Piše: Jesper Juul
V vsega prepolnem vsakdanjiku ima marsikdo težave z ustvarjanjem prijetnega ozračja pri mizi. Starši si želijo, da bi otrok jedel in se lepo vedel, obed pa se sprevrže v pravo dramo.
Otrok noče prisluhniti razlagam, zakaj je treba lepo jesti. Starši so prepričani, da postavljajo jasne meje in da vejo, kaj pričakujejo, toda otrok kljub temu noče ne spodobno sedeti niti normalno jesti.
Tedaj postane zelo privlačna metoda „odmora“ (t. i. »time-out«), ki jo priporočajo v televizijskih programih, kakršen je »Mali vragci«. Metoda nalaga, da starši otroka odnesejo v sobo in zaprejo vrata, ko pa mine določen čas, pridejo spet ponj. Otroci na začetku ponavadi jočejo, če pa starši metodo dovolj dolgo ponavljajo, se začne otrok na prihod staršev odzivati s kujavim molkom. Jesti začne tako, kot je bližje starševskim željam, vendar to počne proti svoji volji in ozračje še kar ni takšno, kot bi si starši želeli.
Najprej bom utemeljil, zakaj menim, da starši v tem primeru ravnajo narobe, nato pa bom ponudil drugačno rešitev. Še prej pa se povzpnimo v helikopter in si zadevo oglejmo iz zraka.
Vidimo dva odgovorna, inteligentna in izkušena odrasla, ki se izgubljata v brezupnem boju za premoč z drobnim štiriletnikom. V tem ni vendar nobenega sorazmerja! Vzgoja, ki nastopa kot boj za premoč, je vedno slaba zamisel, saj v tem izgubljajo vsi trije: starši, otrok, nenazadnje pa tudi kakovost razmerja med njimi – ne glede na to, komu nazadnje pripade zmaga.
Otrokovo vedenje je vedno v neki meri tudi rezultat njegovega odnosa s starši. Otroci se rodijo z različnimi značaji, ponavadi so podobni enemu od staršev in imajo različne sposobnosti. Kako in v kakšno smer se bodo razvijali, pa je odvisno predvsem od starševskega vodstva.
Zato je do kraja neodgovorno, če za takšne spore krivimo otroka. Ko štiriletnika pošljemo v osamitev, se zgodi prav to. Sporočilo otroku je jasno: s položajem nisva zadovoljna, kriv pa si ti. Če so starši nezadovoljni z razmerjem do otroka, za to nikoli ni kriv otrok. Odgovornost odraslega je, da stvari spremeni. Ko za reči, ki so naša odgovornost, krivimo otroka, teptamo njegovo integriteto in zmanjšujemo njegovo sposobnost za življenje.
Toda še zdaleč ne mislim, da so starši »neodgovorni«!
Zelo odgovorno je, da hočemo otroka naučiti, kako se je treba vesti za mizo. Toda razpoloženje v družini, tudi med mamo in očetom, je redkokdaj odvisno od tega, kaj počnemo – pogosto je odvisno od tega, kako to počnemo.
To pa je plat, ki jo televizijske oddaje, kakršna je »Mali vragci«, često zanemarijo. Namesto tega ustvarjajo nekakšno lažno resničnost, kjer se vse vrti okrog pravilne, napačne ali nikakršne vzgoje.
Štiriletnik s svojim (»grdim«) vedenjem opozarja, da je v razmerju med njim in starši nekaj narobe – da se ne počuti dobro. Naloga staršev je ugotoviti, za kaj bi lahko šlo. To ne pomeni, da so bili doslej »slabi« starši, pomeni le, da so včasih ravnali »nespametno«, in prav nič ni narobe, če za to prevzamejo odgovornost in poslej ravnajo boljše. Vsi starši redno delamo napake, toda svoje starševske sposobnosti razvijamo tako, da se iz napak učimo.
V mnogih družinah imajo starši premalo časa in preveč dela, da bi v življenju vse teklo kot po maslu, zato se otrok postopoma začne počutiti vse bolj v breme in nadlogo in vse manj kot človeško bitje in član skupnosti. Pri otrocih današnjega časa pogosto opažamo to vrsto osamljenosti, sicer pa enaki občutki prej ali slej začnejo vplivati tudi na ljubezensko razmerje med staršema. Če vso svojo moč vlagamo v službo in tehnično tiktakanje družine, začnemo izgubljati občutek, da v življenju drugega nekaj pomenimo. Morda nam otroci takrat poskušajo povedati: »Čas je, da nehata! Kaj če bi se nekaj časa samo vsi skupaj imeli lepo?!«
Na televizijskem zaslonu se zdi, da metoda učinkuje. Pogosto tudi res učinkuje, vsaj za krajši čas. Če so odrasli zelo vztrajni in dosledni, lahko učinkuje celo dokaj dolgo. Sicer pa vedno učinkuje, če močnejši potepta šibkejšega, toda cena za to je velika in račun vedno pride, četudi ne takoj. Pozneje se otrok pogosto vse življenje spopada z občutkom krivde in sramu ter s slabo samopodobo, trpi pa tudi razmerje s starši. Takšna oblika teptanja otrokove integritete nima nič skupnega z vzgojo. To je dresura. Ranjena otroška duša se ne zaceli samo zato, ker je otrok v drugačnih okoliščinah sicer deležen pohvale.
„Odmor“ je tu pa tam lahko dobra rešitev – toda privoščite si ga skupaj! Ko prepir zaide v slepo ulico boja za premoč, se lahko skupaj z otrokom umaknete v drugo sobo, se usedete in skupaj razmislite. Kadar se odraslim za kratek čas posreči obdržati jezik za zobmi, otroci nemalokrat sami od sebe predlagajo konstruktivno rešitev.
Za konec še uporabno zlato pravilo: kadar razmišljate o tem, ali bi na otroku uporabili to ali ono »metodo«, pomislite, ali bi kaj podobnega naredili tudi partnerju. Če ne, potem se najbrž tudi pri otroku ne bo obneslo.
* * * * * *
Članek je bil objavljen aprila 2008 v reviji Ringarajine iskrice.
0 komentarjev