Med vami in vašim očetom je opazna presenetljiva telesna podobnost – v vaših gibih in načinu govorjenja.

Da. Tudi v načinu razmišljanja oziroma v tem, kako se vedemo do družine, sva si zelo podobna. Nimam pa njegovega daru za poučevanje ali vodenje. Tega dela njegove osebnosti nisem podedoval – tiste neverjetne sposobnosti, da je znal vzpostaviti stik z ljudmi, prepoznati, kaj potrebujejo, in jih učiti na način, kot je to znal on.

Kaj ste podedovali po materi?

Predvsem eno stvar – empatijo. Ne zato, ker je oče ne bi imel ali je ne bi kazal. Na splošno pa mislim, da sem veliko več podedoval po Jesperju kot po Katji, svoji materi – od odnosa do hrane do osebnostnih lastnosti in načina, kako se vedem do drugih ljudi.

Vaša babica je bila Poljakinja.

Da, po materini strani. Dedek pa je bil Danec. Bil je veterinar. Še danes ne vem, kako sta se spoznala, domnevam pa, da je bilo to verjetno povezano z vojno. Tako Jesper kot Katja sta imela zapleten odnos s svojimi starši. Na nobeni strani to nikoli ni bil posebej tesen odnos.

Koliko ste bili stari, ko sta se vaša starša ločila?

Sedemnajst let. Mislim, da sta se začela oddaljevati že precej prej. Moja mama je zelo umetniška in ustvarjalna oseba; izdelovala je keramiko. Prav ona je prevzela odgovornost in skrb za družino. Če pomislim na svoje otroštvo in vsakdanje življenje, je bila mama tista, ki je bila vedno prisotna.

Jesper pa se je vse bolj usmerjal v svoje delo in poslovne obveznosti ter skušal delati, kolikor je le mogel. Mislim, da se je prav tam njun odnos začel krhati. Če sploh lahko govorimo o srečni ločitvi, potem je bila njuna prav takšna.

Ste bili kot najstnik uporniški?

V tistem času sem bil zelo jezen. Spomnim se, da sem udaril v vrata in vanje naredil luknjo. Nekoliko sem se uprl, vendar ni trajalo dolgo. Pozneje ni bilo več takih pripetljajev.

Ko je Jesper zbolel, sta se z mamo ponovno zbližala. Mama je res storila vse, kar je bilo v njeni moči, da bi mu stala ob strani in mu pomagala.

Pri kateri starosti ste postali samostojni in neodvisni od staršev?

Pri sedemnajstih letih. Želel sem postati barman. Seveda sem se o tem pogovoril z Jesperjem in rekel mi je: »Morda bi bilo bolje, če bi si najprej pridobil poklicno izobrazbo. Obstaja šolanje za natakarja. Obiskuješ šolo in hkrati delaš.« To se mi je zdela zelo dobra kompromisna rešitev.

Ko sem bil star sedemnajst let in pol, sem se odselil približno uro vožnje od doma in začel triinpolletno vajeništvo. Polovico časa sem obiskoval šolo, drugo polovico pa delal v restavraciji.

Takrat sem se zares navdušil nad kulinariko. Poleg tega sem opravil še izobraževanje za sommelierja. Naslednjih deset do dvanajst let sem delal v številnih restavracijah – v hotelih in manjših gurmanskih restavracijah po vsej Danski.

Ste bili takrat že finančno neodvisni?

Da. Od staršev nikoli nisem dobival denarne pomoči.

Ker vam nista želela pomagati ali ker nista imela denarja?

Mislim, da je bila mama nekoliko bolj popustljiva. Če bi pomoč res potreboval, bi mi gotovo pomagala.

Jesper pa je bil vedno zelo trdno prepričan, da človek ne dobi vsega, kar si želi. To si mora prislužiti sam. Zato mi nikoli ni dajal denarja in tudi sam tega nikoli nisem pričakoval.

Kako ste začeli svoje podjetje?

Jesper mi je pomagal, saj sem prav na Kemplerjevem inštitutu začel pripravljati hrano. On je uredil kuhinjo in postavil temelje. Pomagal mi je tudi pri pridobitvi bančnega posojila. Takrat sem bil star približno osemindvajset let.

