Sprašuje: Nika Vistoropski

Nina Babič, psihologinja, kot šolska svetovalna delavka nudi pomoč otrokom na OŠ Martina Konšaka v Mariboru. Ni teme, ki bi se je bala. Šolala se je tudi pri danskem terapevtu Jesperju Juulu in se zadnja leta vse bolj usmerja v razumevanje otrokovega doživljanja virtualnega sveta.

Kaj lahko, starši, učinkovitega naredimo, ko prepoznamo vzgojno napako? Mislim, kaj več od tega, da zamahnemo z roko in rečemo: »Mah, bo že.«

Veliko težav si nakopljemo z nenehnim teženjem k popolnosti, še posebno ker otrok v resnici potrebuje – človeka. Na primer: če starši ugotovijo, da je njihov otrok vse popoldneve za računalnikom, da so ga v komunikaciji izgubili, da je otopel, je najslabše, kar lahko naredijo, to, da ga začnejo napadati, češ, kakšen je, in preložijo odgovornost nanj. Ko ugotoviš, da nekaj ni dobro, moraš najprej prevzeti odgovornost. Reči: »Ok, doslej je bilo tako in tako, a od jutri bo drugače.« Seveda otroku pri tem pomagate, a odgovornost prevzamete vi! Najslabše, kar lahko naredite, je, da mu ob izbruhih zažugate, da si je sam kriv, da vas je on pripravil do tega, da vam je »počil film«. Ja, z napakami, ki jih delamo, se je težko soočiti, zato jih radi naprtimo na druge. Na otroke še »najlaže«. Najprej moramo otroka razbremeniti krivde, prevzeti odgovornost in si s tem povrniti moč. To je edini način, da kaj zares spremenimo.

Če so med staršema nesoglasja, otrok to ve, čeprav se ne prepirata njemu na očeh. Otrok se mora počutiti varnega. »Siva področja«, na katerih jim manjkajo informacije, si zapolnijo sami (po navadi ne z lepimi stvarmi), sledi strah.

Kako starši sami sebi vzgojimo konsistenco pri upoštevanju pravil, ki smo jih postavili?

To je dosti laže, če se pri odločitvah opreš na lastno presojo. Da ne narediš stvari samo zato, ker se bojiš, kaj bodo sicer rekli v šoli, vrtcu, zato, ker si nekje nekaj pametnega prebral. Šele ko naredimo tisto, kar mislimo, da je prav, bomo svoja pravila teže povozili. Veliko laže je namreč braniti lastne meje kot tuje. Samospoštovanje odraslih je precej problematično področje, saj ima večina težave z določanjem svoje prave velikosti – ali se napihujemo čez svoje možnosti ali pa že zgodaj izgubimo zaupanje v to, kar v resnici zmoremo. To, da si odrasli človek prizna, da se ne spoštuje preveč, je lahko odličen začetek, da se dejansko začne spreminjati. V odnosih je to edino možno in ob otrocih še posebno dragoceno.

Z otroki, ki pridejo k vam, govorite tudi o tabujih, ločitvi, smrti, spolnosti, goloti … Zakaj veliko staršev misli, da so te teme zanje pretežke?

Zadaj so dobri nameni; zaščititi otroka, ga čim dlje držati v območju ugodja, mu ne narediti škode … Tabuiziranje nikoli ne nastane z željo škodovati. Prenašanje nelagodja, gledati, kako otrok trpi, je težko. Če se ne spuščamo v tabuje in raje preusmerjamo pozornost, si govorimo, da je naš otrok za te teme še premajhen, skrivamo, da se v družini dogaja nekaj resnega. A pozabljamo, da se to, kar se zgodi enemu članu družine, zgodi vsem! Vključenost otroka v družinsko življenje ne pomeni večurnega dnevnega sedenja za mizo in parlamentiranja o odraslih problemih, ampak delitev vzdušja in informacij, ki omogočajo varnost. Če so med staršema nesoglasja, otrok to ve, čeprav se ne prepirata njemu na očeh. Otrok se mora počutiti varnega. »Siva področja«, na katerih jim manjkajo informacije, si zapolnijo sami (po navadi ne z lepimi stvarmi), sledi strah.

