Piše: Jesper Juul

Ko otroci dopolnijo približno dve leti, začnejo izražati novo težnjo. Težnjo, ki je hkrati želja, po večji samostojnosti in neodvisnosti od staršev. V severni Evropi tej fazi (ki traja naslednjih osemnajst let) pravimo »doba kljubovalnosti«. V ZDA po navadi posegajo po oznaki »težavni dvoletniki«. Razlog za tako pojmovanje je po vsej verjetnosti stara navada, po kateri si starši razlagajo, da je izvor vseh konfliktov v otroku. Toda danes vemo, da ni tako preprosto. Prvine, ki določajo potek te »faze«, so: otrokov razvoj, želja in sposobnost staršev, da temu sledijo, ter kakovost njihovega sodelovanja v preteklih dveh letih.

Kot že rečeno, se v otroku nekaj spremeni. Vse raje bi reči opravljal sam: si umil zobe, si zavezal vezalke, se obul, si postregel iz hladilnika, se oblekel in tako naprej.

V starših pa se včasih zgodi to, da se težko spremenijo. Dve leti so morali otroku pomagati pri vsem. To je sicer breme, vendar pa je hkrati tudi čudovit občutek, da si nekomu tako potreben, tako pomemben: da veš, kaj je zanj najbolje, in si zanj nepogrešljiv. Z nekatere starše je čas, ko se to začne spreminjati, v olajšanje; nekaterim drugim je težko popustiti vajeti in nadzor.

Kako se bodo stvari zasukale, je odvisno od staršev in njihove sposobnosti prilagajanja. Če popuščajo proti svoji volji in se ne zmorejo veseliti otrokove želje, da bi se znašel sam, se položaj razvije v boj za prevlado.

– Sam si bom nalil juho!
– Ne moreš, boš polil, pusti meni!
– Ne! Sam bom!
– Ne, ne boš, jaz bom … No, vidiš, zdaj sem pa zaradi tebe polil! Ti nisem rekel, da si še premajhen?!

Po vsej verjetnosti je imel ta starš prav. Najmanj 50% verjetnosti je, da otrok ne zmore mirno držati zajemalke vso pot od lonca do krožnika, in da bo res kaj polil. Ampak v odnosu z otrokom ni bistveno imeti prav. Pomembno je dati otrokom dovolj podpore, možnosti in prostora, da se lahko naučijo vse, kar se je v teh nekaj letih treba. Zato morajo starši dati otroku možnost, da se preizkusi v stvareh, ki jih še ne obvlada, in počakati s pomočjo, dokler sam ne prosi zanjo.

Ko gre za učenje novih reči, so otroci neverjetni. Vedno poskušajo opraviti naloge, ki so zanje še nekoliko prezahtevne. Šele pozneje v življenju bodo morali spoznati in upoštevati svoje zmožnosti – ampak do takrat bodo tudi že zdavnaj odseljeni od doma.

Ko otrok končno oznani, da hoče nekaj narediti sam, ga je najpametneje podpreti in mu ponuditi pomoč, če bi jo potreboval – in želel.

– Sam si bom nalil juho!
– Prav. Zanimivo bo videti, ali ti bo uspelo.

In potem, ko polije:

– Ojoj, skoraj ti je uspelo. Rabiš pomoč?
– Ne! Znam sam!
– Prav. Sej vidim, da se boš kmalu naučil.

Ko gre za oblačenje jaken in čevljev, ki jih je treba natakniti pred odhodom v vrtec ali trgovino, se mnogi starši zatekajo v pojasnila, češ da otroku kratko malo »morajo pomagati«, ker takrat pač ni časa za eksperimentiranje. »Moramo ujeti avtobus …« ali pa: »Očka ne sme zamuditi v službo …«. Se opravičujem, da moram izreči tako, toda to je slab izgovor. Kdor nima časa, da bi se posvetil otroku, si ga pač mora ustvariti. Pomislite na čas, ko bo otrok star osem let in se bo ubadal z domačimi nalogami.

– Nočem delati matematike! Ne razumem, ne znam!
– Saj ni tako težko, samo nekaj časa traja, da dojameš. Bodi, no, malo bolj potrpežljiv, sicer se ne boš nikoli nič naučil.

Seveda pa prihaja v družinskem življenju tudi do situacij, ko se še tako skrbno pripravljen načrt sesuje zaradi nepredvidenih dogodkov. Kaj narediti potem?

– Ja, vem, da hočeš sam, in to me veseli … Ampak danes se mi pa res zelo mudi, zato te prosim, da mi dovoliš, da to naredim namesto tebe.

V devetih od desetih primerov bo otrok naposled nejevoljno pristal na predlog – in s tem se moramo zadovoljiti, če ne želimo sočloveka prikrajšati za samostojnost in prekiniti pomembne učne procese.

Ko starša ustvarjata prostor za to življenjsko pomembno učenje, ne izgubljata niti svoje moči niti pomena, ki ga imata za otroka, temveč pridobivata več časa zase in drug za drugega.

*****

Kolumna je bila objavljena kot Tema meseca na Lumpijevih spletnih straneh.