Potem se je vse razvilo zelo hitro. Sprva sem kuhal za udeležence izobraževanj, nato pa sem začel pripravljati hrano tudi za zunanje naročnike. Catering je kmalu postal pomemben del mojega podjetja.

Lahko bi rekli, da ste človek, ki si je vse ustvaril sam.

Da. Na Danskem je to nekaj povsem običajnega. Ko si dovolj star, da lahko delaš, tudi delaš. Poskrbeti moraš zase.

Seveda, če bi se zgodilo kaj resnega, če bi zašel v težave ali potreboval streho nad glavo, bi se vedno lahko vrnil domov. Tam bi imel hrano in dom.

Vendar pa ne poznam nikogar, ki bi po končanem šolanju od staršev še prejemal denar.

Bi rekli, da ste strastni ljubitelj hrane?

Da.

Od kod izvira ta strast?

Nedvomno od Jesperja. Ko je bil doma, je bil vedno on tisti, ki je kuhal za našo družino.

Kaj je najraje pripravljal?

Pripravljal je vse mogoče – od italijanske in francoske do indijske kuhinje. Navdih je črpal iz kuharskih knjig ali iz restavracij, ki smo jih obiskovali.

Vedno je znal navezati stik s kuharji. V njem so očitno prepoznali nekaj posebnega, zato so se z njim zmeraj zapletli v pogovor. Pogosto so ga povabili v kuhinjo ter mu pokazali različne kuharske prijeme, skrivnosti in drobne trike. Zares ga je navduševal način priprave hrane in raziskovanje okusov.

Veliko sva kuhala skupaj. Izmenjevala sva si zamisli in se vedno pogovarjala o zanimivih restavracijah, ki sva jih obiskala, ali o novih vinih, ki sva jih odkrila.

Toda tisto, kar ga je najbolj privlačilo, ni bilo zgolj druženje ob hrani s prijatelji ali družino, temveč sam proces ustvarjanja – načrtovanje jedi, priprava in vse, kar spremlja kuhanje.

Ste Jesperju pomagali pri kuhanju?

Opazoval sem, kaj počne, in mu občasno tudi pomagal. To ga je veselilo.

Večkrat je rekel, da sva si v tem zelo podobna – oba namreč ne marava, da se nama med kuhanjem kdo mota po kuhinji. Če kuhava, želiva biti sama.

Ko sem bil starejši, sem mu prinesel dobro steklenico vina, on pa je pripravil večerjo. Veliko sva se pogovarjala o hrani in vinu.

Hrana je bila vedno nekaj, kar naju je povezovalo. Skupaj sva rada kuhala, sedla za mizo ali odšla v kakšno dobro restavracijo. To je bilo nekaj, v čemer sva oba resnično uživala.

Kakšen je bil vajin odnos z Jesperjem?

Mislim, da se je razvijal zelo naravno.

Drug drugemu sva znala dati natanko tisto, kar sva v določenem trenutku potrebovala, in to že med zelo kratkimi srečanji.

Ko sva potrebovala stik, sva se srečala osebno ali pa se slišala po telefonu. V nekaj minutah sva si povedala bistveno. Oba sva dobila, kar sva potrebovala, potem pa je vsak nadaljeval svojo pot.

Z nobenim od staršev nisem govoril vsak teden. Slišali smo se približno enkrat na mesec ali celo na dva meseca.

S čim se danes ukvarjate?

Živim na Tajskem in na Phuketu vodim tri družinske hotele. To je nekaj vmes med penzionom in hotelom. Opravljam veliko različnih nalog: pripravljam zajtrke, skrbim za rezervacije, vzdrževanje in stik z gosti. Z ženo poskrbiva skoraj za vse sama, pomagajo pa nama tudi zaposleni.

Je to vaš glavni poklic?

Da. Prej sem imel podjetje tudi na Danskem, vendar je zaradi covida prenehalo delovati.

Kuhal sem za ustanovo Salvation Army, ki je organizirala počitniške programe za družine, ki si z otroki niso mogle privoščiti poletnih počitnic. Omogočili so jim bivanje na posebnem posestvu na Danskem, kjer so lahko skupaj preživljali čas in se udeleževali različnih dejavnosti. Jaz sem skrbel za pripravo obrokov.

