitev prepustimo otrokom.

Da bi lahko otroke vzgajali in izobraževali, je treba prevzeti vodenje. Če odrasli tega ni sposoben ali pripravljen storiti ali pa vodenje uveljavlja na destruktiven način, ne bo uspelo ne enemu ne drugemu: odrasli ne bo dosegel svojih ciljev, otrok pa se ne bo mogel razvijati in uresničevati kot oseba. V predavanju se bomo dotaknili vprašanja osebne avtoritete in osebne odgovornosti. Razložili bomo koncept enakovrednosti in povedali, da je vodenje družine najbolj učinkovito takrat, ko smo se tudi starši pripravljeni učiti od svojih otrok. Namen vodenja, ki temelji na zaupanju in empatiji, ni da bi bilo prijazno do otrok, temveč deluje prijazno do družine kot celote, saj daje vsakemu članu tisto, kar ta najbolj in zares potrebuje, tako otrokom kot staršem.

Občutek varnosti je temelj zdravega psihičnega razvoja. Občutek varnosti je tesno povezan s kakovostjo odnosov na eni strani – z varno čustveno navezanostjo ter strukturo na drugi strani – s predvidljivimi in jasnimi zahtevami in omejitvami.

Naklonjenost staršev, ljubezen, sprejemanje otroka, takega, kot je, so kvalitete odnosa, ki otroku sporočajo, da je kot človek brezpogojno ljubljen. Družina, ki otroka neguje, ga pestuje, se zanj zanima, ga sliši in upošteva, zagotavlja otroku pogoje, v katerih lahko razvije temeljno zaupanje v svet in ljudi okrog sebe, saj je njegova integriteta spoštovana. Za starše je pomembno, da naklonjenosti ne zamenjajo s popustljivostjo, ljubezni ne z ustrežljivostjo in vljudnostjo, ter sprejemanja otroka, takšnega kot je, ne z izpolnjevanjem vsega, kar otrok zahteva, želi. To vodi v nesamostojnega in čustveno občutljivega otroka, ki ni pripravljen na soočanje z vsakodnevnimi izzivi, frustracijami, nelagodji, kar ga potemtakem dela ranljivega in nezmožnega polno odgovornega življenja v odraslosti.

Zato, da otrok odraste v samostojnega odraslega z neokrnjeno integriteto, je enako pomembno, da je zadovoljena potreba po ljubezni in sprejetju, kot tudi potreba po strukturi, jasnih mejah, ustreznih pričakovanjih. Le te lahko postavijo odrasli, ki se zmorejo sklicevati na avtoriteto lastnih vrednot in prepričanj in se ne zatekajo k zunanjim avtoritetam. Za starše je ključno vedenje, kako v avtentični maniri in z osebno govorico nagovoriti otroka v procesu postavljanja zahtev in omejitev. Obenem pa ohranjati zavedanje, da bo postavljanje strukture, zahtev in meja vodilo v zdrav razvoj samostojnega otroka in kasneje odraslega samo v primeru, da je upoštevana integriteta otroka.

Agresivnost je socialni odziv, ki se poraja v možganih. Otroci z agresivnim vedenjem izražajo svojo eksistencialno realnost. Otrok je vselej agresiven zaradi nečesa, kar se dogaja – ali se ne dogaja – v odnosih, ki jih ima s pomembnimi bližnjimi. Je sistemska reakcija, ne »genetska«. Naša zmožnost »razšifrirati« posameznikovo agresivno vedenje – ne glede na to, za koliko starega človeka gre – pa je sorazmerna z našo zmožnostjo videti onkraj zgolj moralne perspektive in z mero našega samozavedanja.

Agresivnost ni enako nasilje. Ta zmotna predpostavka, ta nesporazum, nam preprečuje uzreti njen eksistencialni vir. Iz tega razloga se nanjo odzivamo s strahom, obsodbo ali zanikanjem, namesto z radovednostjo, zanimanjem, priznanjem in empatijo. Agresivnost je nujna in življenjsko pomembna sila, brez katere ne bi bilo življenja. Res pa je, da potrebujemo ljudje 10-15 let, da – če so pogoji optimalni! – ustrezno integriramo agresivna čustva in se naučimo destruktivno agresivnost transformirati v konstruktivno. Otroci so izkustvena bitja – učijo se skozi izkušnjo, ne skozi pridiganje, moraliziranje, očitanje ali kritiziranje. Zato je najbolj pomembno, da lahko bivajo z odraslimi, ki so dovolj pogumni, da si upajo biti čustveno živi, iskreni in pristni. Tudi v svoji agresivnosti.

