Z Jesperjem Juulom se pogovarja Saška T. Ocvirk
Znan ameriški igralec je ob rojstvu svojega otroka prepadeno ugotovil: »Ko sem kupil videorekorder, sem dobil goro navodil v vseh jezikih. Ko so mi v porodnišnici v roke potisnili malo štručko, pa so rekli zgolj ›srečno‹.«
Danes je vse prej kot jasno, kako vzgojiti srečne, koristne in prilagojene otroke. Znan danski družinski terapevt in pedagog Jesper Juul, avtor uspešnice Kompetentni otrok, je strnil sodobne starševske dileme: »Največji problem današnjih staršev je v tem, da nimajo jasnih smerokazov. Ni več jasnih družbenih vrednot, kaj pomeni dobro vzgojen otrok.« In nadaljuje še bolj šokantno. »Cilj bi nam moral biti psiho-socialno zdrav otrok. Problem je v tem, da mi nočemo zdravih otrok – hočemo prijazne in neproblematične otroke.«
Gotovo ga ni starša, ki bi se na prvo žogo strinjal s povedanim. Po drugi strani pa je vzgoja še vedno polna pogojevanj in manipulacij, ki se najkasneje v puberteti sprevržejo v bitke za prevlado, iz katerih eni in drugi izhajamo poraženi. Vzgojnih knjig je na tone. Mnoge priporočajo recepte v stilu »deset korakov do uboganja, spanja, branja …«, za katere se prej ko slej izkaže, da pri našem otroku pač ne delujejo. Tudi pri nas je vse bolj priljubljena knjiga Kompetentni otrok – v knjižnicah je običajno kar dolga čakalna doba – na katero skandinavski starši že desetletje prisegajo kot na vzgojno biblijo. Ko mamica Jesperju predstavi svojo družinsko situacijo z dvema sorojencema, ki se prepirata zaradi klavirja, in svojo rešitev, na koncu vpraša: »Sem naredila prav?« Jesper prostodušno odgovori z ne vem. Za vzgojo otrok očitno ni receptov. Se pa obnese odkrit, pošten in enakovreden odnos, ki otroka na drugi strani priznava kot vsega spoštovanja vredno osebo. Še zdaleč ne more vedno doseči tistega, kar hoče, a njegova čutenja zato niso nič manj upoštevanja vredna. »Ko se vam zdi, da je vse odpovedalo, poskusite z resnico,« staršem na srce polaga Jesper Juul.
Ti grdi fant, dedek bo žalosten!
»Za božič sem hotel po telefonu triletnemu vnuku voščiti,« eno svojih zgodb začne Juul. »Žena je rekla, da nima smisla, ker se ravnokar ukvarja z odvijanjem 25 daril in ne bo utegnil. A sem vztrajal. Njegovi mami sem rekel: ›Reci Aleksu, da želim govoriti z njim.‹ A ker je sodobna, prijazna mama, mu je rekla: ›Dedek ti telefonira. Bi morda želel govoriti z njim? ‹ Fantič je kot bi izstrelil odvrnil, da nima časa. Pa sem vztrajal, da mu prenese dobesedno: ›Dedek želi govoriti s tabo.‹ Odziv je bil povsem drug. Po nekaj trenutkih tišine je s povsem drugim glasom – bil je pri stvari – zelo vljudno rekel svoji mamici: ›Si lahko prosim tako prijazna in mu poveš, da ne more govoriti z mano? ‹ Mama je seveda reagirala, kot bi danes večina staršev: ›Ne moreš tako govoriti z dedkom, veš, da te ima rad in bo žalosten …‹ Zame pa je bilo to najlepše božično darilo. ›Še je zdrav! ‹ sem si rekel. Jasno je izrazil svoje stališče. To sem jaz. Tako zdajle čutim. Prosim, da to sprejmeš. In bil je prijazen. Že dolgo nisem slišal koga govoriti tako vljudno. Če bomo vzgojili zdrave otroke, bosta prijaznost in vljudnost prišli v paketu.«