Kako to, da ste se odločili živeti na Tajskem?

Pred dvanajstimi leti sem na Tajskem spoznal svojo ženo. Že od začetka sva načrtovala, da se bova preselila na Dansko in tam začela nov posel. Morda tajsko restavracijo ali kaj podobnega.

Res sva se preselila na Dansko in začela urejati vse potrebno, da bi žena dobila dovoljenje za prebivanje in bi lahko tam zakonito živela. Toda tako kot v številnih evropskih državah je to skoraj nemogoče.

Nešteto ur sva preživela v vrstah na uradih za priseljevanje. Do tujcev niso posebej prijazni. Vedno so bili nezaupljivi in so se spraševali, zakaj želi priti na Dansko in tam ostati.

Ko sem videl, kako nesrečna je postajala, sva se po vsega osmih mesecih odločila, da se vrneva na Tajsko.

Kako Evropejec doživlja življenje na Tajskem?

V Evropi običajno živite s svojo družino v svojem domu, med tednom pa morda obiščete sorodnike ali bratrance in sestrične.

Na Tajskem pa je povsem drugače.

Vrata hiše so vedno odprta – ne le za širšo družino, temveč tudi za sosede in druge ljudi.

Približno trideset ženinih najbližjih sorodnikov živi v hišah okoli nas, zato ljudje nenehno prihajajo in odhajajo.

Takšen način družinskega življenja mi veliko bolj ustreza. Drug na drugega naletimo takrat, ko imamo čas, večino časa pa vsak skrbi za svoje življenje.

Najin sin pride domov, naju pozdravi, nekaj poje, potem pa odhiti ven k prijateljem in se zvečer vrne spat.

Tajski način življenja temelji veliko bolj na spontanosti. Rekel bi, da ljudem daje tudi precej več svobode.

V družini se nikoli ne pričakuje, da morajo biti vsi ob določenem času skupaj, kar je povsem drugače kot na Danskem. Nihče vam tudi ne vzbuja občutka krivde, če želite početi to, kar vas veseli.

Če na primer mojo ženo obiščejo prijateljice in predlagajo: »Pojdimo po nakupih,« je odgovor preprost: »Seveda, se vidimo pozneje.«

Če najinega sina Mathewa pokliče prijatelj, preprosto odide. Morda pri njem prespi in se vrne naslednji dan. Med šolskimi počitnicami se včasih zgodi, da ga ni štiri ali pet dni, pa je to povsem običajno.

Nihče ne nadzoruje, kaj počnejo drugi. Prav tako ni tistega strahu, ki ga pogosto srečujemo v Evropi – da se bo otroku zgodilo nekaj hudega, da si bo zlomil nogo ali se mu bo pripetila nesreča. Tega skoraj ni.

Po drugi strani pa velja, da če se res kaj zgodi in družina potrebuje tvojo pomoč – če se kdo poškoduje, pride do nesreče ali je treba za nekoga poskrbeti – so vsi tam v trenutku. Brez vprašanja, brez oklevanja.

Bi rekli, da otroci na Tajskem doživljajo tisto enakovredno dostojanstvo, o katerem je govoril Jesper?

V tajskih družinah so otroci veliko bolj samostojni kot v Evropi in starši jim izkazujejo precej več zaupanja.

Seveda to ni vedno dobro. Če so otroci preveč prepuščeni sami sebi, lahko začnejo početi stvari, ki jih ne bi smeli. Tudi to se dogaja.

Toda večina otrok se že zelo zgodaj nauči skrbeti zase, poiskati prijatelje, si poiskati igro ali dejavnost. Niso tako odvisni od mame in očeta, kot to pogosto opažamo v Evropi.

Na Tajskem je sicer veliko revščine, vendar je nekaj zelo lepega v tem, da je družina vedno na prvem mestu. Če kdo od družinskih članov potrebuje denar, hrano ali kakršno koli drugo pomoč, družina takoj stopi skupaj. Nihče ne sprašuje po razlogih. Če človek potrebuje pomoč, jo bo tudi dobil.

Bi rekli, da se na Tajskem počutite doma?

Da, to lahko mirno rečem. Pravzaprav si ne želim živeti nikjer drugje.

