Za starše in stare starše

Ko septembra vsako leto gledamo po televiziji poročila o prvem dnevu šole, vidimo vznemirjene, navdušene, srečne obraze otrok, ki komaj čakajo, da bojo šli v šolo in se začeli “učiti”.

Nato pa v naslednjih dveh, treh letih, zaradi mnogih različnih vzrokov, vse to navdušenje nad učenjem počasi izgine. Ne, nič ni narobe z vašim otrokom, če šole ne mara.

Kaj v zvezi z otrokovo šolo je odgovornost nas staršev in kaj ni?
Kako je z domačimi nalogami?
Se moramo z otrokom učiti?
Kakšno vsakdanjo podporo potrebuje otrok pri šolskem delu?
Kako pa ga podpreti, ko nastopijo težave? Kako podpiramo razvoj samostojnosti in odgovornosti? 

Čeprav se nam naši otroci ob vstopu v najstništvo vedno bolj izmikajo in nam na vse pretege kažejo, da hočejo sami upravljati s svojim življenjem, nas še vedno potrebujejo, vendar v drugi vlogi in na drugačen način kot prej.

Zakaj bi se vključil-a v skupino?
– ker v daljšem obdobju in več srečanjih bolje osvojim nove vsebine in procese ter jih uspešno vključim v vsakdanje življenje,
– ker je srečanje z drugimi dragoceno: vidim, da imajo tudi drugi starši podobne izzive; vsI dajemo in prejemamo podporo, navdih, ideje, energijo in se učimo drug od drugega,
– ker zaradi trajanja skupine skozi daljše časovno obdobje lahko razmislim o več različnih izzivih, konfliktih, vprašanjih, ki vznikajo v vsakdanjiku z najstniki,
– ker je to varen prostor, kjer se lahko vedno znova izrazim in najdem ravnovesje, iz katerega lahko v odnosu z otrokom delujem bolj konstruktivno …

Čeprav smo odrasli in živimo samostojno življenje – lahko tudi bodisi fizično bodisi čustveno daleč stran od staršev – nas odnos z mamo in očetom, kakršnega smo imeli kot otroci, močno označi. Vse tisto, kar nas je kot otroke bolelo in ranilo, se pogosto intenzivno prebudi takrat, ko sami postanemo starši. Ko se zaslišimo, da izrekamo popolnoma iste besede ali počnemo iste reči, ki smo jih bili sami deležni v otroštvu. Pa čeprav smo se zakleli, da tega pa svojim otrokom res ne bomo počeli!

Položaj se dodatno zaplete, ko opazujemo odnos lastnih staršev do naših otrok, njihovih vnukov. Mogoče si to lahko počel meni, toda mojemu otroku pa ne boš! In nenadoma se znajdemo sredi notranje vojne, kjer vse teže ločimo, kaj izvira iz našega otroštva in kaj od danes, kaj je naše in kaj ne.

Kako se lotiti odnosa do matere/očeta, ko si odrasel, ne da bi se zato morala mama ali oče najprej spremeniti, ali pa tudi če ju morda ni več? Za to, da se spravimo z notranjim staršem, v resnici ne potrebujemo nujno sodelovanja resničnega starša. Potrebujemo pa varen prostor, kjer lahko pridemo v stik s svojim notranjim otrokom, staršem in odraslim.

Procesa resničnega sprejemanja staršev takšnih, kakršni so bili in so, kratko malo ni mogoče doseči samo s tem, da se zavedamo, da so naredili vse, kar je bilo v njihovi moči. Gre za proces, ki je pogosto boleč in lahko traja tudi leta. Zato je vsaka podpora na tej poti več kot dobrodošla.

Iskanje samega sebe poteka pri moškem in ženski enako. Tudi to, da si dober oče, temelji na občečloveških vrednotah.

Kljub temu pa moraš kot mož in oče upoštevati svojo moškost, ki je pomembna tako za tvoje sinove, kot za tvoje hčere: za sinove zato, ker se samo s tvojo pomočjo lahko naučijo česa o svoji moškosti, za hčere pa zato, ker se samo preko tebe lahko naučijo, kako se je mogoče v sožitju z moškimi počutiti priznano in nepoškodovano.

(Povzeto po J. Juul, Moč in oče – knjiga zate.) 

Obstajajo otroci, za katere je bistvenega pomena, da lahko rečejo ne, še preden lahko rečejo ja. Imenujem jih »avtonomni otroci«, ker so že vse od rojstva bolj samostojni in odločni kot večina drugih otrok.

Pogosto, čeprav ne vedno, je te otroke že takoj po rojstvu mogoče prepoznati po obrazih in telesih, ki se zdijo »bolj izdelani« kot pri drugih dojenčkih. Nimajo otroških oblin, mišičje je bolj izraženo, po motoriki pogosto prekašajo svoje vrstnike. Za njihovo vedênje je značilno predvsem, da so v veliki meri nedovzetni za vse, s čimer starši navadno obsipavajo dojenčke. Pogosto so alergični na telesne stike, za katere niso sami dali pobude, in se umikajo vsakemu odraslemu vedênju, ki ni povsem avtentično in docela brez pedagoške manipulacije.

Za starše so ti otroci huda preizkušnja, saj imajo neprenehoma občutek, da se do otrok ne vedejo prav ali da ti zavračajo njihovo ljubezen. Avtonomni otroci imajo enako potrebo po bližini kot drugi otroci, vendar hočejo sami odločati o tem, kdaj in koliko si je želijo.

(povzeto po J. Juul)

Če tudi vašega otroka motita gneča in hrup, ne mara trših in tesnih oblačil, se močno vživi v čustva drugih ter je na splošno senzorno občutljivejši kot večina otrok, verjetno spada med visoko občutljive oz. hipersenzitivne ljudi, ki jih je po različnih ocenah od 20 pa tudi do 40 odstotkov celotnega prebivalstva. 

Za starše visoko občutljivih otrok je pomembno, da ugotovimo kaj, oziroma kakšne okoliščine so za otroka enostavno preveč. Kako lahko otroku pomagamo, da se bo lažje soočal s svetom, ki je vse bolj zasičen z različnimi stimulacijami in dražljaji?

Nikomur dolgoročno ne gre bolje samo zato, ker ima ‘prav’, karkoli že to pomeni.
Za starševstvo sta se odločila skupaj in zanj bosta odgovorna vse življenje. Otroci bodo do konca življenja nosili posledice vajinih odločitev. Od te pogodbe ne moreta preprosto odstopiti.

Če sta si v tem enotna in sta pripravljena opustiti upanje, se sprijazniti, da nimata prav ter da ne bo vse po vajini volji, lahko skoraj zagotovo izboljšata vzdušje v družini.

Ne pozabita: dobrobit otrok naj bo na prvem mestu!

(povzeto po J. Juul)