Za starše in stare starše

• Ali veste, kako se v otroku razvija samospoštovanje?
• Vas zanima, kako vaše samospoštovanje vpliva na otrokovo?
• Bi se radi naučili, kako olajšati razvoj samospoštovanja v družini

Zdravo samospoštovanje je ne le pomemben pogoj za dobro počutje posameznika in za njegovo sposobnost vzpostavljanja in negovanja harmoničnih odnosov s soljudmi, temveč je to tudi najboljši psihosocialni »imunski sistem«, ki deluje zaščitno, ko se soočamo npr. s selitvijo, menjavo šole, ločitvijo, destruktivnim pritiskom vrstniških skupin, različnih odvisnosti in podobno. Poleg tega je zdravo samospoštovanje najboljša osnova za učenje – bodisi v igri ali pri pouku.

Otroci razvijajo svoje samospoštovanje pravzaprav v celoti iz sebe. Vsi ljudje se rodimo z zrncem samospoštovanja, ki začne kliti v trenutku, ko se otrok rodi, in nikoli ne neha rasti ter razvijati novih poganjkov in cvetov. Naloga staršev je, da dajo otroku prave spodbude – in da poskrbijo za to, da ne ranijo otrokove osebne integritete. Občutka samospoštovanja ne moremo drugim »dati«, lahko pa jim pomagamo, da ga začnejo razvijati – in za to ni nikoli prepozno!

• Se sprašujete o lastnih mejah?
• Se bojite prizadeti najbližje in najdražje?
• Vas je strah nepriljubljenosti ali zavrnitve?

Številni starši težko najdemo način, kako reči »ne«, ali če ga že izrečemo, kako svoj »ne« upravičiti. Kot v mnogih drugih primerih tudi tu ni splošnega ali objektivnega odgovora. Zato moramo odgovor na vprašanje: »Kdaj reči ne?« najti v sebi, tako kot to velja tudi za odgovore na mnoga druga pomembna vprašanja, ki so postala bolj osebna kot družbena.

V zdravih, ljubečih razmerjih mora biti dovoljeno reči drugemu NE, kadar vaša bit terja, da izrečete JA sebi – svojim čustvom, mejam in potrebam.

Pogovarjali se bomo o tem, kakšne so razlike med osebnimi in družbenimi mejami ter kako se otroci naučijo enih in drugih. Povedali bomo nekaj o konfliktu in o frustracijah. Razmišljali bomo o tem, zakaj je beseda ‘ne’ tako težko izgovorljiva ter kaj se skriva zadaj. Kljub vsemu pa je ‘ne’ zelo pomemben in potreben pri vzgoji naših otrok. Kako torej izrečemo ‘ne’ tako, da nas bodo otroci vzeli resno?

Agresivnost je socialni odziv, ki se poraja v možganih. Otroci z agresivnim vedenjem izražajo svojo eksistencialno realnost. Otrok je vselej agresiven zaradi nečesa, kar se dogaja – ali se ne dogaja – v odnosih, ki jih ima s pomembnimi bližnjimi. Je sistemska reakcija, ne »genetska«. Naša zmožnost »razšifrirati« posameznikovo agresivno vedenje – ne glede na to, za koliko starega človeka gre – pa je sorazmerna z našo zmožnostjo videti onkraj zgolj moralne perspektive in z mero našega samozavedanja.

Otroci so izkustvena bitja – učijo se skozi izkušnjo, ne skozi pridiganje, moraliziranje, očitanje ali kritiziranje. Zato je najbolj pomembno, da lahko bivajo z odraslimi, ki so dovolj pogumni, da si upajo biti čustveno živi, iskreni in pristni. Tudi v svoji agresivnosti.

Obstajajo otroci, za katere je bistvenega pomena, da lahko rečejo ne, še preden lahko rečejo da. Že vse od rojstva so bolj samostojni in odločni kot večina drugih otrok. Razlikujejo se od večine otrok, ki se z veseljem stopijo s svojimi starši in se rade volje odpovejo svojim mejam za to, da uživajo toplino in skrb. To so otroci, ob katerih se starši včasih počutimo, kot da so močnejši od nas. Borijo se za vsako stvar in ko se jim zoperstavimo, postane njihov upor še močnejši.