Kaj pa občutite, ko ste v Evropi oziroma na Danskem?

Rad pridem na Dansko obiskat svojo družino. Toda tam imam občutek, da je vse nekoliko preveč varno.

Morda zveni nenavadno, vendar se mi zdi življenje tam tudi nekoliko dolgočasno.

Vse je organizirano. Za vse je poskrbljeno.

Če zboliš, greš v bolnišnico.

Če želiš študirati, je študij plačan.

Na neki način je vse skupaj preveč varno.

Na Tajskem pa moraš sam poskrbeti zase.

In nihče te ne sprašuje, zakaj si se odločil za nekaj. Če želiš nekaj narediti, to preprosto narediš. Nikomur ni treba polagati računov, razen samemu sebi.

Ali govorite tajsko?

Ne. Na Tajskem te pravzaprav ne spodbujajo, da bi govoril njihov jezik. Raje vidijo, da govoriš angleško. Na Phuketu, ki je glavno turistično območje, angleško govorijo skoraj vsi.

Načrtujete, da boste na Tajskem ostali do konca življenja?

Da, mislim, da res.

Koliko otrok imate?

Alex je moj starejši sin iz prvega zakona. Mathew pa je zdaj star osem let.

Kakšen je bil Jesper kot dedek?

Svoja vnuka je imel zelo rad, čeprav tega ni nikoli izrekel na glas. Nekako podobno kot v najinem odnosu. Oba, Alex in Mathew, sta mu veliko pomenila.

Še posebej Alex, ker je odraščal na Danskem in je bil zato veliko večji del njegovega življenja.

Mathew pa se je Jesperja na začetku nekoliko bal, saj je bil Jesper že na invalidskem vozičku, ko ga je prvič zares spoznal. Prvič mu ni bilo lahko. Hodil je okoli njega, ga opazoval in se malo igral.

Torej Jesper svojim vnukom nikoli ni rekel: »Rad vaju imam«?

Ne.

Pa vam?

Tudi meni ne.

Mislim, da je to besedna zveza, ki je v naši družini preprosto nismo uporabljali. Toda svojo ljubezen je znal pokazati.

Bi rekli, da je bil takšen kot večina očetov na Danskem v tistem času?

Da, mislim, da je bilo tako.

Veliko je delal in skrbel za družino.

Ni bil tisti oče, ki bi sedel z mano na tleh in sestavljal lego kocke, me peljal igrat nogomet ali na plažo.

Kako so Jesperjeve ideje vplivale na vaše družinsko življenje in na vaš odnos z otrokoma?

Njegov vpliv zagotovo obstaja, vendar ne mislim, da izhaja iz kakšne njegove knjige ali iz posamezne ideje, ki bi jo zavestno prevzel.

Ste ga prosili za nasvet?

Da. Ko se mi je na Danskem rodil prvi sin, mi je bilo res zelo težko.

Rodil se je nekoliko po predvidenem roku, zato je neprestano jokal in skoraj nič ni spal.

Seveda sem se z Jesperjem pogovarjal o tem, kako naj se spopadem s situacijo – tako s svojimi občutki kot z odnosom do Alexa.

Takrat me je napotil k enemu od svojih sodelavcev. Z njim sem imel nekaj zelo dobrih pogovorov, ki so mi resnično pomagali.

Jesper se ni želel vključevati kot strokovnjak v moj odnos z nekdanjo ženo ali z Alexom.

Vedno pa mi je bil pripravljen svetovati, kadar sem ga za to prosil.

Nikoli ni nastopal v slogu: »To moraš narediti tako in tako.«

Vam je bilo to, kar vam je povedal, blizu? Je imelo za vas smisel?

Da, imelo je smisel.

Čeprav je govoril zelo na kratko, skoraj v nekaj ključnih mislih, mi je to zelo pomagalo.

Največ sva govorila o tem, kako sem se počutil in kako sem se odzival.

Povedal mi je tudi, da je sam doživljal zelo podobne občutke, ko sem se rodil jaz.

Takrat sem spoznal, da imava tudi v tem pogledu veliko skupnega.

Ste prebrali očetove knjige?

Nekatere sem prebral, nekaterih pa še ne. Imam pa jih vse.

Katera vam je najljubša?