S kakšnimi stiskami se spopadajo otroci, ki prihajajo k vam?

Vsako leto opazim kaj drugega. Dolga leta je bilo v osnovni šoli manj samodestruktivnega vedenja. Lani se je spet začelo pojavljati, letos pa na predmetni stopnji opažam predvsem problem dostopnosti prepovedanih drog in eksperimentiranje z njimi. Predvsem pa, otroci danes nimajo sogovornika. Prehiter tempo je povzročil izgubljanje stika med starši in mladimi, tudi zato, ker se otrokovi komunikacijski kanali selijo v virtualni svet. Otroci so zelo osamljeni, starši pa obenem pričakujejo zelo veliko.

Čustva, ki nastanejo v virtualnem svetu, nosijo enako bolečino ali srečo kot ona v dejanskem.

To vsak dan opažam. Zelo boleč je, pojma nimamo, kako zelo, ta virtualni ignore, ko te nekdo »da na seen«. Veš, da je videl tvoje sporočilo, a ni odgovoril. Največkrat od učencev slišim, kako zelo jih boli čakanje, da bo druga stran natipkala odgovor. A ni ničesar. Nasprotje ljubezni, po mojem prepričanju, namreč ni sovraštvo, ampak ravno to – ignoriranje. Pomeni, da te je drugi odrezal. Vate ne vlaga nobene energije več, niti sovražne. Velikokrat tudi poudarim, da so virtualna čustva adekvatna onim v realnem svetu. Problem pa je, ker starši tega ne morejo razumeti. Tega, da lahko ljubezensko razmerje boli, čeprav dejansko ni bilo nobenega stika. A občutek oboževanja, občudovanja, to pa je bilo vse živo in zares! In predvsem navajenost na komunikacijo! Ta je lahko, če si dva izmenjujeta pisna sporočila, izjemno intenzivna. Ko sem bila jaz v šoli, smo čakali odmore, ko smo z drugim spregovorili dve besedi, in potem o njiju premišljevali še ves dan. Otroci danes pridejo domov, se priklopijo na aplikacijo in se pogovarjajo in pogovarjajo. In potem enkrat – konec. Ostane praznina; čustva izgube so pristna. Starši pa so, ker nimajo izkušenj, težko empatični, ne razumejo.

To ali pa smo mi sami obsedeni s komunikacijo prek pametnih telefonov!

Mhm. Že mi odrasli težko izklopimo svoje telefone, a vseeno od svojih otrok isto reč brezkompromisno pričakujemo! Otrok ni sposoben tolikšne samokontrole! Otrok ne more imeti v rokah nečesa, kar je noro zanimivo, in se zavestno odločiti, da tega ne bo uporabljal. In minejo ure. Otroci niso sposobni predvidevanja, kakšne posledice bo imelo ponočevanje nanje jutri zjutraj. Potrebujejo našo pomoč.

Zelo boleč je, pojma nimamo, kako zelo, ta virtualni ignore, ko te nekdo »da na seen«. Veš, da je videl tvoje sporočilo, a ni odgovoril. Največkrat od učencev slišim, kako zelo jih boli čakanje, da bo druga stran natipkala odgovor. A ni ničesar. Nasprotje ljubezni, po mojem prepričanju, namreč ni sovraštvo, ampak ravno to – ignoriranje.

Veliko razpredamo o tem, da jim je treba zaupati. A smo jezni, če ne izpolnijo, kar smo jih naložili. Otrok pa se počuti krivega. A krivi smo v resnici starši, je res?

Raje govorim o odgovornosti kot o krivdi. Pa še kako! Občutek zaupanja je čudovit, a ne smemo prehitevati otrokovega razvoja. So stvari, ki jih razvojno niso sposobni izpeljati. Na koncu se počutijo krive za vse, nevredne, pa čeprav smo mi odgovorni, ker smo jim naložili nekaj, kar presega njihov osebnostni razvoj. Ja, otroku moramo zaupati v eksistencialnem smislu. Dobro ve, ali to res verjamemo, torej smo prepričani vanj, da mu bo uspelo. Nekaj povsem drugega pa je preložiti nanje vso odgovornost za njih same, in to pod krinko zaupanja.

Intervju je bil objavljen v reviji Ona, aprila 2017.