Jan Gmurczyk sprašuje Jesperja Juula

V knjigi »Šolski infarkt. Kaj lahko storimo, da bo šlo otrokom, staršem in učiteljem bolje« pišete, da bi se morali učenci, starši in učitelji združiti in se skupaj upreti obstoječemu izobraževalnemu sistemu. Zakaj?

Jesper Juul: Razlog je preprost.  V okviru sedanjih okoliščin so vse tri strani izpostavljene enakemu stresu in so enako frustrirane.  Kakorkoli že, pa trenutno ni ene države v Evropi, katere šolstvo bi lahko dali drugim za zgled, kako ustvariti nov vzgojno izobraževalni sistem. Seveda imajo vse države posamezne javne ali privatne šole, ki so boljše od povprečja, vendar bi bila resna politična napaka, če bi zaradi njihove trenutne uspešnosti vsem drugim kar diktirali posnemanje njihove strukture ali filozofije.

Kaj pa lahko potemtakem storimo?

Jesper Juul: Ker potrebujemo nov pristop k izobraževanju, bi imel takle predlog: pojdimo in vprašajmo ljudi, ki so vsak dan v šoli, kakšna naj bi šola bila? Povejmo učiteljem, učencem in staršem, da jih njihova država potrebuje in vključimo jih v reformni proces.

To je krasna ideja, a kako jo prenesti v resničnost?

Jesper Juul: Ministrstva za izobraževanje bi morala organizirati majhne skupine učiteljev, staršev in učencev od četrtega razreda dalje, ki bi jih sestavljalo od 10 do 15 članov. V vsakem šolskem okolišu bi morali ustanoviti približno dve taki skupini. Najprej bi delovale ločeno, nato pa skupaj, kot mešane skupine. Njihova naloga bi bila napisati knjižico s predlogi, kako izboljšati naše šole. Na koncu bi te knjige predali ministrstvom, da bi jim služile kot temelj ter navdih za lokalne in državne politike. Na ta način bi ustvarili čisto drugačen odnos do sodelovanja in odgovornosti za šolstvo in šolski vsakdan.

Pravite, da je celotno šolstvo povsod enako pod stresom in frustrirano ter da je povsem evidentno, da je potrebno šolstvo korenito spremeniti povsod po Evropi. Če je to res, zakaj učitelji ter starši s svojimi otroki s svojim protestom še niso množično na ulicah?

Jesper Juul: Učitelji so javni uslužbenci, ki so vajeni pokorščine in ubogljivosti. Še več, generacije dolgo je bilo voditeljstvo ravnateljev in učiteljev v resnici čisto navadna strahovlada oz. »upravljanje s sredstvi zastraševanja«. Veliko staršev ostaja tiho zato, ker ta strah še vedno tiči v najglobljem delu njihove duše in tudi ker jih je strah za prihodnost njihovih otrok. Za večino staršev so ocene še vedno veliko pomembnejše kot otrokovo dobro počutje. V igri pa je še eno dejstvo, ki ga ne smemo pozabiti. Še nedavno tega so imele države, kot je Poljska, avtokratski politični sistem. Ta zgodovinska dediščina še vedno konstituira prevladujoči del šolske DNA. Situacija pa je podobna v Avstriji, Nemčiji, na Hrvaškem, v Srbiji in Sloveniji, še celo v Italiji.

Kaj pa na Danskem? Menite, da bi danski vzgojno izobraževalni sistem lahko služil kot zgled za države, kot je Poljska?

Jesper Juul: Prepričan sem, da bi mnogim poljskim učiteljem oz. pedagogom pomenil obisk danskih šol velik navdih. Predvsem zato, ker na danskih šolah vlada močan občutek dostojanstva in enakovrednosti med učenci in učitelji. A vseeno, kot sem že omenil, do sedaj ni bila nobena država sposobna izumiti »šole prihodnosti«. Evropske politike ta problematika ne zanima ali pa preprosto nimajo vizije izobraževalnega sistema, kakršnega bi potrebovali. Na Danskem, na primer, je leta 2014 vlada vpeljala novo šolsko reformo, ki je nastala kot rezultat političnega boja v parlamentu. Niti slučajno v pripravah in procesu odločanja niso sodelovale tri prej omenjene stranke; se pravi učenci, učitelji in starši. Rezultat tega je, da reforma v družbi nikoli ni bila zares sprejeta. Če vprašate učitelje, učence in starše, vpeljane spremembe nikakor ne delujejo, kot je bilo mišljeno. Politične stranke pa, nasprotno, menijo, da je reforma velik uspeh in se norčujejo iz vseh teh ljudi, ki imajo vsak dan opraviti s šolo in ki tudi najbolje vedo, da to ne drži. Sodobna demokratična družba tudi ne more brez posledic prenesti takega pišmevuhovskega obnašanja svoje vlade. In nadalje, obiskal sem vse mogoče javne in zasebne šole v večini evropskih držav. Prišel sem do zaključka, da ne obstaja nobena filozofija edukacije, ki bi bila sama po sebi boljša od drugih. To, kar šolski sistem danes dejansko potrebuje, je neka nova pedagoška paradigma.