Najlažje mi je bilo brati knjigo o družinskih obrokih, ker je tudi najkrajša. Seveda pa tudi Kompetentni otrok.

Nekatere druge knjige so zame nekoliko preveč strokovne. Ko sem bil mlajši, jih nisem zares razumel in nisem imel občutka, da bi mi lahko neposredno koristile.

Kljub temu sem jih rad bral, ker so bile to njegove besede.

Ali se je Jesper v zadnjih mesecih svojega življenja duševno spremenil?

Samo v tem smislu, da je moral ogromno svoje energije porabiti že za to, da je preprosto bil navzoč in se spopadal z bolečinami.

Sicer pa je ostal natanko takšen, kot je bil vedno – le da je trpel neznosne bolečine.

Vas je prepoznal?

Da. Ves čas je bil povsem pri zavesti. Le njegovo telo je bilo v zelo slabem stanju.

Jesper v eni od svojih knjig piše, da mu je najbolj žal, ker se v življenju ni bolj posvečal duhovni razsežnosti.

Točno tako.

Je o tem kdaj govoril tudi z vami osebno?

Nekoč smo bili skupaj Jesper, moja mama Katja in zelo dobra danska prijateljica Nini.

Nini je bila posebna ženska. Trdila je, da lahko vidi tako v preteklost kot v prihodnost.

Jesper je bil do takšnih stvari zelo odprt.

Ko je zbolel, je raziskoval vse mogoče alternativne načine zdravljenja in iskal pomoč na različne načine.

Mislim, da ga je ta duhovna razsežnost zelo zanimala in da jo je precej raziskoval.

Jesper je bil zelo nezadovoljen z načinom zdravljenja, ki ga je bil deležen v bolnišnicah.

Da. Zaradi tega je bil zelo nesrečen.

Po drugi strani pa mislim, da je takšna izkušnja strašna za vsakogar, ki mora skozi kaj podobnega.

Tudi zdravstveno osebje je pod velikim pritiskom. Razumem, zakaj ne morejo biti ves čas stoodstotno osebni in popolnoma navzoči ob vsakem bolniku.

Se spomnite, ali je kdaj govoril o svoji smrti?

Imel je svoj pogled na smrt.

Nikoli ni rekel: »Pripravljen sem.« Ali: »Želim umreti.«

Tega ni nikoli izrekel na glas.

Toda proti koncu se je na njem videlo, da si želi oditi.

Mislim, da se je prvih pet ali šest let bolezni zares boril in si želel ozdraveti.

Nekaj let je iskreno verjel, da bo premagal bolezen in da bo spet hodil.

Ko pa je spoznal, da to ne bo mogoče, se je njegovo stanje počasi slabšalo.

Postajal je vse bolj bolan in vse težje mu je bilo.

Še vedno mu je uspelo delati, vendar niti približno toliko, kot bi si želel.

V Familylabu smo od Jesperja redno prejemali novice o njegovem zdravstvenem stanju – nekakšna poročila o tem, kako se počuti. Boleče jih je bilo brati, hkrati pa je bilo lepo videti, da je še vedno čutil potrebo po pisanju in deljenju svojih izkušenj z nami.

Najtežje obdobje njegove bolezni je bilo, ko sploh ni mogel več govoriti. To je bilo grozljivo.

Ko je znova dobil glas, se je zanj marsikaj obrnilo na bolje.

Potem pa so bolečine postajale vse hujše in zdravila niso več učinkovala.

To je bilo zelo težko obdobje, predvsem zato, ker je trajalo tako dolgo.

Dolga leta je šlo le še navzdol. Vedno slabše in slabše.

Ste imeli dovolj časa, da ste se od njega poslovili?

Na srečo sem ga imel.

Takrat sem na Danskem delal kot kuhar za Salvation Army in približno dva tedna preživel z njim, ravno v času, ko je pogosto prihajal iz bolnišnice in se vanjo vračal.

Zame je bilo to zelo težko, ker ga nisem želel videti v takšnem stanju.

Ko je bil doma, sem prišel v njegovo stanovanje, mu pripravil kosilo ali večerjo, ostal približno eno uro, potem pa sem odšel.

 

(Pogovor sta opravila Dušanka Kosanović in Darek Siska, junija 2023.)