Obstajajo otroci, za katere je bistvenega pomena, da lahko rečejo ne, še preden lahko rečejo da. Že vse od rojstva so bolj samostojni in odločni kot večina drugih otrok. Razlikujejo se od večine otrok, ki se z veseljem stopijo s svojimi starši in se rade volje odpovejo svojim mejam za to, da uživajo toplino in skrb. To so otroci, ob katerih se starši včasih počutimo, kot da so močnejši od nas. Borijo se za vsako stvar in ko se jim zoperstavimo, postane njihov upor še močnejši. Ko poskušamo rešiti probleme tako, kot jih rešujemo z drugimi otroki, problemi ekspandirajo. Vedno želijo imeti kontrolo nad lastnim telesom in življenjem. Ko se nekaj odločijo, jih ne moremo premakniti z nobeno manipulacijo ali grožnjo.  Nekateri otroci se tako obnašajo predvsem doma, drugi pa tudi v vrtcu in šoli. Za starše so ti otroci huda preizkušnja, saj imamo neprenehoma občutek, da se do otrok ne vedemo prav ali da ti zavračajo našo ljubezen. Na srečanju bomo govorili o tem, kako velja razumeti take otroke, kako lahko znižamo raven konfliktov u njimi in na kakšen način jih velja voditi, da je produktivno za oboje: odrasle in otroke.

Vsak peti otrok ima nadpovprečno občutljiv živčni sistem. Takšni otroci zaznavajo in vsrkavajo več dražljajev in vtisov iz okolja in jih tudi procesirajo na bolj nadroben in niansiran način. Zato imajo opraviti z zahtevnejšo nalogo kot preostala večina otrok. Visoko občutljivi otroci so nagnjeni k razdraženosti in izčrpanosti – preprosto zato, ker je zaradi značilnosti njihovega živčnega sistema potrebno dosti manj dražljajev, da se počutijo tako. Hkrati pa se ta občutljivost pogosto skriva za močno voljo in neuklonljivostjo, ki delujeta kot ščit in obramba za nežno energijo teh otrok. Zato je včasih težko prepoznati, kaj se zares skriva za obnašanjem otroka ter ustrezno odreagirati. Ti otroci so pogosto nerazumljeni in označeni kot “preveč občutljivi”, “plašni”, “razvajeni”, lahko pa tudi “neubogljivi”, “nevzgojeni”, “agresivni” … Na srečanju bomo razmišljali, kakšne smernice so nam lahko v pomoč, ko dobimo v varstvo in vodenje te sorte otrok.

Puberteta je razvojna doba, ko otroci dobijo drugo priložnost za to, da izvejo, kdo so, in postanejo, kar so. Podmena, da puberteta sama po sebi povzroča konflikte, je mit. Konflikti vznikajo ponavadi zato, ker odrasli bodisi niso pripravljeni ali niso zmožni prepoznati in nagovarjati edinstvene in neodvisne osebe, v kakršno se mladostnik oblikuje. Otroci, ki so doslej sodelovali bolj, kot so bili v resnici zmožni, v puberteti pogosto postanejo nekooperativni; otroci, katerih integriteta je prizadeta, pa postanejo odkrito destruktivni ali samodestruktivni. Mnogi konflikti med odraslimi in pubertetniki uplahnejo, če se ravnamo po načelih interakcije, o katerih bomo spregovorili na predavanju. Konfliktov namreč ne razvnemamo samo s tem, kaj govorimo najstnikom, ampak tudi s tem, kako govorimo. Uporabljamo ton, v katerem se odražajo vzvišenost, blagohotnost in vsiljivost. V najboljšem primeru je prijateljsko topel, v najslabšem žaljivo kritičen. Otroku sporoča: »Nisva še enakovredna.« Nekoč, ko so odrasli res tako mislili o otrocih, so bile besede in ton, ki so ga uporabljali, v sozvočju. Danes se mnogi odrasli ne strinjajo več s podmeno sporočila, vendar še vedno uporabljajo enako govorico. Rezultat je disonanca, sporočilo je protislovno, takemu pa je težko slediti, kaj šele ubogati. In tudi najstniki še vedno potrebujejo ob sebi, ki se z njimi besedno bojujejo – ki se odzivajo in izražajo svoja mnenja in prepričanja. Če se zatekamo v pedagogiziranje, se v prizadevanju, da bi mladega človeka spremenili ali preoblikovali, odrekamo osebnemu izrazu, kar zmanjšuje kakovost komunikacije. Ko odrasli in najstnik spregovorita na tak način, lahko ponovno odkrijeta ranljivost in meje drugega. Dobita priložnost, da ponovno vzpostavita medsebojno spoštovanje – prvino, ki je nujni predpogoj, če želimo, da nam otroci sledijo voljno, ne pa zgolj iz preračunljivosti ali strahu.

Prožnost ali rezilentnost je mehanizem, ki omogoča, da se otrok, mladostnik, odrasli znajde in “preživi” v vsakokratnih in raznovrstnih situacijah, kakršne prinaša življenje. Nekateri ljudje se že rodijo z visoko stopnjo prožnosti in prilagodljivosti, spet drugi, prejkone večina, pa se prek vzgoje in osebnostne rasti učimo, kako razumeti in sprejeti različne življenjske situacije ter kako v različnih okoliščinah ravnati in se odzivati. Tako bolj prožni otroci znajo najti prijatelje, ki jih sprejemajo in so do njih spoštljivi. To so otroci, ki se ne odzivajo kot žrtev niti v situacijah, ko se drugi spravljajo nanje. Otroci, ki iščejo iskati različne načine, kako biti v šoli uspešni – in obenem uspevati. To so otroci, ki utegnejo doživeti ločitev staršev, nemara celo grdo, vendar jim to ne vzame veselja do življenja, niti ne zapadejo v dolgotrajno samodestruktivno vedenje. Rezilentni in prožni ljudje niso neobčutljivi, temveč so zmožni živeti in preživeti s svojimi občutljivostmi. 

