U
M

Iz središča v nič

30.12.2014 | Teksti Jesperja Juula

Odgovarja: Jesper Juul 

Sem vaša redna bralka in ugotavljam, kako pogosto imate prav. Vaše poznavanje otroške psihologije mi je večkrat olajšalo starševsko delo.

Moja sedemletna hčerka ni preveč zgovorna. Vem, da je bil prehod iz vrtca v šolo zanjo kar težaven. V šoli je srečala veliko novih zahtev in pričakovanj, deklice med seboj tekmujejo pri učenju, športu in priljubljenosti. Zato me skrbi, da o šoli in učenju ni dobila preveč pozitivnega vtisa. Ves čas se skušam z njo pogovoriti o tem, ampak se noče pogovarjati z mano. Kadar se poskušam z njo pogovoriti o kakšni občutljivi temi, ji postane strašno nerodno in si prekrije ušesa.

Deklica, ki je bila prej odprta in gotova vase, je postala bolj zaprta vase in nasilnejša. Prej je ves čas prepevala in pripravljala gledališke nastope za prijatelje, zdaj pa jo je nenadoma strah nastopanja in noče sodelovati pri ničemer, kar bi jo postavilo v središče pozornosti. Starim staršem, ki jo hočejo pohvaliti, se izvije iz rok. Sama zase pravi, da ni pridna, da je ne marajo in tako naprej – kar sploh ni res. Še rojstnega dneva noče praznovati, ker noče biti v središču pozornosti.

Je to samo obdobje, skozi katerega morajo deklice, ali smo storili kakšno napako? Kaj naj storimo, da si bo spet pridobila zaupanje in boljšo samopodobo?

Mama

* * * * *

Odgovor:

Mislim, da je prezgodaj, da bi lahko ocenili, kako ranjeno je njeno samozaupanje. Očitno pa je, da se je v njeni samopodobi pokazala razpoka. Zgodba spominja na številne 17- ali 20-letnice, ki strokovnjakom pripovedujejo o vrsti različnih simptomov od melanholije do prehranskih motenj. Pogosto gre za nadarjene, priljubljene punce, ki so v središču svoje družine, med najboljšimi na šoli, ki niso nikoli povzročale težav ali skrbi.

Tam, kjer so odraščale, se bile na neki način princeske, ko pa so se preselile v večje mesto in začele študirati, so doživele šok. Nenadoma jih je obdajala množica drugih princesk (in princev) in zato so izgubile občutek za orientacijo in podobo o sebi. „Nisem več vedela, kdo sem,“ povejo pogosto.

Zoprna izkušnja

Za sedemletnika, ki je odraščal v varni družini, obdan s pozornostjo in pohvalami staršev in starih staršev, je lahko začetek šole precej zoprna izkušnja. Družabne okoliščine se v šoli precej razlikujejo od tistih v vrtcu, učitelji pa ne poskrbijo vedno enako dobro za psihično delovno okolje otrok kot vzgojitelji v vrtcu.

Vaša hči je bila navajena na skoraj neomejeno dobronamernost, zavzetost, skrb in energijo svoje družine in najbližjega okolja in je bila – tako sem razbral med vrsticami vašega pisma – deležna ljubeče in pozitivno naravnane vzgoje. Dobivala je, preprosto povedano, toliko „dobrega“, da se ji ni bilo treba opreti na lastne moči, da bi lahko ugotovila, kdo je. Zato si nikar ne očitajte, niti vi, niti drugi družinski člani, je pa dobro, da se tega zaveste.

Zdaj mora najti način, da se znajde iz dneva v dan, in očitno se je odločila, da bo to storila sama. Sporočilo za vas je jasno: nočem nastopati, nočem se kazati, ker sem izgubila gotovost vase. Vaše pohvale so brez pomena, ker mi niso v pomoč tam, kjer je najpomembneje – v šoli in med prijatelji.

Pišete: “Sama zase pravi, da ni pridna, da je ne marajo in tako naprej – kar sploh ni res.“ Seveda je res. Tako se doživlja v odnosu do svojega novega okolja. Posebej v kritičnih obdobjih življenja – kadar moramo na novo premešati karte svoje samopodobe in razumevanja samih sebe – vsi potrebujemo priznanje. Čutimo potrebo, da naši najbližji naša doživetja in čustva jemljejo resno. Šele potem jih lahko ponotranjimo ali se jim odrečemo.

Predstavljam si, da vam največje skrbi in strahove zbuja osamljenost. Tako osamljenost, ki jo hči doživlja med svojim srečanjem z resničnostjo šolskega družabnega življenja, kot vaša osamljenost – ker se je odvrnila od intimnosti in zaupnosti, ki ste je bili vajeni. Naučiti se morate živeti z obema. Kajti vedno sta bili prisotni nekje v ozadju vaše prijazne skupnosti in bližine.

Ni težava

Vaša hči ima trenutno težko življenje. Nima pa „težave“, pri kateri bi ji morali drugi nujno pomagati. Ne sme dobiti občutka, da je z njo kaj „narobe“. Pač pa mora biti njena podporna mreža v pripravljenosti, da pokaže priznanje, empatijo in podporo, če bo sama prosila zanjo – na primer predlog, kako naj sama uredi zadeve – ali če jo drugi lahko ponudijo, ne da bi hkrati strli njeno vrednost. In nihalo se bo spet obrnilo nazaj k bližini in skupnosti. Ampak takrat se bo vrnila kot nov človek – z novo ranljivostjo v sebi.

Najbolj slikovito si lahko njen položaj predstavimo, če si zamislimo, da je prišla v svet, kjer vsi družbeni odnosi potekajo v kitajščini, ona zna pa samo slovensko! Vaša hči se je dobro prebila skozi prvo leto s pomočjo svoje sposobnosti, da razume telesno govorico drugih. Počasi a zanesljivo se pripravlja, da se bo naučila kitajsko. Ne teče k mami po pomoč, ker ve, da mama ne zna kitajsko. Namesto tega stisne zobe in se trudi, da bi se naučila, kako naj se najbolje znajde v novi resničnosti. To je spoštovanja vredno prizadevanje, ki si zasluži vse priznanje – ki ga zdaj sicer še noče sprejeti, ga pa zagotovo opazi in skrije kot del svojih rezervnih moči.

V vmesnem času se lahko pripravite na to, da boste mama hčerki, ki se je spremenila in dozorela zaradi spoznanja, da ima življenje tudi drugo stran, ki zahteva drugačne spretnosti, kot jih je obvladala od prej. Ne izgubljajte časa z razmišljanjem, kaj bi v preteklosti lahko naredili drugače — tako zato, ker ne bi mogli ravnati drugače, kot tudi zato, ker bo vaša hčerka to doživljala, kot da je nekaj narobe z njo. Bodite ji na voljo, veselite se, da jo imate, jokajte skupaj z njo in pozdravite osamljenost kot še en odtenek v vajinem medsebojnem odnosu.

* * * * *
Piše Jesper Juul, prevedla Marija Zlatnar Moe

Kolumna je izšla septembra 2009 v reviji Ringarajine iskrice.

0 komentarjev

Morda vas bo zanimalo tudi