Piše: Jesper Juul

Tričlanska družinica piše:
Že dalj časa imava težave z uspavanjem triletnega sina. Dvakrat do trikrat na teden, ko ga spraviva v posteljo (okrog pol osmih zvečer), preprosto noče zaspati. Namesto tega se razvije pravi boj, saj kriči on, kričiva midva in na koncu smo vsi trije popolnoma uničeni.
Tako moža kot mene je sram, ker se ne moreva obvladati in pustiva, da nastane takšna drama. O težavi sva veliko prebrala in preizkusila sva vse mogoče dobre nasvete in načine, ampak nič ne pomaga. Pediater pravi, da ni nič hudega in da bo otrok zadevo prerasel. Vendar imamo zdaj to težavo, poleg tega se v vrtcu pritožujejo, da je sin zjutraj utrujen. Kaj naj storiva, da bo razvil zdrave spalne navade, še preden bo šel v šolo?

ODGOVOR:

Oh ja! Le zakaj se današnji otroci ne rodijo z vgrajeno uro in daljincem? Zakaj ne morejo biti preprosto »prilagojeni«, kot temu rečejo socialni birokrati?

Naj začnem s splošnimi izkušnjami, potem pa se bom vrnil k vašemu problemu z nekaj predlogi, kaj bi se dalo storiti.
Za to, da otrok ne zaspi takoj takrat, ko odrasli mislijo, da bi moral, je več razlogov. Med najobičajnejšimi so:
Otroci so čisto takšni kot pravi, odrasli ljudje. Zaspijo in spijo na različne načine, odvisno od tega, kakšen dan imajo za sabo in s čim se ukvarjajo. Otroci ne marajo, da jih imajo starši za nekakšno »nalogo« ali »projekt«. Želijo se počutiti pomembne in dragocene, hočejo, da se starši z njimi ukvarjajo in se zanje zanimajo s človeškega stališča. Nočejo biti popoln ali živ dokaz za starševsko uspešnost.

Osamljeni otroci.

Včasih je družinsko življenje pred spanjem tako napeto, da otroci ne dobijo hranila, ki ga potrebujejo v obliki starševskega zanimanja, stika in zavzetosti. Zaradi tega se počutijo osamljene in v nadlego, zato poskušajo ostati budni v upanju, da bodo prišli do tistega, kar pogrešajo.

Starši so v svoji vlogi vodje na splošno negotovi, otroci pa zato nimajo občutka varnosti. To pomanjkanje se pogosto izrazi v očitno izzivalnem vedenju, ki pa pomeni zgolj: »Želim si, da bi se pomirila in si bolj zaupala, tako da vama lahko mirno prepustim odločanje o velikih stvareh.«

Nekateri otroci imajo more ali grde sanje, pa jih je zato strah zaspati.

Kadar pride do sporov med starši, so otroci negotovi in prestrašeni, poleg tega pa čutijo odgovornost za družinske razmere. V takšnih obdobjih vsa družina slabo spi.

V današnjih družinah do nesporazumov najpogosteje prihaja ob treh priložnostih: pri mizi, pred spanjem in ko se družina zjutraj odpravlja od doma. Nesporazum je pogosto en sam, vendar se izraža na različnih področjih. Gre za to, da je otrokov tempo povsem drugačen od starševskega ali pa vsi vpleteni pričakujejo veliko zabave, harmonije in družbe. V današnjem času živijo odrasli po urniku, ki je neskončno oddaljen od otroškega. Če odrasli nočejo sprejeti otroka kot navdih za to, da bi upočasnili življenje, se morajo pač sprijazniti, da jih čaka še 67 let sporov, preden bodo otroci obupali in se prilagodili.

Vtis imam, da je za vas starševstvo postalo nekakšen preizkus, in ravno pri spanju dosegate slabe »rezultate«. Težava je v tem, da je uspavanje postalo nekaj, pri čemer se morate izkazati, ne samoumevno druženje in sodelovanje pri otrokovih potrebah po spanju in starševskih potrebah po nekaj urah brez otroka.

Predlagam, da se sinu približate iz nasprotne smeri: vzemite si čas.

Vedeti morate, da bi z največjim veseljem sodeloval in da njegovo spanje ni nujno vajin projekt. Preživita tiste pol ure z njim zaradi sebe, ne zato, da bi zaspal. Uporabita ta čas, da ga bosta bolje spoznala, izvedela, kaj lepega in težavnega je doživel čez dan, da bosta spoznala, kako se razvijata njegovo mišljenje in svet. Uspavanje otroka je za zaposlene starše darilo, ne zoprna dolžnost na kupu preostalih sitnosti.

Kadar težko zaspi, potrebuje vajino priznanje, to pomeni priznanje, da ta dan pač res težko zaspi, in vajino sočutje, to pomeni vajino pripravljenost in sposobnost, da se vživita v njegov položaj:

»Ne moreš zaspati?«
»Ne.«
»Da, se zgodi. In potem človek ne more zaspati, tudi če je utrujen.«
»Ampak, mami, jaz res ne morem zaspati.«
»Razumem. Bi se rad o čem pomenil?«

Vsak poskus naučiti ga, da »moraš zdaj zaspati, sicer boš jutri v vrtcu utrujen« ipd., povzroči, da še težje zaspi, ker čuti, da je staršem napoti in v breme.

* * * * * *

Članek je bil objavljen marca 2008 v reviji Ringarajine iskrice.