Prožnost sestoji iz samospoštovanja in trdoživosti; iz zmožnosti prenesti težave in neugodne situacije, se iz njih kaj naučiti in najti pot, ki omogoča nadaljnjo življenjsko radost in smisel. Prožni otroci redkeje ali sploh ne zapadejo v zasvojenost od alkohola in/ali ostalih drog; tudi v primerih, ko se znajdejo v stiski zaradi spletnega nasilja uspejo poiskati pomoč in ponovno vzpostaviti osebne meje. Prožni posamezniki tudi mnogo bolje prenesejo postavljanje meja s strani drugih ljudi in le-tega ne dojemajo kot zavrnitev, temveč kot prikaz različnih videnj, doživljanja, perspektiv. Prožni otroci so bolj kot k iskanju različnosti nagnjeni k iskanju podobnosti – k iskanju vsega, kar nas lahko povezuje. 

Razvoj prožnosti kot osebnostne lastnosti ali kot veščine oz. kompetence omogočimo odrasli, starši, vzgojitelji in učitelji, ki smo otroke zmožni prepoznati in sprejeti v vseh njihovih posebnostih, ki spoštujemo njihovo integriteto ter jih hkrati vodimo in prevzemamo odgovornost za odnos z njimi. Jih sprejemamo kot dragocena bitja in jasno sporočamo, kaj pričakujemo od njih, ter pri tem tudi vztrajamo; ki premoremo do otrok empatijo in smo hkrati tudi zahtevni. Zahtevnost za otroka pomeni tudi to, da zaupamo vanj in v njegove zmožnosti; lahko pa tudi močno prizadene njegovo integriteto, če ne vključuje tudi empatije in prevzemanja odgovornosti. Gre za vzgojni proces, ki morda ni enostaven – ki ni zbirka obrazcev in receptov – je pa vsakokratno srečevanje človeških bitij. Hkrati je to proces, ki tako otroku kot odraslemu omogoča občutek, da sta oba spoštovana in dragocena drug za drugega. Prožnost je odgovor na toksični individualizem, saj nam omogoča ohraniti integriteto in hkrati ostati povezan z drugimi.

Čas, v katerem živimo, zahteva od nas veliko. Psihološka odpornost je nujna, če želimo ohraniti kakovost življenja, upanje in stabilnost. Verjamem, da je vse stvar fokusa, usmerjanja pozornosti in postavljanja prioritet. Mladim je izjemno težko, vendar niso (samo) nemočne žrtve. Odraslim je izjemno težko, vendar moramo vztrajati, saj nas imajo mladi za zgled. Vse se lepo sliši – vendar kako to dosežemo, podpremo mlade in ne potonemo v kaosu vsakdanjika?

Od »žgečljivih« fotografij na mobilnem telefonu do spletnega seksualnega nadlegovanja je včasih potreben le korak. Kaj lahko glede tega storimo starši in šolski strokovni delavci? Ali resnično vemo, kaj se dogaja v »nakonektanem« svetu najstnikov, koliko razumemo njihove vzgibe in potrebe, ki jih silijo v te vrste “bližino”, koliko sploh poznamo tehnologije, ki so jim na voljo, pa koliko se zavedamo silnic, ki jih ženejo v razne vrste in oblike elektronskih in medmrežnih (seksualnih in drugih) interakcij.

Skupaj z voditeljico seminarja Nino Babič, psihologinjo in šolsko svetovalko z bogatimi izkušnjami “s terena”, bomo ugotavljali, kaj starši in strokovni delavci v vzgojno-izobraževalnih ustanovah lahko naredimo – kaj je dobro, da naredimo, in česa ne moremo. Prvi korak je vsekakor, da se o tem sodobnem fenomenu, ki dobiva vse večje razsežnosti, čim bolje informiramo. Koristno je tudi delovati na preventivi – opolnomočiti mlade, da se bodo znali postaviti zase tudi virtualno in hkrati spoštovati meje integritete drugih, čeprav jih velikokrat ne vidijo in ne čutijo (zato so izzivi sproščanja napetosti na neustrezne načine še toliko bolj mamljivi). Na koncu pa še večno vprašanje – ali nasilne računalniške igrice sproščajo agresivnost ali ustvarjajo nasilne mladostnike?

Udeleženci ozavestijo pomen varne navezanosti in vzpostavitve odnosa; ovrednotijo svojo skrb za vzdušje znotraj skupine/razreda. Pregledamo statistiko duševnih in čustvenih težav pri otrocih in mladostnikih po EU in SLO ter pozornost namenimo temu, kaj lahko naredimo že na predšolski stopnji (za vrtce) in naprej (OŠ + SŠ). Spoznamo pomen krepitve socialnih in čustvenih kompetenc, ki dokazano dvigajo stopnjo rezilientnosti pri otrocih in mladostnikih.