Zakaj?

Jesper Juul: Če premislimo naravo in cilje šole, pridemo do zaključka, da naj bi bila šola profesionalna organizacija oz. institucija, ki temelji na profesionalnih vrednotah. Na žalost pa danes ni tako, ker življenje in delo v naših šolah obvladujejo birokratske vrednote.

Kakšna pa je razlika?

Jesper Juul: Naj podam preprost primer. V birokratskem sistemu  napake niso dovoljene, medtem ko jih v profesionalnem šolskem okolju razumejo in cenijo kot del učnega procesa. To pomeni, da je v skladu z birokratskimi vrednotami izjemno pomembno vedno imeti prav, medtem ko v profesionalnem pedagoškem smislu to, da ima nekdo vedno prav, še zdaleč ni vedno dobro. Nova pedagoška kultura je bistveni pogoj za dobro psiho-socialno počutje učiteljev in učencev, ki pa je zopet nujno za kakovostno poučevanje in učenje.

Kako naj bi po vašem mnenju vzpostavili to novo paradigmo?

Jesper Juul: Te načine sem temeljito predstavil skupaj s svojo sodelavko dr. Helle Jensen v najini knjigi Od poslušnosti do odgovornosti – Odnosna kompetenca, temelj nove pedagoške kulture, ki bo na Poljskem izšla v letu 2015. Predvsem je najbolj pomembno, da se čim prej osredotočimo na že davno ugotovljene pomanjkljivosti v izobraževanju učiteljev. Poskrbeti moramo za njihov strokovni razvoj in dostojanstvo s pomočjo supervizije, usmerjanja (coachinga), timskega dela in drugih mehanizmov, ki jih še lahko uporabimo v poklicnih ustanovah. Izobraževanje učiteljev naj bi predvsem vključevalo razvoj celega spektra poklicnih veščin, ki smo jih do sedaj zanemarjali –  in to v vseh državah. Pri tem mislim predvsem na medosebne veščine. Volja in sposobnost, da vzpostavimo neki polnovredni odnos z vsakim učencem, sta nujni pogoj, če hočemo avtoriteto, ki sloni zgolj na vlogi učitelja, uspešno zamenjati z učiteljevo osebno avtoriteto. Žal je pri tem Danska zopet negativni primer. Pred približno desetimi leti smo napravili napako, ko smo uvedli reformo, ki je izobraževanje učiteljev usmerila v bolj poudarjeno akademske sfere. Zdaj ugotavljamo, da je bila to resna napaka in da smo zapostavili temeljne pedagoške veščine, ki jih učitelj potrebuje, da bi vzpostavil plodno učno okolje. V skladu s to novo paradigmo moramo najprej pripoznati, da otrokovo učenje temelji na treh dejavnikih. Prvi dejavnik je voditeljstvo  in vodenje. Drugi je akademska odličnost. Tretji pa je odnosna kompetenca. Kakovost voditeljstva, ki temelji na dialogu, tudi odloča, ali bomo uspešni in ali bomo dosegli tako akademske kot tudi vzgojne cilje. Prav tako se moramo zavedati, da mora biti v središču vseh učnih procesov splošni psihosocialni razvoj otrok, ne pa zgolj psihologija učenja. To pomeni, da mora biti v novo paradigmo obvezno vključena perspektiva otroka.

Vse to je slišati zelo revolucionarno. Kakorkoli že, zdi se, da veliko učiteljev in staršev verjame, da učni napredek zahteva disciplino in ubogljivost.

Jesper Juul: To je sicer močno utrjeno prepričanje, a ne drži. V svoji knjigi pišem o tem, da je nasprotje ubogljivosti sicer neubogljivost, vendar je prava alternativa ubogljivosti dejansko osebna odgovornost. Učenje zahteva samodisciplino in vešče, spoštljivo vodenje.