Ko poskušamo rešiti probleme tako, kot jih rešujemo z drugimi otroki, problemi ekspandirajo. Vedno želijo imeti kontrolo nad lastnim telesom in življenjem. Ko se nekaj odločijo, jih ne moremo premakniti z nobeno manipulacijo ali grožnjo. Stvari naredijo le, če verjamejo, da so bile njihova ideja …

Nekateri otroci se tako obnašajo predvsem doma, drugi pa tudi v vrtcu in šoli. Za starše so ti otroci huda preizkušnja, saj imamo neprenehoma občutek, da se do otrok ne vedemo prav ali da ti zavračajo našo ljubezen.

Kako lahko znižamo raven konfliktov v družini in z našimi odločnimi otroki navežemo dober stik?

Vsak peti otrok ima nadpovprečno občutljiv živčni sistem. Takšni otroci zaznavajo in vsrkavajo več dražljajev in vtisov iz okolja in jih tudi procesirajo na bolj nadroben in niansiran način. Zato imajo opraviti z zahtevnejšo nalogo kot preostala večina otrok. Visoko občutljivi otroci so nagnjeni k razdraženosti in izčrpanosti – preprosto zato, ker je zaradi značilnosti njihovega živčnega sistema potrebno dosti manj dražljajev, da se počutijo tako.

Hkrati pa se ta občutljivost pogosto skriva za močno voljo in neuklonljivostjo, ki delujeta kot ščit in obramba za nežno energijo teh otrok. Zato je včasih težko prepoznati, kaj se zares skriva za obnašanjem otroka ter ustrezno odreagirati. Ti otroci so pogosto nerazumljeni in označeni kot “preveč občutljivi”, “plašni”, “razvajeni”, lahko pa tudi “neubogljivi”, “nevzgojeni”, “agresivni” …

Pogosto smo starši močno vpleteni v šolsko delo otrok. Mediji in šole nam sporočajo, da smo mi odgovorni za otrokov šolski uspeh, in po drugi strani, da mu ne smemo pomagati preveč, sicer ne bo nikoli samostojen. Smo razdvojeni, predvsem pa utrujeni in naveličani vsakodnevnega ukvarjanja s šolo. Spuščamo se v vsakodnevne spore okrog nalog in učenja, otroški možgani pa zaradi tega še dodatno povežejo učenje z nečim slabim – ob tem, da jim tudi šola slej ko prej vsiljuje znanje kot žlico grenkega zdravila, namesto kot nekaj radostnega.

Otroci pa se v resnici učijo sami od sebe od trenutka, ko se rodijo, in se potem vsak dan naučijo na tisoče in tisoče novih reči, ne da bi bil za to potreben poseben napor.

Vsako leto septembra vidimo vznemirjene, navdušene, srečne obraze otrok, ki komaj čakajo, da bodo šli v šolo in se začeli “učiti”. Nato pa v naslednjih dveh, treh letih, zaradi mnogih različnih vzrokov, vse to navdušenje nad učenjem počasi izgine …

Ne, nič ni narobe z vašim otrokom, če šole ne mara.

Stari starši imajo pomembno vlogo v družini in družbi. Če je ta okrnjena, trpijo škodo mnogi: srednja generacija odraslih otrok je prikrajšana za pomembnega vzgojnega sodelavca, vnuki za nenadomestljiv vir osebnostnega zorenja in zdravega odraščanja, stari starši za bistveni del svojega življenjskega poslanstva, družba za enega od tvorcev kakovostnega sožitja med ljudmi. To se je zgodilo v zadnjih desetletjih v naši kulturi, ko tradicionalna vloga starih staršev ni več možna. Opažamo, da so stari starši odstranjeni iz živega družinskega sožitja z mlajšima generacijama.

Rečemo lahko, da je otrok, ki ima ob starših še ljubezen, zanimanje, skrb in spoštovanje starih staršev, bogat otrok.

Nedvomno pa ob svojih vnukih pridobivajo tudi stari starši.