Piše: Jesper Juul

Naj otrok sam preizkuša, to mu bo le koristilo

Par staršev piše: »Imava hčerko, staro dve leti in dva meseca, ki je zakorakala v obdobje kljubovanja. Z vsemi močmi se bori proti vsem najinim odločitvam. Zaradi tega se prepiramo čisto vsak dan posebej in ne veva več, kaj naj storiva, da bi bilo naše sodelovanje bolj uglašeno. Odgovor sva iskala tudi v vaših knjigah. Pravite, da so pogosto starši tisti, ki postanejo kljubovalni, ko otrok pride v to starost. Čeprav naju odgovor zabava in čeprav vidiva, da imate delno prav, nama to za zdaj prav nič ne pomaga. Sama sebe dojemava kot dovolj uravnovešena človeka, ki sta se pripravljena pogajati o večini stvari, vendar se nama zdi, da naju vedno znova prisili v boj za premoč. Preprosto ni pripravljena na pogajanja ali kompromise. Kaj naj storiva? Kakšne meje naj postaviva?«

ODGOVOR:

Vajina hči je zdaj v obdobju, ki bi ga pravzaprav morali imenovati »obdobje osamosvajanja« Z razvojno psihološkega stališča se namreč dogaja prav to. Trenutno se ukvarja z dvema življenjsko pomembnima projektoma: s prvim se osvobaja popolne odvisnosti od vaju in postaja samostojnejša, z drugim postaja ločena osebnost, neodvisen človek, ki ima zaradi svojih motoričnih in govornih sposobnosti zdaj več svobode. Oboje počne zaradi sebe in ne proti vama! Odrašča namreč kot osebnost, tako kot odrašča telesno, in vzgoja tega ne sme zavirati.

Starši pa menimo, da je naše največje darilo otroku, ki je prvih 18 do 20 mesecev popolnoma odvisen od nas, skrb za njegovo nego, varnost in tako naprej. Seveda je res tako, ni pa to vse. Vsak odrasel človek, ki je že kdaj bil odvisen od drugih zaradi bolezni ali drugih razlogov, ve, kako neprijetno je to. Popolna fizična, psihična ali ekonomska odvisnost je uničujoča za človekovo samospoštovanje in vrednost.

Dajta mi več svobode.

To omenjam zato, ker so številne tako imenovane težave, ki jih starši doživljajo v razmerju do svojih otrok, posledica starševskega pogleda, nazora in znanja in se ne ukvarjajo s tem, kdo je ta otrok in kaj nam želi povedati. Vajina hčerka vama s svojim vedenjem poskuša povedati tole: »Draga mama, dragi oče, lepa hvala za vse, kar sta mi dala v prvih dveh letih mojega življenja. Dala sta mi življenjski pogum in veselje do samostojnega preizkušanja. Zdaj se lahko malo sprostita in več časa posvetita sebi in drug drugemu.«

Ampak majhni otroci tega ne morejo povedati na tak način, zato nenadoma hočejo vse opraviti sami in – kar je še huje – o vsem hočejo sami tudi odločati. Pa so tega sposobni? Ali res znajo vse, kar bi radi opravili sami?

Ne, pogosto tega ne zmorejo ali pa vsaj ne v celoti. Njihova glavna sposobnost je, da se učijo iz lastnih izkušenj in da dosežejo cilj: da se znajdejo sami in prevzamejo odgovornost zase. To učenje zapolni, kot vemo, naslednjih približno petnajst let njihovega življenja.

Prav zdaj hoče hčerka sama odločati, katera oblačila bo imela na sebi, in tudi obleči se hoče sama, čeprav tega še ne zmore čisto. Sama bi rada hodila gor in dol po stopnicah, ki so za odrasle oči nekoliko prenevarne, in sama hoče odločati, kaj bo jedla in kdaj, kdaj se bo kopala, spala in tako naprej.

Naslednji primer bo pokazal, kaj potrebuje, potem pa vam bom povedal še, kaj lahko storite.

Neka babica mi je pripovedovala, da je, ko se je z dveletno vnukinjo odpravila po domačih stopnicah, avtomatično prijela njeno roko. Deklica je roko potegnila k sebi, pogledala babico naravnost v oči in odločno rekla: »Ne! Sama bom šla.« Babica ni vztrajala, ampak je šla ob njej do dna stopnic. Tam jo je deklica pogledala s sijočimi očmi in ponosno rekla: »Vidiš, babi, šla sem samostojno, vendar ne sama!«

Razmišljajte po novem

Naravno in potrebno je, da se vaša hči obnaša tako, kot se. Samo po sebi je to povsem neproblematično, vendar prinaša spore v razmerju do vaju. Razlog, da se vse skupaj razvije v boj za premoč, pa tiči v vajini glavi. Zato je čas, da dogajanje pogledate z nove plati.

Predlagam vama (in vsem drugim staršem v istem položaju), da to njeno razvojno obdobje sprejemata tako kot vse druge ključne dogodke v hčerinem življenju – menstruacijo, prvo ljubezen, maturo, poroko in otroke: kot veselo priložnost, ki jo je treba proslaviti. Njeno sedanje razvojno obdobje je darilo za vaju. Vajino pozornost in skrb je potrebovala 24 ur na dan. Zdaj si lahko malo odpočijeta ter čas in energijo porabita še za kaj drugega poleg starševstva.

Ko bo v prihodnje vse hotela, zmogla in odločala sama, lahko na primer rečete:
“Lepo, da hočeš sama. Boš tudi zmogla sama? Lepo bo, če boš.
Jaz mislim, da zmoreš. Ampak zdajle se mi malo mudi, ti lahko pomagam?”

Pri vsem preostalem pa je najbolje ravnati tako kot tista babica: bodite v bližini in pripravljeni, da pomagate otroku, ko bo pomoč potreboval in bo sam prosil zanjo. Nekatere stvari se bo naučila v enem dnevu, za druge bo potrebovala mesece ali leta. Naloga odraslih je, da v tem učnem procesu sodelujejo s spodbujanjem, zavzetostjo, zanimanjem in občutkom za posebnosti prav tega otroka na enak način kot takrat, ko bo začela hoditi v šolo.

To obdobje v njenem življenju prinaša tudi potrebo po preizkušanju svojih in tujih meja. Kadar prestopi mejo, ki je ne nameravata premakniti, ji to povejta. Isto seveda velja, če se odloči, da je dobro iti čez cesto pri rdeči luči, se igrati z vžigalicami ali početi kaj drugega, kar je smrtno nevarno. Ne govorimo torej o svobodi, da lahko počne čisto vse, kar ji pride na misel, ampak o svobodi in prostoru, da se pouči o tem, kdo je, kdo sta vidva, kakšne so njene možnosti in omejitve.

Kadar gre za meje, ki v resnici predstavljajo vaše vrednote, morate biti potrpežljivi. Povprečen zdrav otrok lahko predstave svojih staršev o dobrem in slabem ponotranji šele v starosti štirih ali petih let. To s sabo prinaša veliko ponavljanja, ki pa mu ne sme slediti kaznovanje ali kritiziranje. Nobenega smisla nima kaznovati ljudi zaradi nečesa, česar (še) ne zmorejo.

* * * * * *

Članek je bil objavljen junija 2011 v reviji Lepa & zdrava.