Kako pa lahko šole pomagajo učencem pri razvoju osebne odgovornosti?

Jesper Juul: V vseh nekdaj avtokratskih državah, kjer sem kdaj deloval, so osebno odgovornost smatrali kot »nevarno«, saj so se oblasti bale, da bo vodila k individualizmu kot sebičnosti in v anarhijo. Ti strahovi še vedno tičijo globoko v nas. Zato sedaj potrebujemo razvojne spremembe z učitelji kot vzorniki. Na tej točki pa zopet naletimo na potrebo po novi pedagoški paradigmi.

In katerim največjim napakam naj bi se sedanje vlade skušale izogniti pri oblikovanju in reformah vzgojno izobraževalnih sistemov?

Jesper Juul: Po mojih izkušnjah obstajata dve največji napaki. Obe sta povezani z javno razpravo o izobraževanju. Prva napaka je, da vlade ne zagotavljajo kar najširše debate in ji ne namenijo dovolj časa. Druga pa je, da  se debata sprevrže v ideološki boj,  ko bi vendar morala biti proces, ki formulira kar najširšo kulturno vizijo izobraževanja.

Govorite o skrbi za kakovostno javno razpravo, prav tako pa poudarjate, da je premalo odprtega dialoga med učitelji, učenci in starši. Kako se lotiti tega problema?

Jesper Juul: Prvi pogoj je, da odkrito priznamo, da smo ta dialog vedno zanemarjali in da dandanes pravzaprav nihče ni resnični strokovnjak na tem področju. Najpomembnejši predpogoj za pozitivno spremembo je – znova – podpora učiteljem, tako da jim omogočimo izobraževanja, vpogled v ključne izzive itd. Čisto preveč učiteljev se boji staršev in obratno. Še generacije bo trajalo, da bomo vzpostavili bolj plodno kulturo, ki bo v korist obema stranema. Podobna sprememba pa bo morala nastati tudi v družinah.

Strah, frustracija, pritiski – naše šole se zdijo nabite z negativnimi emocijami. Morda nalagamo na ramena otrok čisto  previsoka pričakovanja. Dandanes vsak govori o izobrazbi kot o ključu do uspeha tako posameznega zaposlenega kot tudi celotnih nacionalnih ekonomij. Morda pa bi bil čas, da se malo sprostimo glede pomembnosti izobrazbe?

Jesper Juul: Da, tudi jaz tako mislim. A še bolj pomembno je, da se zavedamo, da nova šola ne namerava sabotirati potrebe po dobro izobraženih državljanih. Šola, v kateri se bodo vsi dobro počutili, bo bolj produktivna kot tista, v kateri vlada stiska. Še več; razumeti moramo, da bo današnji ekonomski dobiček  zaradi vršenja vse večjega pritiska na vsakogar že v bližnji prihodnosti povzročil rast stroškov v sferi socialnega in zdravstvenega sistema družbe. Pravzaprav se to že dogaja. Z drugimi besedami, današnji vzgojno izobraževalni sistem nam ne prinaša trajnostnih pozitivnih ekonomskih učinkov oz. trajnostnega dobička. In za povrhu bi dodal,  da se veliki, uspešni podjetniki, na primer v Nemčiji, vsi strinjajo, da v šoli nadpovprečno uspešni učenci, za katere se zdi, da jih nekatere šole in starši tako zelo občudujejo, kot odrasli na delovnem mestu dejansko ne znajdejo najbolje in niti niso ne vem kako uporabni. Današnja podjetja pa potrebujejo inovativne, ustvarjalne in odgovorne zaposlene – od vrha pa do temeljev svoje strukture.

Zdi se, da se moramo še dosti naučiti o izobraževanju v 21.stoletju.

Jesper Juul: Seveda. Še posebej pa se moramo zavedati, da je šolstvo danes na pomembnem in edinstvenem razpotju. Šola nikoli in nikjer ni bila ustanovljena zaradi otrok, temveč zaradi potreb družbe in to je popolnoma v redu. Vsaka država še vedno potrebuje in bo potrebovala izobražene državljane in davkoplačevalce. Na vsak način pa moramo poskrbeti tudi za zdravje otrok in mladine. Na kratko rečeno, potrebujemo boljše ravnovesje med prizadevanji za ekonomske cilje, kot so visoka mednarodna konkurenčnost in rast bruto domačega proizvoda, ter med nemerljivimi vidiki družbene blaginje.

Izvirni intervju je objavljen v poljski publikaciji Instytut Idei (št. 10, 2016).