Kot je prepričan Juul, je ena največjih sodobnih vzgojnih zmot v tem, da starši ne bi smeli kazati čustev. »Kako za vraga pa naj se otroci naučijo empatije, palete vseh čustev, biti človek, biti starš, če pa jih vzgajata Barbie in Ken?! V časih mojega otroštva so bili starši nenehno jezni. Zdelo se je, kot da ves čas renčijo na svoje otroke. Danes poskušajo biti ves čas prijazni in nasmejani. Škoda je ista, samo ovitek drugačen. Včasih je bila v Avstriji ustanova, ki je staršem svetovala, naj otrokom novico o svoji ločitvi prenesejo s srečnim izrazom na obrazu. In s kakšnim obrazom jim poveš, da ti je umrla mama?!«
Potlačena agresija je medvedja usluga
Bistvo je v odnosu do otroka – ali ga jemljemo kot objekt ali subjekt. V prvem primeru se zdi, da do polnoletnosti sploh ni popoln človek, ampak tvarina, ki jo starši s svojimi ukazi, metodami in omejitvami oblikujemo v družbi vredno osebnost. Druga skrajnost je permisivna vzgoja, kjer starši kot služabniki poskušajo uresničiti vsako željo in potrebo, v resnici pa kažejo svojo dezorientiranost in nemoč, kar je za otroka skrajno obupen položaj. »Povsem drugače je, če otroke že od začetka jemljemo kot vsega spoštovanja vredne osebnosti. Resda nimajo izkušenj. Zato je starševska odgovornost, da jih trdno vodimo. Vendar bi jih morali obravnavati vsaj s takim spoštovanjem kot prijatelja, ki pride na obisk.« Stvari, kot so spanje, hranjenje in velika potreba so tako intimne, da lahko in hoče otrok že zelo zgodaj prevzeti odgovornost zanje. Če se nam zdi, da to vemo bolje od njega – ni čudno, da smo deležni najhujših uporov in konfrontacij. »V nekem vrtcu na Danskem smo uvedli samopostrežni bife za kosilo. In to za najmlajše. Bilo je neverjetno gledati, kako so malčki, ki so komaj shodili, nosili pladnje, pogledovali, kaj je za kosilo, in nazadnje izbrali hrano. Začuda zdravo in primerno zanje. Potem pa starše jezi, da otroci drugod jedo tudi tisto, česar se doma niti slučajno ne pritaknejo.«
Če svojemu enoletniku težko zaupate že žlico, vam gredo ob taki liberalnosti morda lasje pokonci. A Juul jih ima na zalogi še več. Večina staršev je sveto prepričanih, da je treba slabe navade v kali zatreti in nasilje je krona tovrstnih zadev. Juul pa ga prostodušno snema s sramotilnega odra. »Vsi dvoletniki grizejo in praskajo. Ne glede na to, kako vrtci propagirajo ničelno toleranco do nasilja, ne morejo spremeniti tega, da je agresija življenjsko pomembna za psihično zdravje človeka. Od nas je odvisno, da se ga otrok nauči izražati drugače kot z udarci. Vendar je največja napaka, če mu sporočamo, da je z njim nekaj narobe, če čuti jezo in potrebo, da bi koga fino po nosu. Še posebej v času, ko ga besedni zaklad še ne dohaja in se tako ali tako ne zna izraziti drugače. Američani so ničelno toleranco do nasilja prignali do skrajnosti, hkrati pa so med najbolj nasilnimi družbami na svetu, podivjani najstniki, ki z orožjem ustrahujejo okolico, pa nekaj vsakdanjega.« Ko vas bo naslednjič vaš malček butal z glavo, mu torej ne boste čisto nič škodili, če boste rekli: ›Vidim, da si jezen, ampak ne dovolim, da me tepeš, ker me boli. Če bi se rad kam butal z glavo, uporabi zid‹. Brez skrbi. Pametnejši so, kot smo pripravljeni priznati.
* * * * * *
Članek je bil objavljen 14. januarja 2011 v Celjskem Novem tedniku.
0 komentarjev